»Živim v prepričanju, da je večina ljudi dobrih.«

Psiholog Kristijan Musek Lešnik

10. 11. 2020, 14:45 | Odnosi in psihologija | Piše: N.Z.

                            »Živim v prepričanju, da je večina ljudi dobrih.« (foto: profimedia) profimedia

’Človeška veličina ne tiči v bogastvu in moči, pač pa v značaju in dobroti. Ljudje so samo ljudje in vsi ljudje imajo svoje napake in pomanjkljivosti, a se vsi rodimo s temeljno dobroto v sebi.’

S tem navdihujočim citatom iz slavnega dnevnika judovsko-nemške najstniške pisateljice Anne Frank, ki v najbolj temnih letih človeške zgodovine ni izgubila vere v soljudi, je dr. Kristijan Musek Lešnik, predavatelj pozitivne psihologije in avtor strokovnih priročnikov, knjig in člankov s področja psihologije in izobraževanja, pričel enega od mnoštva navdihujočih razmišljanj, ki so posvečena sinu Maju, hčeri Naji in vsem mladostnikom.

LJUDJE

Živim v prepričanju, da je večina ljudi dobrih.

Upam, da je bilo to tudi eno najpomembnejših spoznanj tvojega odraščanja. Bolj ko zaupamo v ljudi in njihovo dobroto, več zaupanja smo deležni.

Zaupanje v dobro ljudi na druge navadno deluje blagodejno. Bolj ko zaupamo vanje in v njihovo dobroto, bolj se izkažejo vredni zaupanja.

Ne vsi. In ne vedno. Velika večina pa.

V življenju pa od časa do časa naletimo tudi na ljudi, katerih dejanja so manj dobra ali celo res slaba. Pomembno je, da jih znamo prepoznati in se jim na daleč izognemo.

Želim ti čim manj izkušenj z njimi, predvsem pa, da občasna srečanja in razočaranja v takih odnosih ne bi porušila tvojega splošnega zaupanja v ljudi in dobroto v njih.

Verjamem, da ti bo kljub nekaj slabim izkušnjam z ljudmi življenje potrdilo, da je dobrih še veliko več.

Da je večina ljudi dobrih in da jih žene želja početi dobro.

Knjiga Nekaj ti želim povedati je polna prav takšnih, skrbno izbranih biserov modrosti globoko razmišljujočega in od življenja dobro podučenega človeka, besede pa so naravnost prežete s skorajda oprijemljivo skrbjo tudi ljubečega očeta. Očeta, ki si ne želi mladostnikoma govoriti, kako naj živita, temveč ju želi predvsem opogumiti, da bi živela po svoje. Še več.

Je tudi starš, ki se zaveda lastnih nepopolnosti. In si pred njimi niti ne zatiska oči.

»Verjamem, da znata danes, tako kot vsak zdrav mladostnik ali mladostnica, na izust zdrdrati seznam napak, ki sva jih z mamo kot starša naredila. Nikar naj vaju ne skrbi zaradi teh občutkov, čisto nič vama jih ne zameriva. Vsi smo šli skozi ta proces odkrivanja nepopolnosti svojih staršev. In ta izkušnja nam pomaga, da ne ponavljamo (vseh) njihovih napak,« v nagovoru Maju in Neji v knjigi piše dr. Lešnik in nadaljuje: »Ne pričakujem, da ne bosta delala napak. In ne bi rad, da bi do sebe imela takšna pričakovanja. Nekaj najmanj prijaznega, kar lahko storimo, je od sebe zahtevati, da se moramo vedno znajti in imeti vse pod nadzorom. To preprosto ni mogoče. V življenju se nam dogajajo stvari, ki jih ne moremo nadzorovati. Znajdemo se v neznanih okoliščinah, ko si ne moremo pomagati z izkušnjami, ker jih še nimamo. Nekatere izzive lahko obvladamo z intuicijo in zdravo pametjo, ne pa vseh.«

Lešnikova knjiga je v prvi vrsti zares namenjena v branje mladostnikom in jih kot takšne, torej na pragu čudovitega življenja, polnega priložnosti, tudi nagovarja, a bo še kako znala dati misliti (in v duši pomiriti) tudi njihove starše in stare starše. Tudi ti se – naj bo na poletje ali pa v jeseni njihovega življenja – še vedno preizprašujejo o teh istih vprašanjih.

O ljubezni, ljudeh, svetu, odnosih, čustvih in občutkih, postavljanju meja in dosegljivosti tako občutkov smisla kot sreče.

A medtem ko bodo starejši bralci ob Lešnikovih zapisanih razmišljanjih o življenju zaradi sorodnosti lastnih minulih izkušenj sebi v brk prikimavali ali pa vrstice s spoznanjem, kako blizu so bili resnični sreči, brali tudi z nekaj obžalovanja, bi mladim kaj lahko ponudil odskočno desko za nekoč še bolj globoka in subtilna življenjska spoznanja. In morda ... morda bodo nekateri izmed njih prav ta ... nekoč - tako kot dr. Lešnik - ... uspeli pretopiti v nove, njihove lastne, še bolj navdihujoče besede za generacije, ki jim sledijo.

Nekateri ljudje tarnajo, drugi se osredotočajo na pozitivne stvari. Nekateri se nenehno pritožujejo, drugi pa vsak dan živijo. Nekateri so ves čas pozorni na tisto, česar nimajo, in zavistni tistim, ki imajo. Drugi opazijo in so hvaležni za to, kar imajo: med slednjimi je veliko več srečni ljudi.

Kristijan Musek Lešnik

Nekaj ti želim povedati

Kaj je v življenju pomembno? Ljubiti ali biti ljubljen? Prisluhniti sebi ali drugim? Zvestoba sebi ali drugim? Je pomembneje postavljati meje ali biti sprejet? Koga naj spreminjam? So pomembnejša čustva ali razum? So spori nujni? Se dobri odnosi zgodijo ali zgradijo? Se srečen rodiš ali si srečo izbereš? Kako v tem norem svetu ostati pozitiven?

Na ta in druga življenjska vprašanja, na katera svojim otrokom niste znali, vedeli ali zmogli odgovoriti, nam Kristijan Musek Lešnik odgovarja najprej kot oče dveh mladostnikov, a tudi kot psiholog, učitelj, govorec, pisatelj, motivator in zlasti večni iskalec pozitivnega v življenju in ljudeh.

Knjiga Nekaj ti želim povedati je darilo, ki navdihne in napolni z optimizmom.

Knjigo lahko tukaj tudi virtualno prelistate TUKAJ.