Zakaj se v odločitvah, komu zaupati, kdo je dober in kdo slab, tako zelo motimo?

O čudakih in psihopatih

3. 11. 2019, 09:58 | Odnosi in psihologija | Piše: Nataša Zupanc
Zakaj se v odločitvah, komu zaupati, kdo je dober in kdo slab, tako zelo motimo? (foto: profimedia) profimedia

Še do nedavnega o tem nismo vedeli praktično ničesar.

Potem pa sta leta 2016 ameriška raziskovalca evolucijske psihologije Francis McAndrew in Sara Koehnke objavila prvo empirično študijo o našem notranjem radarju za ljudi, ki se jih gre bati, pa tudi tiste, ki so zaupanja vredni. Izkazalo se je, da smo v teh odločitvah ljudje prav neverjetno zmotljivi.

Omenjeno študijo, pospremljeno z izsledki lastnega dela na področju kriminalistične psihologije in drugih obstoječih raziskav, je v svoji knjigi Evil: The Science Behind Humanity’s Dark Side v kontekst postavila Julia Shaw, vsebino njenega dela pa so povzeli na ideas.ted.com.

Pa pojdimo od začetka …

Ljudje, ki vzbujajo nelagodje

Avtorja študije iz leta 2016 je zanimalo, kaj je tisto pri ljudeh, kar v nas avtomatično zbuja nelagodje, zaradi česar te ljudi ocenimo za potencialno nevarne čudake in se jim skušamo ogniti za vsako ceno.

McAndrew in Koehnke sta za potrebe študije izprašala 1341 udeležence, od katerih jih je kar 95,3 odstotka menilo, da so moški verjetnejši kandidati za srh vzbujajoče čudake kot ženske, med lastnostmi, ki so te ljudi uvrstile v izbor antipatičnih, pa so najpogosteje navajali:

  • Ta človek stoji preblizu.
  • Ima mastne lase.
  • Čudno se smeje.
  • Ima dolge prste.
  • Ima neurejeno pričesko.
  • Je zelo blede polti.
  • Ima zabuhle vrečke pod očmi.
  • Nemarno je oblečen.
  • Pogosto si oblizne ustnice.
  • Njegova oblačila so umazana.
  • Smeje se tudi, ko za to ni razloga.
  • Skoraj nemogoče se je izogniti pogovoru z njim tako, da ne izpadeš nevljudno.
  • Ta človek je pogovor neprestano napeljaval v isto smer.

Dejavnikov, ki so jih izprašanci povezovali z oceno čudaškosti, je bilo seveda še več.

Med njimi so se znašle karakteristike, kot so: je ekstremno suh, sogovornika ne gleda v oči, druge ljudi želi na vsak način fotografirati, v ljudi srepo bolšči, nato pa jih sprašuje osebne stvari, ima diagnozo mentalne motnje, preveč govori o svojem osebnem življenju, izraža neprimerne emocije, je starejši in pogovor neprestano usmerja na seks.

Še več. Notranji radar za čudaškost je pri sodelujočih sprožila celo omemba njihovega poklica.

Izkazalo se je, da so največji čudaki zaposleni kot klovni, taksisti, lastniki trgovin s spolnimi pripomočki in direktorji pogrebnih podjetij, najmanj čudaški pa naj bi bili meteorologi.

Poleg vsega naštetega naj bi bilo za vse te čudake značilno, da se svoje čudaškosti sploh ne zavedajo.

Da je temu tako, je menilo kar 59,4 odstotka vprašanih, večina njih je bila mnenja tudi, da čudaki svoje čudaškosti ne morejo spremeniti.

Raziskovalca sta izsledke svoje študije nazadnje sklenila z naslednjim poročilom:

  • Čudaki v nas praviloma zbujajo strah in anksioznost, čudaškost pa vidimo kot del njihove osebnosti in ne le vedenja. Običajno mislimo tudi, da so za nas zainteresirani seksualno. Čeprav nas ti ljudje ne ogrožajo, v nas posamezniki, ki so videti nenavadno, se nenavadno vedejo in neprimerno čustveno izražajo, avtomatično sprožijo ’detektor za čudake’, zaradi česar postanemo v njihovi bližini previdnejši.

Ali povedano z drugimi besedami: ocena o posameznikovi čudaškosti je zgolj odsev naše notranje negotovosti glede te osebe, za katero si nismo povsem na jasnem, ali se je gre bati ali ne.

Kako dober je ta detektor?

Pa smo ljudje že na podlagi enega samega kratkega srečanja z drugimi zares sposobni začutiti, ali je človek pred nami vreden zaupanja ali ne?

Po raziskavi kanadskega raziskovalca Stephena Porterja in kolegov iz leta 2008 naj bi odločitev o tem ljudje sprejeli 39 milisekund za tem, ko prvič ugledamo nov obraz.

To so ugotovili tako, da so udeležence raziskave prosili, da ocenijo 34 fotografij moških obrazov s stopnjami zaupanja, prijaznosti in agresivnosti, ki jih zbujajo njihove obrazne poteze. To, kar je bilo pri študiji najbolj zanimivo, pa je bilo to, da je bila polovica fotografiranih ljudi prejemnikov Nobelove nagrade za mir ali kanadskega častnega priznanja za humanitarnost, druga polovica pa so bili obrazi z ameriške liste iskanih kriminalcev, ki so zakrivili še posebno gnusna dejanja. Med obrazi, ki so jih morali ocenjevati sodelujoči, so bile javnosti manj znane osebe, izbrane pa so bile le fotografije s podobno mimiko in istega etničnega ozadja.

Kot nevarne jim je uspelo pravilno oceniti le 49 odstotkov resničnih kriminalcev, komaj kaj bolje pa jim je šlo pri nobelovcih. Za zaupanje vredne so prepoznali 63 odstotkov njih.

Kanadski raziskovalci so tako ugotovili, da ljudje na obrazih neznancev iščejo predvsem znake potencialne prijaznosti, in zaznali, da pomembno vlogo pri ocenah zaupanja igra tudi privlačnost obrazov.

Privlačnejši ljudje so bili namreč pogosteje ocenjeni kot zaupanja vredni, pa naj so bili med njimi nobelovci ali navadni kriminalci.

Usodno nas varajo lastne oči

Na delu je bil seveda že znani halo efekt (ali halo učinek), ki značilno botruje našim napakam pri ocenjevanju drugih ljudi.

Gre za globoko vrojeno kognitivno pristranskost, zaradi katere nezavedno in na podlagi ene same karakterne ali fizične lastnosti sklepamo še o vseh ostalih. Ena od takšnih lastnosti je seveda tudi privlačnost.

Znano je, da ljudje privlačnejše posameznike ocenjujejo kot bolj zaupanja vredne, ambicioznejše in bolj zdrave, medtem ko ljudi, ki se nam v zgolj nekem segmentu ali lastnosti predstavijo v manj lepi luči, v celoti ocenimo kot manj prijetne.

Študij, ki kažejo, da imajo manj privlačni ljudje znatno slabše možnosti za dobro službo, slabšega tretmaja pa so deležni celo s strani zdravnikov in zdravstvenega osebja, v resnici ne manjka.

V eni od takšnih študij, ki je bila izvedena leta 2015 v okviru Univerze British Columbia, je sodelovala tudi Julia Shaw. »Ugotovili smo, da so bili neprivlačni ljudje in ljudje sumljivega videza s strani porote praviloma obsojeni z manj dokazov, redkeje pa jim je tudi uspelo doseči oprostitev z dokazi, ki so jasno kazali njihovo nedolžnost.«

Tudi drugi raziskovalci so ugotavljali podobno. Antipatične obrazne poteze so na sodiščih botrovale hujšim kazenskim ukrepom, med drugim so bili ljudje z manj zaupanja vrednimi obrazi pogosteje obsojeni na smrtno kazen.

Izkazalo se je celo, da obstaja specifična obrazna značilnost, ki še posebno močno vpliva na našo oceno čudaškosti, kar je potrdila že omenjena študija McAndrewa in Koehnke.

80 odstotkov njunih anketirancev je namreč opozorilo, da imajo čudaki značilno ’čuden pogled’, zaradi česar sta raziskovalca družno sklenila, da je ’definicija čudaštva vedno povezana s percepcijo drugačnosti’.

»Naj bo tako od rojstva, zaradi poškodbe ali pa postoperativnih sprememb, nihče izmed nas nima vpliva na to, kako čudaško je videti naš obraz. Pa vendar vemo, da so ljudje od nekdaj grdo ravnali z ljudmi, ki so bili videti drugače,« v svoji knjigi še piše Julia Shaw, ki razloge za to išče v evolucijski psihologiji. Deformacije in asimetrija obraza je namreč lahko znak genetskega obolenja in šibkosti. In ker smo nagnjeni k temu, da se vsemu, kar je povezano z boleznijo, ogibamo, je averzija do ljudi, ki morda kažejo znake kakšne bolezni, do neke mere razumljiva, saj je delno vezana tudi na naš čut po preživetju. Ne želimo se pač česa nalesti. Povsem nasprotno pa se dogaja v primeru na videz ’bolj plodnih in zdravih’ posameznikov, h katerim nezavedno, a še kako značilno gravitiramo.

»Medtem ko to vsekakor dobro razloži, zakaj se ogibamo določenih ljudi, pa nikakor ne razloži naše morebitne krutosti, ki je vanje prepogosto uperjena,« je še jasna Julie Shaw.

Zlo se rojeva v procesu razčlovečenja

Eden od argumentov, ki razloži tovrstno krutost (in je hkrati še posebno zaskrbljujoč), ima veliko opraviti z našo percepcijo, ki secira obraze tako, da ti kot pri Piccassu ’razpadejo na kose’.

O tem je skupaj s še dvema raziskovalcema leta 2017 v ameriški znanstveni publikaciji pisala Katrina Fincher. »Način, na katerega ljudje gledamo obraze, lahko rezultira v dehumanizaciji opazovanega. Če na obrazu noben element ne izstopa pretirano, obraz vidimo celostno in mu pripišemo človečnost. Takoj, ko pa našo pozornost ujame del obraza, ki se zdi abnormalen, pričnemo obraz secirati na kose, z njimi pa pred našimi očmi razpade tudi videnje človeka kot osebe. Zmoti nas lahko že neznačilen razmak med očmi, smešen nos ali akne. In naenkrat obraza ne vidimo več kot človeško celega. V sled prevare s strani lastne percepcije se zgodi dehumanizacija subjekta, do katerega ljudje posledično lažje delujemo ne le kaznovalno, ampak celo grozovito in naravnost kruto.«

Še sklepna misel:

  • Čeravno je ocena čudaškosti rezultat notranjega sistema, ki naj bi nas obvaroval pred zunanjo nevarnostjo, ima ta sistem številne napake. Glede na to, da lahko za nevarnega ocenimo tudi dobrohotnega nobelovca, za zaupanja vrednega pa naravnost sadističnega kriminalca, se na naš radar čudaškosti nikakor ne gre preveč zanašati.

Ali kot pravi Julia Shaw: »Za čudake ocenimo ljudi zgolj zaradi njihovega drugačnega videza, vedenja, zanimanj in mentalnega zdravja. A kako se proti temu boriti? Dovolj bo, če se tega zavedamo in se ob svojih prvih avtomatičnih reakcijah ustavimo. Potem pa se odločimo in vseeno spregovorimo nekaj stavkov s človekom, ki ima na svojem vratu nenavadno tetovažo. Ali pa v podjetju vseeno zaposlimo žensko, ki ima evidentne težave z aknasto kožo. Ali pa svoje otroke podučimo, da ni lepo buljiti v človeka, ki ima deformiran obraz.«

Juliji Shaw lahko prisluhnete tudi v naslednjem TEDx videu.

Nataša Zupanc
Novinarka in blogerka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri