N.Z. | 1. 2. 2022, 11:43

Caroline Criado Perez (Nevidne): Kako vrzeli v podatkih in raziskavah oblikujejo svet po moški meri

profimedia

»Večino dvajsetega stoletja v Newyorškem filharmoničnem orkestru ni muzicirala nobena ženska. V 1950. in 1960.-ih je bilo nekaj izjemic, ki so najeli glasbenico ali dve, razen teh pa je delež žensk trdovratno ostajal na ničli. Potem pa se je nenadoma vse spremenilo ...«

Od leta 1970 je število glasbenic pričelo skokovito naraščati.

In čeprav so menjave v orkestrih prava redkost, saj člani svoje mesto v njem praviloma dobijo doživljenjsko, nadvse redko pa se zgodi, da bi kakšnega glasbenika vrgli iz službe, je v zgolj enem desetletju delež žensk v tem orkestru s statističnih 0 % narasel na 10 %.

Kaj natančno se je zgodilo?

Zaradi neke tožbe v zgodnjih 1970.-ih so uvedli tako imenovane slepe avdicije. Te so bile natančno to, kar pove beseda: »... službena komisija ne vidi, kdo igra na avdiciji, ker med njo in glasbenikom stoji zaslon. Zaslon je dosegel takojšnji učinek. Že na začetku 1980.-ih so se ženske povzpele skoraj na 50 % vseh na novo zaposlenih. Danes delež glasbenic v Newyorškem filharmoničnem orkestru presega 45 %.«

Ta preprost korak, postavitev zaslona, je postopek avdicije za orkester spremenil v meritokracijo, pri čemer še zdaleč ne gre za izjemo. »... pri večini odločitev povsod po svetu, koga vzeti v službo, je namreč meritokracija zahrbten mit. Mit, ki omogoča kritje za uzakonjeno pristranskost do belih moških. Strašljivo pa je, da gre za mit, ki je osupljivo odporen do vseh dokazov, segajočih več desetletij v preteklost, čeprav ga brez vsakršnega dvoma razkrivajo kot fantazijo,« v svoji izjemni knjigi Nevidne piše britanska avtorica, novinarka in aktivistka Caroline Criado Perez in dodaja, da v kolikor želimo ta mit iztrebiti, bomo morali storiti še kaj več kot zgolj zbirati podatke. Z zbiranjem prav slednjih (na račun vrzeli v podatkih in raziskavah, ki oblikujejo svet po moški meri) je epohalno delo uspela opraviti kar sama, rezultat pa je bila nato zares prelomna knjiga s tega področja, ki je bila do danes prevedena v trideset jezik, zanjo pa je prejela tudi nekaj odmevnih nagrad.

Tišina (v podatkih)

»Večina dokumentirane zgodovine človeka je ena sama, ogromna vrzel v podatkih,« je v predgovoru h knjigi jasna avtorica. »Zapisovalci preteklosti so pustili komaj kaj prostora za vlogo ženske v evoluciji človeštva, bodisi kulturni ali pa biološki, če začnemo kar pri teoriji o človeku lovcu. Namesto tega je obveljalo, da ljudi, kakršni so na splošno, predstavljajo moški. Ko gre za življenja druge polovice človeškega rodu, pogosto naletimo zgolj na tišino.«

Da so te tišine prav vsepovsod, avtorica dokaže večkrat na praktično vsaki od 499 strani dolgi knjigi.

»Z njimi je prežeta naša civilizacija. Filmi, novice, književnost, znanost, urbanizem, gospodarstvo. Z njimi so prežete zgodbe, ki jih sebi pripovedujemo o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Vse so zaznamovane – popačene – z ’odsotno navzočnostjo’ ženskega lika. Temu pravimo vrzel v podatkih po spolu.«

Pri vrzeli v podatkih po spolu pa ne gre samo za tišino. Te vrzeli imajo tudi posledice. Vsak dan vplivajo na življenja žensk. Včasih je vpliv majhen in komaj opazen.

»Na primer prezebanje v pisarnah, naravnanih na normo moške telesne temperature, ali pa naporno iztegovanje proti vrhnji polici, nastavljeni na povprečno višino moškega.«

Skratka zoprno in nedvomno krivično, nikakor pa ne življenjsko ogrožujoče, kot bi bila npr. avtomobilska nesreča v vozilu, v katerem pri uvedbi varnostnih meril niso bile upoštevane ženske mere.

Ko gre za vrzeli v podatkih po spolu, avtorica vendarle poudari, da večinoma ne gre za zlonamernost. »Ravno nasprotno. Ta vrzel je kratko malo rezultat načina razmišljanja, ki je navzoč že več tisočletij, zaradi česar je postal nekakšno nerazmišljanje. Pravzaprav je podvojeno: ko gre za moške, so stvari samoumevne, ko gre za ženske, pa kakor da jih ni. Kadar namreč rečemo človek, imamo na splošno v mislih moškega.«

Podatki (in njih interpretacija)

O tem, kako zgovorni so lahko podatki (in vrzeli v njih), še posebno, ko jih skozi izsledke na stotine raziskav, življenjska dejstva in s pomočjo anekdotičnih primerov iz celega sveta interpretira tako lucidna avtorica, raziskovalka, zagovornica žensk in ženskih pravic kot je Caroline Criado Perez.

Založnik njene knjige je širok (in včasih nadvse usoden) razpon zadev, ki se specifično tičejo žensk, moški pa jih ne upoštevajo, zajel z naslednjimi besedami: »Zanašanje na statistične podatke in rezultate raziskav je odločilno za načrtovanje javnih politik na tako pomembnih področjih, kot so dodeljevanje sredstev za spodbujanje ekonomskega razvoja, izboljševanje zdravstvenega varstva in nege ter zavzemanje za dvig ravni izobraževanja. Vendar pa večina podatkov, ki so osnova za odločanje, spregleda spol kot tak, saj temelji na prepričanju, da je osnova za večino merjenj moški spol, ženski pa je nekaj atipičnega in postranskega. Zato sta pristranskost in diskriminacija vgrajeni v naš družbeni sistem na vseh ravneh, ženske pa zaradi njunih zahrbtnih posledic plačujejo ogromno ceno v višji porabi svojega časa, lastnih finančnih sredstev, včasih pa tudi zdravja in življenja samega.«

Naj v ponazoritev tega, kako zelo so lahko zgovorni podatki, ko pridejo v roke Caroline Criado Perez, citiramo le nekaj zanimivih odlomkov, ki vam bodo gotovo dali misliti.

  • V svetu športa štejejo le moški uspehi

»Leta 2013 so po vseh sredstvih obveščanja slavili teniškega igralca Andyja Murrayja, da je končal ’77 let trajajoče čakanje’ Britancev na zmago v Wimbledonu, čeprav je zmago leta 1977 dosegla ež Virginia Wade. Tri elta zatem je športni novinar obvestil Murrayja, da je ’prvi človek, ki je kdajkoli osvojil dve olimpijski medalji v tenisu’ (Murray ga je ustrezno popravil, da sta ’Venus in Serena vsaka posebej že prej osvojili štiri’). V ZDA je splošno priznana resnica ta, da njena nogometna reprezentanca nikoli ni osvojila zmage na svetovnem prvenstvu v nogometu ali vsaj prišla v finale – pa čeprav jo je. Ženska reprezentanca ZDA je zmago dosegla že štirikrat.«

  • Dolga vrsta za ženske na javnih straniščih

»Malo ljudi – bodisi žensk ali moških – ve, zakaj natančno se to dogaja. Zvečine (kot vedno) za težavo okrivijo ženske, namesto da bi se jo pripisalo konstrukciji po moški meri. Ta je namreč pravi razlog za nastali problem. Mogoče se, površno gledano, zdi pošteno in nepristransko, da se moškim in ženskim javnim straniščem dodeli enako velik tloris – in v preteklosti se jtako tudi ravnalo. Razmerje 50/50 je tudi uradno določeno v predpisih za vodovodno napeljavo. A ker ima moško stranišče kabine in pisoarje, je število oseb, ki se lahko na enako veliki površini olajša hkrati, tam veliko večje kakor v ženskem stranišču. Enaka površina nenadoma ni več tako zelo enaka. A celo, če bi moška in ženska stranišča imela enako število razdelkov, zadeva s tem še vedno ne bi bila rešena, kajti ženske potrebujejo 2,3-krat dlje kakor moški, da opravijo svojo naravno potrebo. Večji delež priletnih in invalidnih oseb je žensk, to pa sta skupini, ki na stranišču običajno porabita več časa. Ženske tja pogosto pospremijo otroke pa tudi invalidne in priletne ljudi. Poleg tega je med ženskami 20-25 % tistih, ki so v rodnem obdobju ter imajo menstruacijo in si morajo potemtakem zamenjati tampon ali higienski vložek.«

  • Dodatno delo, ki ga nihče ne vidi, (tudi) ubija

»Že dolgo vemo, da si ženske (zlasti mlajše od petinpetdeset let) po prestani operaciji na srcu slabše opomorejo kakor moški. Toda šele po objavi kanadske študije leta 2016 so lahko znanstveniki osamili žensko obremenjenost z oskrbo drugih kot enega od dejavnikov, ki pripomorejo k tej razliki. ’Opazili smo, da ženske, potem ko jim naredijo obvod, pogosto takoj spet prevzamejo svojo vlogo negovalk, medtem ko je pri moških večja verjetnost, da bo nekdo skrbel zanje,’ je pojasnila vodja raziskave, Collen Norris. Morda nam to opažanje lahko dodatno osvetli, zakaj je neka finska študija ugotovila, da so samske ženske bolje okrevale po srčnem napadu v primerjavi s poročenimi – zlasti, če jo primerjamo s študijo Univerze v Michiganu, ki je odkrila, da poročene ženske opravijo sedem ur dodatnega gospodinjskega dela svojim soprogom na ljubo.«

Več o tem, kako podatki povsem jasno razkrivajo, da obstaja znatno manjša verjetnost, da bodo študentke in profesorice deležne štipendij, kako tradicionalna gradnja bolnišnic prav nič ne pripomore k zmanjšanju nasilja, s katerim se soočajo medicinske sestre pri svojem delu, in o tem, zakaj so praktično vse pametne ure narejene tako, da so veliko prevelike za ženska zapestja, aplikacije za zemljevide pa poznajo le ’najhitrejše poti, ne upoštevajo pa ženske želje po ’najvarnejših’, v knjigi Nevidne.

Nevidne

Kako vrzeli v podatkih in raziskavah oblikujejo svet po moški meri

»Preberite to knjigo, potem pa mi recite, da je patriarhat samo plod moje domišljije!« – Jeanette Winterson

Caroline Criado Perez je v svoji večkrat nagrajeni knjigi Nevidne, raziskala šokantne vzroke za spolno neenakopravnost. Preiskala je vse sfere človekovega življenja, od različnih delovnih mest, prek domačih in javnih prostorov ter pokazala na nevarne vzorce pri pridobivanju podatkov, na podlagi katerih potem temeljijo odločitve ter njihove posledice na življenja žensk.

Nagrada Royal Society Science Book Prize in nagrada za poslovno knjigo leta Financial Timesa in McKinseyja.

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.