Zastarela in nepotrebna stigma psihoterapije: "Ne potrebujem psihologa, saj nisem nor!"

Kolumna psihologinje Dane Gionta

8. 1. 2021, 12:57 | Odnosi in psihologija

                            Zastarela in nepotrebna stigma psihoterapije: "Ne potrebujem psihologa, saj nisem nor!" (foto: profimedia) profimedia

Klinična psihologinja Dana Gionta je za Psychology Today pred leti z bralstvom delila svoj pogled na zgrešenost predsodkov dela javnosti do njenega dela in psihoterapije na splošno. Zapis je pospremila z nekaj slikovitih primerov iz prakse.

V blogu, ki še vedno ostaja aktualen, je zapisala ...

Ko ravno mislim, da smo na tem področju naredili korak naprej, se zgodi nekaj, kar me prepriča v nasprotno.

Ena zanjih takšnih prigod se mi je nedavno tega zgodila na banki. Potem, ko je uslužbenec videl, da je nekaj mojih čekov naslovljenih na dr. Gionta, me je ta vprašal.

"Kakšne vrste zdravnik pa ste?"

"Psihologinja," sem odgovorila.

"Klinična psihologinja?" je vprašal.

Odgovorila sem pritrdilno. Nato pa je rekel: "Potem imate pa veliko opravka z norimi ljudmi."

To se mi je hkrati zdelo zabavno, a me je tudi presenetilo. Zaustavila sem se, da bi razmislila, kaj naj mu odgovorim, da bi ne dodajala še več oglja na ogenj že tako nesrečnega stereotipnega pogleda na mojo profesijo.

Pa sem mu rekla: "No, v resnici, najpogosteje delam z ljudmi, ki se znajdejo na življenjskih razpotjih. Na primer, ko se ločujejo, zbolijo, se preselijo, so v stresu zaradi službe. Ali pa pridejo po nasvet zaradi družinskih ali starševskih zadreg."

"Aha, kje pa je vaša praksa locirana?" je še vprašal.

"V centru Branforda," sem mu odgovorila.

Na tej točki se je že zdelo, da je nekoliko znižal ton svojega glasu in pričel skoraj šepetati. Mislim, da ga je zanimalo, koliko računam za svoje storitve. In opazila sem, s kotičkom svojega očesa, da je druga uslužbenka radovedno pričela pogledovati k nama.

Cela situacija se mi je zdela strašno zabavna.

In potem je končno vprašal, saj je z bančno transakcijo že zaključeval: "Pa imate kakšno vizitko?"

Dala sem mu svojo kontaktno vizitko, se mu zahvalila za opravljeno storitev in odšla. Med potjo sem se spraševala, kakšen bo moj naslednji stik s 'stigmo'.

 
Psihologinja je do takrat slišala številne 'kreativne' oznake za terapijo (in prav vse je mogoče uvrstiti med spodbujevalce stigme).

Nekaj mojih najljubših je bilo; hokus pokus, pranje možganov in lobotomija.

Hokus pokus se sicer sliši strašno zabavno. Morda zato, ker namiguje na čarovnijo. Na žalost, do dandanašnjih dni, psihoterapijo veliko preveč ljudi dojema kot nekaj mističnega. Skoraj, kot bi šlo za magični trik.

Kaj se v resnici dogaja v sobi, kjer poteka srečanje s terapevtom? Kaj sploh počnejo? Bom še vedno jaz jaz, ko odidem od tam? Če grem k terapevtu, ali to pomeni, da sem nor, šibek ali zguba? Kaj si bodo mislili drugi? Kaj pa, če me kdo vidi, ko bom odhajal iz pisarne terapevta?

Takšni pomisleki so povsem naravni glede na socio-kulturna pogojevanja. Žal so posledice to, da se veliko ljudi ne odloči za psihološko svetovanje, čeprav so v precešnjih čustvenih, fizičnih ali mentalnih stiskah.

Dajmo najprej razčistiti nekaj stvari.

Večina ljudi, ki pride na svetovanje, nima nobene resne duševne bolezni. Na svetovanje pridejo, ker so se znašli pred večjim življenjskim izzivom ali pa so se znašli sredi težjega življenjskega obdobja, ki ne uide praktično nikomur tekom življenja. Zaradi stresa, pod katerim so se znašli, morda težje funkcionirajo, strokovnjak pa jim z nasveti in usmerjanjem pomaga, da se z življenjskimi težavami bolje soočajo.

Tipični primeri težjih življenjskih preizkušenj so: kroničen stres povezan z delom in kariero, finančne stiske, zdravstveni problemi ali nedavna diagnoza težjega zdravstvenega stanja, težave v družini, konflikti s starši ali otroci, kulturna asimilacija in akademske zagate.
Tipični primeri težjih življenjskih obdobij (in tranzicij) pa so lahko smrt bližnjega ali prijatelja, konec romantičnega razmerja ali prijateljstva, spremembe družinske dinamike (in partnerstva) s prihodom otroka, poroka ali ločitev, skrb za bližnje (zaradi bolezni ali invalidnosti) in pomoč pri odločitvah na večjih življenjskih prelomnicah.

Vse to so razlogi, zakaj se večina ljudi odloči za terapijo.

Če se torej prav ta hip soočate z enim ali več od zgoraj naštetih izzivov, še zdaleč niste sami. Učinki stresorjev se tudi nalagajo in prav nakopičenje stresov nam lahko povzroči še kako velike težave.

Pomoč in nasvet v takšnih trenutkih je zato lahko ne le dobrodošla, temveč pomeni tudi razliko med tem, kako dobro (ali manj dobro) jo bomo iz te stiske odnesli.

Terapijo gre skratka videti kot neprecenljivo investicijo v vaše čustveno, fizično in mentalno zdravje.

Je dejanje poguma (in ne šibkosti) ter veliko darilo za vse tiste, ki so del vašega življenja.