Resnični zgodbi dveh mamic v boju s finančno stisko, ki sta kljub vsem težavam ohranili upanje

9. 12. 2020, 17:20 | Odnosi in psihologija | Piše: Anja Oman

                            Resnični zgodbi dveh mamic v boju s finančno stisko, ki sta kljub vsem težavam ohranili upanje (foto: Shutterstock) Shutterstock

Zadnjič sem v duhu trenutnega stanja v državi v skupino mamic na družbenih omrežjih delila pobude za pomoč družinam, ki so se znašle v hudih finančnih težavah. 

Medtem ko smo z ostalimi mamicami ocenjevale, kaj si bomo privoščile, če so izdelki naravni, kvalitetni in dovolj prijazni našim otrokom, sem prejela zasebno sporočilo: “Veš, jaz pa sem ponavadi tista mamica, ki je na drugi strani. In nisem edina.” 

“Hčerko sem doma puščala brez pleničk, da sem na dan namesto 10 pleničk porabila le 2.”

"Vse skupaj se je začelo s pozitivnim testom. Otroka sva si s takratnim partnerjem želela in nosečnost je bila načrtovana. Nisem še razmišljala o tem, koliko denarja bom potrebovala, da bom lahko otroku privoščila vse potrebno za življenje, niti nisem vedela in imela predstave, kako dragi so vozički in koliko nanesejo pleničke. Bila sem mlada in naivna. Želela sem si pravljico. 

Delala sem prek študentskega servisa kot natakarica, a večina mojega zasluženega denarja je šla za potrebe mojega partnerja. Potrebe v smislu iger na srečo, razno raznih stav in trave. Njegovih odvisnosti se takrat še nisem zavedala v celoti.

Ko sem mu povedala za majceno bitje, ki ga nosim pod srcem, je bil videti vesel in kmalu za tem sem morala nehati z delom, saj naj bi on poskrbel za našo družino. Obljubil je, da bo on tisti, ki bo nosil kruh na mizo. 

Pristali smo na socialni. Še tisto nekaj dobljenega denarja je šlo za partnerjevo odvisnost. Kmalu so nam zasegli avto.

Kup opominov je rasel in moj trebušček tudi. S partnerjem sem se stalno borila, da potrebujeva tudi otroške stvari, ki jih bo najina dojenčica potrebovala. Zaradi izgube avta sem bila zelo omejena. 

Po pomoč sem se obrnila k mami. Pomagala mi je dobiti rabljeno otroško opremo in obleke. Kljub življenju v garsonjeri brez kopalnice, sem takrat spet dobila upanje in verjela, da bo bolje.

19. februarja se je rodila najina prečudovita punčka. Občutki so bili neverjetni in polni pričakovanj za našo malo družinico. Plani pa so se kmalu obrnili na glavo. Moja punčka ni sesala mleka, bila je prava zaspanka in tudi po flaški ji ni šlo dosti bolje. To je bil zame velik šok, nekaj, na kar nisem računala, da me lahko doleti in še dodatni stroški na katere nisem bila pripravljena. Formula za dojenčke je neverjetno draga.

Nekako smo shajali iz tedna v teden, praskala sem na kup cente, da sem lahko plačala pleničke in formulo. Vlažilni robčki so bili zame dragoceni, te sem uporabljala le, ko smo kam šli, doma pa sem uporabljala pralne krpice iz mikrovlaken ter vodo.

4-5 mesečno punčko sem doma puščala brez pleničk, da sem na dan namesto 10 pleničk porabila le 2. 

Partnerjeva odvisnost od drog in iger na srečo je rasla in prevladala vse nas. Denar je kradel in jemal brez vprašanja. V strahu sem pričakovala dan, ko ne bom imela niti centa, da bi plačala najemnino. Takrat sem začela razmišljati, da morda ne bo nikoli bolje. Kakšno življenje si želim za hčerko? Naj pustim, da se selimo iz stanovanja v stanovanje z vedno večjimi dolgovi in neverjetno količino krega, vpitja, razbijanja? Je to res dobro za mojo hčerkico? 

Čeprav tega prej kot mlada naivna in odločna ženska nisem videla, sem se v resnici lahko obrnila na svoja starša. Brez vprašanj sta mi pomagala. V eni uri smo spakirali vse moje premoženje in s hčerko sva zaživeli pod njuno streho. Bala sem se, kako bo partner odreagiral in še zadnji večer pred spanjem sem mu odgovorila: 'Tudi jaz te ljubim.'

Takoj, ko smo spakirali, sem šla tudi na zdravniški pregled za službo. Intenzivno sem iskala službo, medtem ko sva s hčerko živeli v moji majhni otroški sobi, hkrati pa sem se borila z manipulacijami in grožnjami bivšega partnerja. Trudila sem se ostati mirna, ostati pozitivna, pa čeprav je bilo to zelo težko.

Počasi sem pokrivala položnice in dolgove za nazaj, hvaležna sem bila mojim staršem, ki so me podpirali in mi pomagali s hrano in prebivališčem. Minilo je nekaj mesecev, zdaj je bila moja hčerka stara skoraj eno leto in proslavila sem svojo prvo pravo službo. Dobila sem zaposlitev v trgovini.

Končno se je moje finančno stanje začelo izboljševati, pa čeprav plača ni bila velika, je bilo to veliko več, kot sem imela pred tem. 

Začutila sem svobodo, olajšanje in srečo. Bila sem na pravi poti. S pomočjo mojih staršev sem lahko prihranila tudi nekaj denarja. S tem denarjem pa sem si počasi začela ustvarjati najin domek. S hčerko še vedno živiva v moji otroški sobi, a poleg počasi nastaja najin dom. In če bo šlo vse posreči, bomo z naslednjim letom že živeli v njem. 

Zdaj je moja princeska stara že skoraj štiri leta, nismo premožni, ampak imava dovolj, sva skromni in ceniva vsak cent. Počasi naše življenje napreduje in se razvija, pa čeprav ne vedno v tisto smer, v katero sem pričakovala."

“Imela sem samo nekaj dni časa da se odselim iz njegovega stanovanja, zato sem se zatekla v materinski dom.”

"Sem mamica skoraj 2-letnemu sinu. Meseca maja 2018 sem nenačrtovano zanosila in se odločila otroka obdržati. Takratni partner se z menoj ni strinjal, prekinil je najino zvezo in se odločil, da otroka ne bo priznal. Imela sem samo nekaj dni časa, da se odselim iz njegovega stanovanja, zato sem se zatekla v materinski dom. 

V materinskem domu so me prav lepo sprejeli, mi nudili vso potrebno psihično ter materialno pomoč, da sem bolečino ob razhodu zveze prebolela ter se osredotočila na nosečnost in zdrav razvoj otroka, ki je bival pod mojim srcem. 

Najtežje takrat se je bilo sprijazniti, da se ponavlja vzorec iz moje družine, kjer oče ni imel prav dobre vloge starša, čeprav je bil v mojem življenju prisoten, ter strah, da ne bi uspela sama pravilno poskrbeti za svojega sina. Zaupala sem vase, da jaz to zmorem in da bom boljši starš, kot je bil moj oče meni. 

Vso moč in energijo sem takrat dobivala od veselih brcik v mojem trebuščku.

Ko se je zimskega meseca februarja sinko rodil, sem dobila le še potrditev, da stavek 'mama bi za svojega otroka naredila karkoli' še kako resnično drži. Moj sin je takrat postal moja moč, moje upanje v boljši svet ter moja skala. 

Po osmih mesecih življenja v materinskem domu sva odšla v najemniško stanovanje nazaj v moj rojstni kraj, nazaj na Štajersko, kjer sva si iz majhne garsonjere uredila začasen majhen prostor pod soncem, najin dom. Dom, kamor se z veseljem in hvaležnostjo zatečeva iz trenutno ponorelega sveta ter občutno hladnega začetka zime.”

Dodatek avtorice prispevka

To ni prvič, da sem se srečala z zgodbami o boju z revščino, a tako pozitivno in optimistično naravnanih, iskrenih in jasnih zapisov dveh mamic, tik z roba, nisem mogla pustiti samo tam, v svojem nabiralniku. Vesela sem, da ju lahko prebere še kdo in sliši njuno sporočilo: 

"Drage mamice samohranilke, niste same, vaši otroci, kot tudi moj, ne bodo nič prikrajšani, če boste znale oditi iz psihično uničujoče zveze. Vse se da, midva z mojim malčkom sva lep dokaz za to. Dandanes tudi okolica vse bolj sprejema mamice samohranilke ter jih podpira, tudi finančno.

Zase, kot tudi za vse mamice samohranilke tega sveta, si želim, da nikoli ne izgubimo upanja ter moči za nadaljne borbe s svetom, za nas ter naše otročke, ki bodo na nas zelo ponosni, da smo bile sposobne same poskrbeti, da jim ni primanjkovalo prav ničesar. 

Ni pomembno, koliko igrač ima otrok ali kako zelo zdravo hrano jè, pomembno je, da ima ob sebi nekoga, ki mu daje vso ljubezen, ki si jo zasluži in jo potrebuje. Vse se vrača dvojno, ko nas otroci objamejo."

Letošnje leto je odprlo mnogo novih perspektiv. Oči imamo še bolj odprte in dogajanje na drugi strani ulice se nekako zdi vedno bližje. Če bomo iz vsega tega, kar se letos dogaja, odnesli malo več razumevanja, malo več solidarnosti in malo več splošne empatije, bomo našim otrokom prav vsi dali veliko več, kot samo polne vreče daril.

Anja Oman
Novinarka in blogerka