Učitelj slovenske srednje šole se sprašuje: kaj, če težava ni v mladih, ampak v okolju, ki smo ga ustvarili zanje?
Med smučarskimi poleti v Planici je vsako leto četrtek rezerviran za učence in dijake slovenskih šol, ki si udeležbo zagotovijo bodisi z izstopanjem na področju športa ali intelektualnega potenciala. In ni skrivnost, da se tega vsak, ki je v to druščino izbran, močno razveseli.
"Če prispemo dovolj zgodaj, morda dobimo prostor čisto ob ograji, kjer se skakalci potem, ko pristanejo, sprehodijo in delijo avtograme," jim povem. To jih navduši, a vendarle hitro dodam, da je bilo vsaj lansko leto tako, in ne vem, kako bo letos. Spomini mi odbrzijo leto dni nazaj. Tudi takrat sem imel možnost spremljati učence in smo imeli srečo – ne samo, da so učenci dobili polno avtogramov, celo mnogo selfijev (oziroma s slovensko besedo ’sebkov’) so lahko naredili s svojimi športnimi vzorniki.
A to še zdaleč ni vse, kar se tem mladim zgodi na takšen četrtek.
Vse skupaj se začne že zgodaj zjutraj, ko se namesto med štiri stene učilnice v šoli zberejo na avtobusnem postajališču, nato pa zehajoče vkrcajo na avtobus.
"Objame nas čudovit, s soncem obsijan dan, na desni se v njem že kopajo Kamniško-Savinjske Alpe, ki se držijo Storžiča, na katerega se z zahoda že pripenjajo Karavanke, raztezajoče se prav tja do Kepe. Njim nasproti se v jutranjem soncu bleščijo ponosne Julijske Alpe z očakom Triglavom na čelu, za njim, nekaj vrhov bolj na severozahod pa se bržkone prebuja tudi Jalovec, ki kraljuje nad dolino, kamor smo namenjeni: v Tamar, pod Ponce na slovenski športni praznik, kvalifikacijsko tekmo smučarskih poletov. Navkljub zgodnji uri, ki je bila nujno potrebna, saj je do cilja kar nekaj vožnje, se kmalu zazibljemo v prijeten jutranji klepet."
Prav to sproščeno kramljanje je tako zelo drugačno od šolskega vsakdana, ki zaradi nuje njegove rutine ne dopušča resnično pristnega stika.
In učenci to znajo ceniti.
Ko so se po končanem tekmovalnem delu in krajšem koncertu v višjih legah prireditvenega prostora ob enih od stojnic s pijačo in jedačo posedli v krog na izpraznjenih lesenih pultih, si zavrteli glasbo po lastnem izboru in se preprosto imeli fino, je v avtobusu na poti domov prav ta trenutek izpostavila ena izmed učenk.
"Tiste pol ure, ko smo bili skupaj in se pogovarjali, je bilo najlepše v celem dnevu." Opazim, da ni edina, ki tako misli, in ta poved me naravnost presune ter še danes močno nagovarja. Kolikokrat namreč zmotno mislimo, da mladi hrepenijo samo po zabavi, in jih na ta način kategorično podcenjujemo. Seveda je prav, da se tudi sproščeno pozabavajo, ampak ta učenkina izjava priča o neprimerno večji, globlji razsežnosti. Kaže na to, kako močno mladi pogrešajo pogovor in kako neizmerno jim je pomemben. V Planici je bilo v smislu zabave pravzaprav na voljo vse, in to nan najvišjem možnem nivoju: najboljši športniki v smučarskih poletih, odlična animacija ter popularna, glasna glasba, ampak vendarle: tiste pol ure spontanega klepeta, sedeč v krogu, je kljub vsej ostali bleščavosti na mlade naredilo najmočnejši vtis."
Tako David Stegu, avtor in učitelj angleščine, na uvodnih straneh svoje nove knjige Sistem jim tega ne privošči, opiše, kaj se zgodi, ko učilnico zamenja narava, zaslone pa resnična pustolovščina.
V knjigi boste skupaj z avtorjem in njegovimi učenci zapustili šolske klopi ter se podali tja, kjer veljajo nekoliko drugačna pravila - v naravo, hribe in gore. Prav tam se začnejo dogajati spremembe. Ko izginejo šolski zidovi, zvonci in ustaljene vloge, postanejo obrazi mladih drugačni. Odpre se prostor za pogovor. Za medsebojno pomoč. Za pobudo. Za odgovornost. Za zaupanje. In za izkušnje, ki jih ni mogoče zapisati v redovalnico, a lahko človeka spremljajo še dolgo. Avtor naravo zato razume kot ’pravo učilnico’ - prostor, kjer mladi ne pridobivajo samo informacij, temveč izkušnje.
Ne eni od serpentin, kjer si privoščimo kratek postanek, jim tako namignem, da bi jim rad nekaj povedal. Takrat so bile te besede namenjene njim, danes pa sem prepričan, da je vredno, da jih preberete tudi vi. Še posebej vsi mladi, a tudi malo starejši, ki ste morda na to že malo pozabili ali tega še niste slišali. Nič zato, še vedno namreč velja. Tole popotnico sem jim položil na srce: "Ko vam bo težko, so ti kraji tisti, ki vas vedno sprejmejo. To so me sami naučili. K njim se lahko vedno vračate."
Za trenutek smo vsi potihnili. Povsem dovolj za tiho potrditev, da so se besede usedle v srce. In nato smo razposajeno, optimistično in ponosno sestopili do izhodišča, kjer so nas čakali hvaležni šoferji – starši. Krog je bil tako sklenjen.
Knjiga, ki ne prizanaša sistemu, a ne obupa nad človekom
Knjiga Sistem jim tega ne privošči ni še ena teoretična razprava o tem, kaj vse bi bilo treba spremeniti v slovenskem šolstvu. Je kritično-dokumentarno-motivacijska knjiga človeka, ki sistem pozna iz učilnice in svoje ideje preizkuša v praksi.
Avtor odpira vprašanja birokracije, kritičnega mišljenja, zaslonov, vloge učitelja, zaupanja, povezanosti, poguma in človečnosti. Pri tem je do obstoječega sistema kritičen, vendar njegovo sporočilo ni brezupno. Nasprotno. V mladih vidi potencial. Verjame, da si zaslužijo stik z odraslimi, ki jim zaupajo, in okolje, v katerem lahko svobodno odkrivajo, kdo so in česa so sposobni.
"V naravi se vsak korak spremeni v zgodbo, vsak razgled v spomin, vsaka tišina v pogum."
