11 življenjskih zgodb moških, ki prestajajo zapor na Dobu

Izid knjige Vidiš, tukaj boš pa zdaj ti doma je sklenila štiriletni projekt Vključujemo in aktiviramo!, ki ga je izvajal Javna agencija za knjigo RS. Urednica knjige Milica Antić Gaber je izid pospremila z željo, da bi javnost s tem delom dobila vpogled v osebne zgodbe zapornikov, njihove izkušnje in doživljanja.

Zgodbe 11 moških, ki so svoje mesto našle v knjigi, pričajo o razponu osebnosti in različnih preživetvenih strategijah, ki jih vsiljuje odvzem svobode. Jezik, v katerem so po pripovedovanju v Dobu zaprtih pričevalcev zgodbe zapisovale Nina Pergar, Darja Tadič, Jasna Podreka in Deja Crnović, je ostal živ po zaslugi ohranitve avtentičnosti posameznikovega sloga in značilnega slenga.

Knjiga Vidiš, tukaj boš pa zdaj ti doma tvori komplet s podobno popisanimi zgodbami desetih zapornic na Igu, ki so jih pred dvemi leti v okviru istega projekta izdali pod naslovom Začasno bivališče: Na grad 25, Ig.

Razlike med Igom in Dobom

Ker so raziskovalke sodelovale pri snovanju obeh knjig, so se pred njihovimi očmi izrisale zanimive razlike med zaporniki in zapornicami. Medtem ko bistvenih razlik v doživljanju zapora ni bilo opaziti, saj so stisko ob izgubi osebne svobode in stigme, ki jo zapor prinaša, občutili vsi, ne glede na spol. A medtem ko so bili moški zaporniki glede svojih odnosov zunaj zapora v besedah skopi, pa za ženske to ni veljalo.

Še največje razlike med zaporom na Igu in Dobom je opaziti na infrastrukturi in organiziranosti zaporov. Če je prvi nameščen v graščino, obkrožen z naravo in veliko manj zastražen, je drugi veliko večji, z ogromnimi zidovi, zaporniškim dvoriščem, veliko pazniki in z rešetkami na oknih.

• »V celotnem kompleksu so poleg upravne stavbe še: osem oddelkov (od tega šest v zaprtem delu zavoda), jedilnica in ločen namenski prostor za obiske dovoljenih oseb ob določenih dnevih i nob sobotah tudi čez noč, poleg te stavbe so na vrtu tudi mize in klopi ter majhno igrišče za otroke. V celotnem kompleksu so še športna igrišča in sprehajalne poti. Zavod ima tudi knjižnico, v kateri je bilo po podatkih letnega poročila za leto 2018 na voljo 9905 knjig, 421 revij in 24 stripov. V sestavi zavoda sta še dva dislocirana oddelka: polodprti oddelek Slovenska vas v neposredni bližini in odprti oddelek Puščava.«

Nihče zares ne uide stigmi

A če je prva knjiga zgodb iz zapora poskušala javnost ozavestiti za dejstvo, da so ženske, poleg tega, da dobijo etiketo ’nekoga, ki je bil v zaporu’, še dodatno stigmatizirane zgolj zato, ker so ’ženske v zaporu’, ker niso doma, kjer naj bi jih bilo mesto, pa druga knjiga sporoča, da stigma doleti tudi moške zapornike.

»Medtem ko je za nekatere moške izkušnja prestajanja kazni zapora ena izmed prvih izkušenj stigmatiziranosti, je za druge moške izkušnja zapora nekaj, kar se pravzaprav izgrajuje na že živetih izkušnjah drugih oblik družbene marginaliziranosti.«

Vseh 11 v knjigo vključenih zgodb namreč poroča tudi o revščini in drugih specifičnih okoliščinah, ki so kaznivemu dejanju (večinoma premoženjske delikte), zaradi katerega so se pričevalci znašli za zapahi, znatno botrovale.

• »Takole bom rekel, vsak lahko pride v zapor, zapor je za ljudi. Pa ne, da je to zdaj neka floskula. Jaz sem šele v priporu, še bolj pa potem tukaj spoznal, da vsak prihaja s svojo zgodbo, da te zgodbe niso takšne, da bi jih lahko kar v en kalup dali, in da vsakdo sam ve, zakaj se mu je to pripetilo. In kaj je poanta? Poanta zgodbe je, da mora biti vsakemu, ko prebere mojo zgodbo, jasno, da ne bežim od tega, kar sem naredil, in da tega, kar sem storil in mi je očitano, nisem naredil ne iz objestnosti ne iz naklepa. Ker to bi se potem videlo, bi imel kaj od tega. Moje življenje v tujini ni bilo enostavno. Zgodilo se je iz neke, bom rekel, nespameti. Ampak poanta in nauk zgodbe morata biti, da sem absolutno priznal, obžaloval, naredil katarzo. Bi rekli po Cankarju, ki je govoril o grehu in odpuščanju: grej je bil narejen. In zdaj želim dokazati, da je ta kazen pravična in jo želim tudi častno odslužit. To je nauk moje zgodbe. In nauk je, da ne želim nikoli več zagrešiti kaznivega dejanja, in nauk je, nikoli ne delaj kaznivih dejanj. To želim povedati s svojo zgodbo.« - Albertus Magnus

O tistih, ki jočejo, in tistih, ki ne

Zgodbe, ki so našle pot v knjigo, so nastale v pogovorih z moškimi, ki so prestajali ali pa še prestajajo kazen zapora na Dobu in v Mariboru. »... pričajo o tem, da nekateri moški jočejo, četudi bolj na skrivaj, da nekateri ne zmorejo čustvovati; da svojim otrokom, nekaterim družinskim članom pa tudi prijateljem prikrivajo, da so v zaporu; da si ne želijo obiskov, pri katerih se razkriva, kako so nemočni, ranljivi, podrejeni, odvisni od pomoči tistih, ki so zunaj, in da jih skrbi, kako bo, ko bodo prišli iz zapora.«

In vsi po vrsti si po zaporu želijo predvsem normalno življenje …

• »Imam mamo, sestro in žensko, ki mi stoji ob strani. Želim si normalno življenje. Folk, če to berete … Vsak človek ima neko zgodbo. Vedno je nekaj v ozadju, nekaj je bilo, vedno je ena zgdoba zadaj. Nisem jaz z vsem tem začel kar tako. Če bi bil moj fotr živ, jaz ne bi bil tukaj. Niti v nobenem zavodu. Danes bi bil na Hrvaškem. Še vedno imamo bajto tam. Mati me je zadnjič vprašala, ali naj jo proda. Rekel sem ji, naj ne proda, ker si bom mogoče jaz kdaj kaj tam naredil.«

Knjiga je nastala v okviru projekta Vključujemo in aktiviramo! in bila natisnjena v 600 darilnih izvodih.

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere