"Želim si, da nikoli ne bi imela otrok ..." (zapis nesrečne mamice)

10. 10. 2020, 12:49 | Odnosi in psihologija | Vir: Cosmopolitan
"Želim si, da nikoli ne bi imela otrok ..." (zapis nesrečne mamice) (foto: Profimedia) Profimedia

Sem mama dveh otrok, a vendar si želim, da jih ne bi imela. Ja, življenje brez otrok mi je bilo ljubše. Toliko ljubše, da si želim, da jih nikoli ne bi imela.

Še preden me začnete obsojati, želim povedati, da imam svoja fantka rada z vsem svojim srcem; ne zamenjajte moje perspektive s tem, da svojih otrok nimam rada.

Prav tako nisem depresivna in nimam nikakršnih težav z duševnim zdravjem, zaradi česar bi predstavljala kakršnokoli grožnjo ali pa tveganje zase ali svoja otroka, oziroma ki bi vplivalo na to, kaj čutim.

Iskreno je zadeva pravzaprav precej preprosta in neposredna. A kljub temu menim, da še premalo ljudi to pove na glas – želim si, da nikoli ne bi imela otrok, saj menim, da bi bilo moje življenje brez njiju veliko boljše.

Ker je tudi bilo boljše, ko ju še ni bilo. Moje življenje pred otroki je bilo fantastično.

Preden sem rodila svoja dva fanta je bilo moje življenje fantastično. Oboževala sem svojo kariero in svojega moža, skupaj sva bila noro srečna.

Veliko sva potovala, imela krasno družabno življenje, na nek način je bilo najino življenje kot romantična komedija, v kateri se dva zaljubita in živita najboljše skupno življenje – ampak v resničnosti.

In to ni bila samo faza, tako sva živela 10 let, nato pa sva se določila za otroke. Ko je prišel najin prvi, so se stvari spremenile, in to ne na boljše.

Oba sva si želela otrok in tako sva se veselila najinega prvega sina, a vendar zame, ko se je to zgodilo, realnost ni dosegla pričakovanj.

Seveda ga imam rada. Bil je zelo "nezahteven" dojenček, če govorimo o spanju in hranjenju ter vsem, kar otroka naredi "nezahtevnega".

A vendar preprosto nisem marala biti mama; čisto nič pri tem mi ni bilo všeč. Nisem bila in nisem mogla biti ista oseba, kot sem bila prej. In to ne na dober način, kot to doživljajo druge mame (ali vsaj pravijo tako).

Bilo je popolno nasprotje. Bila sem oseba, katera si nikoli nisem želela biti – ujeta in omejena s strani lastnega otroka.

Kljub tem čustvom sva se z možem odločila za drugega otroka. Iz različnih razlogov si nikoli nisva želela imeti samo enega.

Čeprav sem z možem delila svoje občutke glede materinstva, sva po pogovoru menila, da se bo morda z drugim otrokom to spremenilo.

Verjetno mi ni treba govoriti, da se ni.

Ne bi rekla, da je bilo po rojstvu drugega sina kaj slabše, a očitno ni bilo niti boljše. Še zmeraj sem čutila, da sem izgubila svojo identiteto, da nisem več svobodna, da sem izgubila vse, kar sem nekoč v svojem življenju tako oboževala – kariero, družabno življenje, potovanje, celo odnos s svojim možem, ki se je naposled spremenil.

Čeprav nobena od teh stvari ni popolnoma "izginila", pa niso več takšne, kot so bile – takšne, kot sem jih imela rada.

Moja kariera je zdaj zgolj moja služba. Čeprav sem še zmeraj na istem položaju, delam le za polovični čas, kar pomeni, da se preprosto ne morem v popolnosti predati temu, kar počnem, kot sem to počela nekoč. Kar je bil delni razlog, zakaj sem to imela tako rada. Dajalo mi je smisel, ambicijo in zagon, ki so napajali vse ostalo.

Tudi v mojem družabnem življenju se čuti manjko.

Zdaj se običajno vrti okoli mojih otrok ter prijateljev, ki jih prav tako imajo in s katerimi lahko skupaj kaj počnemo.

Čeprav razumem, zakaj imajo nekateri ljudje to radi, je pri meni drugače; četudi bi šlo za neko brezvezno priložnost, bi bilo odlično, če bi lahko kaj družabnega počela s prijatelji brez otrok, brez njihovih otrok, brez govorjenja o otrocih ... kot je bilo včasih.

Moja otroka sta ljubljena, resnično sta, a vendar nista moja identiteta; nista to, kar sem oziroma kako želim živeti svoje življenje. V resnici sta pogosto ovira, ki mi preprečujeta živeti življenje, kot si ga želim. Ali pa sta središče vsega, kar počnem, in ne želim živeti tako.

Strašansko pogrešam življenje pred otroki. Tako močno, da zelo pogosto sanjarim o tem, kakšno je bilo.

Vem, da me bodo nekateri videli kot sebično ali se spraševali, zakaj sploh imam otroke (oziroma vsaj drugega), a stvar je veliko bolj zapletena. Moje življenje se je zaradi otrok močno spremenilo; na način, ki ga nikoli nisem pričakovala.

Iz samozavestne, sposobne ženske z veseljem do življenja sem se spremenila v zafrustrirano žensko brez navdiha, ki obupno hrepeni po življenju, ki ga je imela, preden je postala mama.

Če bi vedela, da se bom tako počutila, nikoli ne bi imela otrok. Ker, verjemite mi, to ni način, na katerega si želim živeti svoje življenje.

Zapis je bil v originalu objavljen na portalu kidspot.com.au

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri