"Žrtev ima povsem preparirane možgane in ne ve, kaj storiti"

Do leta 2019 je bilo na tem področju – tako preventivno kot zakonodajno, postopkovno – tudi v Sloveniji narejenega ogromno. A kot ugotavljajo pri Fundaciji FSF – Ženske brez meja – bi se moralo narediti še veliko več, da bi bilo žrtev manj ter da bi tiste, ki so vseeno doživele nasilje, lahko čim prej okrevale in pomagale sebi in svojim otrokom.

Zlorabljena ženska namreč v povprečju potrebuje sedem let, da spregovori; 'grde' ločitve v Sloveniji, teh naj bi bilo več kot 35 odstotkov, vanje so vpleteni tudi otroci, se odvijajo izredno počasi, v povprečju postopek od takrat, ko ženska prijavi storilca, do ločitve, traja dve leti.

Še huje je to, da je delež neprijavljenega nasilja precej višji od uradih podatkov, da se sosedje in sorodniki 'pač obrnejo stran' in da slovenska mama še dandanes nemalokrat reče hčerki: »Malo potrpi.«

Mednarodna mreža žensk Femmes Sans Frontières (Ženske brez meja) se je odločila za javno kampanjo, ki se bo odvijala v prihajajočem letu. Pobudnice so v njej na prvi javni debati STOP! nasilju, ženske in dekleta, začele opozarjati na velik razkorak med teorijo in prakso, aktualnost in akutnost nasilja nad ženskami.

Aktivno so se lotile študije stanja na tem področju v Sloveniji, preizkusile pa so tudi že modele, ki delujejo veliko bolje od dosedanjih praks. 

"Ženske brez meja imamo že v osnovi poslanstvo, da s svojim delovanjem, ne le z razmišljanjem, naredimo nekaj za opolnomočenje žensk in deklet doma in po svetu. Zato je to mednarodna fundacija," mi je delovanje fundacije, v kateri sodelujejo najrazličnejše strokovnjakinje, predstavila njena ustanoviteljica dr. Jerca Legan Cvikl.

Ženskam želimo sporočiti: "Ni brezizhodne situacije. Lahko si pomagaš. Narediš lahko to in to (op. a.: vsaka žrtev ima specifično zgodbo in vsaki žrtvi želijo pomagati tako, da bo nasilju rekla stop in se čim prej postavila na svoje noge). Vzemi usodo v svoje roke."

Dr. Jerca Legan Cvikl, kako ste se torej lotili problematike nasilja?

Začeli smo s pregledom situacije in ugotovili, kakšen je razkorak med teorijo in prakso, nato smo zastavili cilje, kaj želimo doseči. Med cilji so konkretni predlogi, ki bodo zadevali tako zakonske spremembe in predelave, ki so potrebne, kot srečanje z vsemi institucijami, ki so odgovorne za konkretno realizacijo sprememb.

Ugotovili smo, na primer, da mnogokrat kriminalisti ne vedo, ali imajo dovolj podlage za to, da lahko ukrepajo. Potem pride na vrsto izobraževanje staršev, učiteljev v šolah, posegle bomo v vse sisteme s konkretnimi predlogi za uresničitev  sprememb.

Kako boste dosegle spremembe v vseh segmentih?

Sodelovala bo skupina strokovnjakinj; vsaka bo skrbela za svoje področje, vključene bodo pravnice, psihoterapevtke, socialne delavke, tožilke itd. Sledila bo javna kampanja, ki bo šla med ljudi z večplastnimi sporočili in s konkretnimi zgodbami žensk žrtev. Naš primarni cilj je postaviti preventivo v smer, da se bodo storilci zavedali, da je njihovo napačno ravnanje ogrožajoče tudi za njih.

Opolnomočiti želimo potencialne žrtve, da se bodo zaščitile preventivno ali pa tudi kot žrtve pred storilci. Zdaj je glavni problem ta, da četudi dobijo neko pravno pomoč, traja povprečno dve leti, da se storilcu nekaj zgodi. V tem času pa je ženska lahko že močno zmaltretirana in vedno bolj nemočna v svojih odločitvah in dejanjih.

Naš cilj je, da se situacija čisto zares spremeni in da se ženske opolnomočijo ter da zaščitijo sebe in otroke, obenem pa želimo pomagati tudi moškim, ki so žrtve. Vedno več je žrtev tudi fantov, ker je vedno več medvrstniškega nasilja, potem gre tu za nasilje očetje-sinovi. Me bomo problematizirale vse vrste nasilja, saj je nasilje nedopustno.

Pa posameznik, ki je že žrtev nasilja?

Preizkusili smo že model, ki se je izkazal za izrazito učinkovitega (op. a.: opisujemo ga v pogovoru z Nušo Maček, odvetnico za družinsko pravo), ki bi skrajšal procedure in omilil posledice, predvsem na šibkejših, in ženska je šibkejši spol.

Kdaj lahko pričakujemo korenite spremembe?

Ekipa strokovnjakinj pod okriljem Fundacije FSF – Ženske brez meja – bo že v prihajajočem letu razvijala model za prepoznavanje, zmanjševanje in preprečevanje nasilja. V javnosti se bodo izpostavile posameznice, ki bodo spregovorile o svojih bridkih izkušnjah. S pilotskim projektom in javno kampanjo »STOP! nasilju, ženske in dekleta«, bodo delovale v Sloveniji, nadalje na Zahodnem Balkanu in od tam naprej.

Nuša Maček, odvetnica za družinsko pravo, je s študenti pravne fakultete v Mariboru naredila poskusni projekt: žrtvam nasilja so ponudili brezplačno pravno pomoč ob vikendih: "Možnost brezplačne pravne pomoči žrtvam nasilja smo objavili v lokalnem časopisu. Zainteresirani so se lahko najavili v pisarni, tako da je bila zagotovljena anonimnost in seveda stroga zasebnost. Odziv je bil neverjeten, zato smo od načrtovane pomoči, ki naj bi potekala dvakrat mesečno, projekt razširili na tri sobote v mesecu."

Kdo se je odločil za brezplačno pravno pomoč žrtvam nasilja, ki ste jo izvedli kot poskusni projekt skupaj s študenti, gospa Nuša Maček?

Večinoma so bile to ženske, ki so bile že nameščene v varnih hišah in kriznih centrih in so imele že zagotovljeno pomoč po prijavi nasilja; bil je torej že izveden postopek za pridobitev odvetnika po brezplačni pravni pomoči, strokovni delavci so jim že pomagali z vsemi drugimi oblikami pomoči.

Vendar žrtve potrebujejo še veliko več informacij, kot jih nudi država, iz prve roke; ženske so povedale, da so pravzaprav od doma tudi že po več mesecev, da ne pridejo do odvetnika, ki jim je dodeljen, in da ne vedo, kako naprej.

Pa so prišle samo ženske?

Kot žrtve nasilja so prišle le ženske, je pa poklical in nato prišel še desetletni fantek, ki je želel pomagati svojemu sošolcu, saj je pri telovadbi opazil, da ima njegov novi sošolec modrice. Fantek, ki je pripeljal sošolca, je bil zelo ozaveščen in sošolec je najprej njemu, potem pa nam zaupal, da ga oče tepe.

Zakaj ste se odločili za ta korak pomoči žrtvam nasilja?

Ker je tako na papirju kot v zakonih o tem, kaj vse se lahko naredi proti nasilju, še veliko pomanjkljivosti. Ženske, ki so že šle od doma, ki so prijavile nasilje, nimajo dovolj pomoči, postopek ne steče tako, kot bi moral. Še vedno z odvetnikom, ki ga ponudi država in je določen za brezplačno pomoč, žrtev ne pride v stik ali še vedno čaka na odločbo, čeprav je v varni hiši že tri tedne ali en mesec (op. a.: v varni hiši je lahko eno leto).

Čaka odvetnika, ga kliče, odvetnik se ne odziva, ona pa bi rada čim prej vložila tožbo za razvezo ali postopek za določitev preživnine … Ko se nekdo odloči, da se bo ločil, bi rad, da stvari stečejo. Ob pomoči, ki jo je nudila naša pisarna, se je zelo jasno pokazalo: če bi ženske dobile informacije takoj in če bi bile v doglednem času opravljene formalne storitve ter bi jim bila nudena pomoč tako, da bi točno vedele, kaj vse naj naredijo v dani situaciji, bi se za to, da gredo od nasilneža, odločile že veliko prej.

Pa jim v varni hiši ne povedo, kako naj ravnajo naprej?

Žal ne. V varni hiši skrbijo za namestitev, tam večinoma delajo študentke, ker je to bolj ekonomično; in delavka, ki dela tam kot pomoč ob namestitvi, ne more povedati posamezni ženski, kakšne možnosti ima npr. za pridobitev neprofitnega stanovanja. Ne ve, kako dolgo se čaka nanj, kaj vse lahko postori, da bo postopek stekel čim prej. Teh informacij ne dobi, medtem ko odvetnik to lahko naredi. Prav zato mislim, da bi morali začeti tam, kjer je zdaj zadnji korak – pri odvetniku.

Kako poteka postopek, ko ženska prijavi nasilje?

Ko ženska pokliče na SOS-telefon ali v varno hišo, ko gre za akutno nasilje, ko ne more zdržati, se takoj začnejo odvijati mehanizmi, ki jih nudi država. Najprej se jo odstrani iz okolja, kjer je nasilje, pove se ji, na primer: čez dva dni bo prostor v varni hiši, pridite. Takrat pride, z otroki, je torej odstranjena iz domačega okolja.

Potem pa šele stečejo preostale oblike pomoči. Napiše se prošnja za odvetnika, zbira se vsa potrebna dokumentacija in to lahko traja mesece in mesece. Najprej mora biti namreč vložena popolna vloga. Morda so v njej uporabljene tujke, ki jih žrtev ne razume in jih je treba prevesti in to je lahko zelo hitro pogojeno z daljšim časom, včasih traja tudi dva meseca, da se vloga odobri, potem spet mine čas, da žrtev pride v stik z odvetnikom, da odvetnik začne delati in če so vmes še poletne počitnice z dopusti, se vse skupaj lahko izjemno zavleče.

Za žrtev pa je to čas, ko ne more čakati, to so urgentne zadeve. Zavedati se moramo, da je v tem času nasilnež nervozen. V tem času moški ne vidi otrok in hitro bo poiskal odvetnika, ki bo takoj začel delati ter vložil začasne odredbe ter morda žensko tožil, da mu je ugrabila, odtujila otroka. Tu se začnejo situacije, ko je ženska še dodatno v stresu.

Pa bi res vse steklo hitreje in lažje, če bi ženska takoj, ko prijavi nasilje, dobila odvetnika?

Da, to se je zelo lepo pokazalo ob našem poskusnem projektu. Naša praksa se je začela obratno; mi smo napisali tožbo, potem pa se je vložila vloga za brezplačno pravno pomoč, za dodelitev odvetnika. Mi smo ženski, glede na njeno trenutno situacijo, npr. povedali, da lahko takoj vloži vlogo za neprofitno stanovanje; varna hiša pač ni okolje, v katerem bi človek rad živel.

Včasih smo tudi predlagali, da se odstrani nasilneža v domu, saj ni optimalno, da gre od doma vedno žrtev, nasilnež pa ostane. Obstajajo namreč mehanizmi za to, in to znanje odvetnik ima, a ni rečeno, da nudi vse informacije. Govorim iz čiste izkušnje; marsikatera ženska je rekla: »Če bi to vedela in če bi bila tudi sicer tožba vložena v dveh dneh, bi šla v ločitveni postopek že veliko prej.« To smo res slišali velikokrat. In tako bi resnično lahko pomagali.

Zakaj se ženske tako težko odločijo zapustiti nasilneža?

Ker so povsem zmanipulirane. Partnerji jim grozijo: »Če me boš zapustila, ne boš dobila nič od premoženja, vrgel te bom iz hiše, vzel ti bom otroke, poskrbel bom, da te bom prikazal, da si nora …« Ženske so povsem prestrašene, imajo toliko strahov, toliko zmede v glavi, da jih nujno mora nekdo podpreti in jim povedati, kaj jim pripada. Vendar teh odgovorov ne dobijo v varni hiši. Varna hiša jim da zgolj zavetje, štiri zidove. 

Žrtev pa potrebuje nekoga, ki jo bo stoodstotno prepričal, da so njegove besede zgolj manipulacija, da se to ne bo zgodilo, da je to še dodatno nasilje. Poleg tega, kar ji je delal, zdaj še grozi, kaj vse bo naredil, če bo šla. Žrtev ima povsem preparirane možgane in ne ve več, kaj storiti.

Takšni ženski lahko pomaga le tisti, ki ima konkretne izkušnje v sodstvu na družinskem oddelku, in ji točno pove: čakalna doba traja toliko in toliko časa. Če boste potrebovali izvedenca, boste čakali toliko in toliko časa. Pomembno je, da ji realno in konkretno pove, kaj potrebuje, koliko časa bo čakala, kaj bomo naredili v obdobju, dokler problem ne bo rešen.

Kaj naj naredi ženska, ki je ogrožena?

Če je ženska ogrožena (če jo nekdo ogroža psihično, fizično, če pride do kakršnih koli zlorab), naj zavrti vse telefonske, ki jih objavljajo nevladne organizacije, da jo podprejo, ali pa naj takoj pokliče policijo, ki bo posegla v družino in bo odstranila nasilneža. Policija ima to moč že od leta 2008.

Ta zakon je bil sprejet prav zato, da se ženski ni treba umakniti pred nasilnežem v varno hišo ali druge inštitucije, temveč da lahko policija, ki pride po klicu ženske in ugotovi, da se doma dogaja nasilje, za 48 ur odstrani nasilneža. Policija po odstranitvi nasilneža o tem obvesti preiskovalnega sodnika, ta pa ukrep podaljša do 10 dni, na predlog žrtve pa lahko še za nadaljnjo obdobje. Toda ko to obdobje mine, nastane problem. Zato je treba nasilje v družinah reševati urgentno.

Tu pa žrtev nujno potrebuje odvetnika, hitro in nujno. Zato je treba razmišljati, da bi se to reševalo z odvetniki na področju družinskega prava, ki imajo interes. Dejstvo je, da ga vsi nimajo. To nam povedo tudi žrtve, ki odvetnika za brezplačno pomoč sploh ne dobijo.

Če bi ubrali sistem, ki smo ga mi preizkusili, se ljudi ne bi spraševalo o zaslužku, družinskih članih, tako kot zdaj, ko se oddaja vloga za brezplačno pravno pomoč. Za brezplačnega odvetnika bi se vložila vloga šele po vloženi tožbi. Vendar pa nekdo mora prevzeti te stroške in vložiti tožbo.

Torej trenutno delate na tem, da se bo vse skupaj reševalo hitreje ter bodo žrtve čim hitreje normalno zaživele in delovale. Za kaj se še zavzemate kot psihoterapevtka in vodja projekta, dr. Veronika Podgoršek?

Absolutno delamo na tem, da se bo vse skupaj reševalo hitro in seveda, da bo res delovalo! Obenem spodbujamo k višjim kaznim. Žal ljudje delujemo tako, da se storilec ob višji kazni veliko prej vpraša, ali se odločiti za neko dejanje ali ne, tako kot pri cestno-prometnih predpisih.

Velikokrat ljudje žal še vedno delujejo po sistem, večja kot je kazen, manj je kaznivih dejanj. Prva stvar pa je preventiva,  saj sploh nočemo, da do premišljevanja o tem, ali bi storil kaznivo dejanje, sploh pride.

Za to pa se nujno moramo izobraziti in učiti že otroke, da bomo sploh razumeli, zakaj do nasilja pride, zakaj iščem nasilje (kot žrtev ali kot nasilnež), zakaj se ne smem jokati, zakaj je edini občutek, ki ga imam lahko, jeza, zakaj ponižujem (ker se verjetno čutim ponižanega).

Večina ljudi sploh ni v stiku s samimi seboj in ne vedo, kaj hočejo, zakaj hočejo, zakaj, če jih hoče kdo zapustiti, mislijo, da zaradi tega ne bodo preživeli. Naučiti se moramo, od kod vsa ta občutja. Mi smo odrasli ljudje in vsak ima moč s svojim življenjem delati, kar želi. Ter se hkrati zavedati, da s tujim življenjem ne more in ne sme upravljati. Prav na področju delovanja naših čustev in misli bi morali imeti veliko bolj pokrito izobraženost na splošno, ne le policije, kriminalistov, sodnikov.

Pa otroci?

Vsi smo ranljivi, ne le otroci! Moramo se zavedati: če sem jaz ranljiva, je moj otrok ranljiv! Otrok bo rešen, ko bosta rešena starša! To je ključno. Ne bo rešen prej, ne glede na njegovo starost in ne glede na to, kaj bodo z njim delali razni strokovnjaki. Otrok bo torej rešen šele, ko se bosta osvobodila njegova starša.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord