Zavedanje, da na tem svetu NISMO SAMI

Ko smo pri odbojki iskali nove igralke, je imel naš trener čuden izbor. Želel je dobiti igralke, za katere se ni boril prav noben drug klub. Kar tudi pomeni - da niso bile ravno med najboljšimi. Zakaj tak izbor, me je zanimalo. Zakaj ne vzamemo one, ki blesti na tekmah, podira vse rekorde in jo opazi še tako nevešč opazovalec odbojke?

Takrat mi je trener dal odgovor, ki je skrival pomembno življenjsko lekcijo. Rekel mi je: »Kvaliteta igralke se ne meri po njeni najboljši predstavi igre. Kvaliteta se meri po njeni najslabše odigrani tekmi. Tam pokaže, kako nizko lahko gre. Ko zmagujemo, ko so navijači na nogah, ko je vzdušje v ekipi na vrhuncu, je lahko biti vrhunski. Ampak kakšen si takrat, ko ničesar od tega ni?« Ni iskal igralk, ki eno tekmo odigrajo vrhunsko, a naslednjo pade tako nizko, da »nimam nič od nje, samo probleme in slabo voljo sredi pomembne tekme« (njegove besede). Potrebuje zanesljivo. »Zanima me, kako se bo izkazala takrat, ko jo bom najbolj potreboval - ko bomo izgubljali, navijači utihnili, naša vera pojenjala, ko bo duh ostalih padel na dno. Kako bo takrat delovala? Tam se pokaže nivo igralke.«

Nakar mi je še dodal: »Podobno je v življenju. Ne ocenjuj človeka na podlagi tistih njegovih najboljših trenutkov. Ko je vse v redu, je enostavno biti dober človek. Poglej, kakšen se pokaže takrat, ko je na dnu. Ko so krize. Ko ga je strah. Ko je nekaj izgubil.«

Podobno opazujem v zdajšnjem stanju korona virusa. Še včeraj sladko medeni in solidarni ljudje, ki so se vsem dobrikali ter kazali svoje dobrodelne geste ter pozivali k povezovanju in solidarnosti … Znajo biti sedaj prav grozni egoisti stila: »Briga me za druge, jaz bom poskrbel zase!« Hitijo in grebejo le zase. Ne zanima jih, kdo bo okužen in kdo ne, kdo bo imel zalogo hrano in komu bo zmanjkalo, kdo bo psihično močan in koga bo zlomilo ... Glavno, da so varni in živi le – oni. Egoizem prve vrste.

So pa tudi drugi (in veliko jih je). Prej neopazni, nikoli navzven glasni z dobrodelnostmi, niso glasno pozivali ljudi, naj se imamo radi in si pomagajo … A vse to spontano počno sedaj, ko ljudje najbolj potrebujemo podporo, vero, tolažbo in upanje.

'Džabe' biti dober človek, če poklekneš takrat, ko te ljudje najbolj potrebujejo, da bi bil dober človek. Že ko v trgovini vzameš zadnji košček kvasa (sicer že 175., ki jih imaš na zalogi, za vsak slučaj), pomisli, da mogoče, samo mogoče bi ga pa kdo bolj potreboval …

In ja, tudi jaz sem ena tistih, ki se jim v tej situaciji zdi nekaj najbolj normalnega, da – ostani doma (ali pojdi v naravo).

Saj se ne gre zate in zame. Gre se za nosečnice, ki v sebi nosijo še nerojeno bitje, na katerega lahko virus grdo vpliva. Gre se za starostnike, ki so res prepojeni s preživetvenim strahom. Gre se za podjetnike, ki ob tej krizi že izgubljajo podjetja. Gre se za otroke, da se jim pokaže vzor, kako je pomembno gledati tudi na druge, ne le nase. In gre se za družbeno odgovornost in zavedanje, da na tem svetu nismo sami. Delaj z drugimi tako, kot bi si želel, da drugi delajo s tabo. 

P.s.: Očitno je imel trener odbojke pravi pogled na izbor igralk. Pod njegovim vodstvom smo postale državne prvakinje. Bravo me, bravo trener, juhu! 🙂

Petra Škarja

Preberite še:

• 11 stvari, ki jih ljudje dojamejo šele, ko pride virus
• Cristy Žmahar: "Mnogi bodo po preteku nevarnosti ponovno pozabili nase."
• Ne delaj se ‘frajerja’, spoštuj svoje telo in telesa ljudi okoli sebe

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol