Doc. dr. Robert Oravecz | 27. 1. 2022, 13:07

O otrocih odvisnih staršev (in generacijskem prekletstvu) - piše dr. Robert Oravecz

profimedia
O otrocih odvisnih staršev (in generacijskem prekletstvu) - piše dr. Robert Oravecz (foto: profimedia)

V času, ko sem delal na oddelku za odvisnost od alkohola, sem kar hitro prišel do spoznanja, da so največje žrtve odvisnosti otroci zasvojenih staršev. Nekje sem celo prebral, da vsak odvisnik od alkohola povzroči trpljenje sedmih kolen za seboj. To se je redno potrjevalo že med sprejemno proceduro z na novo sprejetimi odvisniki, ki so pripovedovali o tem, da so bili njihovi starši in stari starši prav tako zasvojeni z alkoholom. Na podeželju, v vinorodnih pokrajinah je bilo vino vedno na mizi, pilo se je med delom, ob hrani, ob žalosti in veselju. Do alkohola je bila visoka družbena toleranca.

Na moja vprašanja o nasilju in krutosti so pacienti redno pritrjevali s pripombo, da jih je ata tepel le, »če so si to zaslužili«. Sledili so še tipični odgovori, češ da je oče sicer pil, vendar je bil silno dober človek, če je bil trezen, ali da je sicer pil, vendar nikoli ni bil nasilen.

Kar nekaj mojih pacientov, zasvojenih z alkoholom ali drogami, so z žalostjo in nerazumevanjem pripovedovalo o tem, da so si tekom mladosti prisegali, da nikoli ne bodo stopili na pot očeta in da ne razumejo, kako se jim je to vseeno zgodilo.

Spomnim se, da sem učiteljem na neki haloški šoli predaval o odvisnosti in nasilju v družini. Po predavanju smo sedli h kavi, učitelj pa je pripovedoval o tem, kako so leta in leta opažali otroke, ki so »modri in zeleni« prihajali v šolo, a je bilo to tako množično in pogosto, da temu niso posvečali veliko pozornosti.

Da bi zbudil pozornost stroke na problematiko otrok odvisnih staršev, sem proti koncu 90-ih let izpeljal raziskavo srednješolcev o pivskih navadah staršev, stopnji travmatiziranosti in kvaliteti življenja. Vprašalnik za samoocenjevanje uporabe alkohola smo prilagodili tako, da so otroci lahko ocenili pivske navade tistega roditelja, ki je bolj očitno zlorabljal alkohol. Niti najmanj me ni presenetilo, da je bil vsaj 20 odstotkov večinoma očetov dijakov maturitetnega letnika gimnazije zrelih za zdravljenje odvisnosti od alkohola. Domnevam, da bi bil rezultat veliko slabši, če bi anketo izvedli na tehničnih ali poklicnih srednjih šolah.

V skladu s pričakovanjem so anketirani otroci staršev, odvisnih od alkohola, poročali o pogostejšem in intenzivnejšem doživljanju znakov, ki so značilni za postravmatska stanja, med drugim o podoživljanju, tesnobi, razdražljivosti, nezbranosti, izogibanju neprijetnim spominom.

To, kar nas je najbolj presenetilo, pa je bilo, da so ti dijaki pri vprašalniku o kvaliteti življenja dosegali približno enake rezultate kot njihovi vrstniki. Statistično neznačilna razlika se je pokazala le na področju počutja v domačem okolju.

Po nekaj letih je moja študentka v sklopu svoje magistrske naloge izpeljala podobno raziskavo. Rezultati so pokazali optimizem zbujajočo spremembo v smislu upada števila alkoholno zasvojenih staršev v vzorcu. Predpostavke o višji stopnji postravmatskega doživljanja pa je vendarle potrdila tudi ta raziskava.

Zasvojenost staršev z alkoholom otroka prizadene na veliko različnih načinov, že od spočetja naprej.

Sem mnenja, da je pitje alkohola v času nosečnosti ali odločitev za nosečnost v času zasvojenosti z alkoholom največji zločin, ki ga mati lahko stori svojem otroku, saj je skoraj neizogibno, da se otrok rodi poškodovan tako v duševnem kot telesnem razvoju. Podobno bi lahko razmišljali še o neodgovornem ravnanju v času jemanja določenih zdravil in drog.

Prirojeni, oziroma fetalnialkoholni sindrom je dobro opisan skupek razvojnih motenj. Otroci se običajno rodijo z manjšim obsegom glave, imajo značilen »ptičji« obraz. Pogosto so kratkovidni, naglušni. Niso redke prirojene anomalije na srcu, poleg tega pa se kažejo znaki slabše inteligenčne opremljenosti.

Opažanja kažejo, da z alkoholom zasvojene matere praviloma donosijo vsakega naslednjega otroko še slabše opremljenega, medtem ko pri zasvojenem očetu bolj značilno trpijo otroci, ki so rojeni med prvimi. Najbolj pozno rojeni otroci bodo morda že deležni te sreče, da se bo oče streznil ali odločil za zdravljenje.

V zrcalu sodobnih nevrobioloških dosežkov vemo, da se med materjo in plodom v maternici odvija zelo kompleksna komunikacija, ki otroku posreduje informacije o tem, na kakšen svet se bo rodil.

Epigenetski mehanizmi poskrbijo za to, da se aktivira tisti dedni material, ki omogoča čim bolj uspešno prilagoditev na okoliščine, ki čakajo na otroka na tem svetu. Če je nosečnica izpostavljena neugodnim življenjskim razmeram, pogostim ali dolgotrajnim stresnim vplivom, kar seveda ni redko, če se odloči zasnovati družino z nasilnim, motenim, alkoholno zasvojenim moškim, se te okoliščine prenesejo na plod. Takšne nevrobiološke predpostavke se nato še dodatno poglabljajo tekom prvih let življenja. Hrup, kričanje, loputanje z vrati, prehranjevalni stres, tesnoba, nemir matere, sprememba njenega vonja, kožnega odpora so sami takšni dejavniki, ki sporočajo dojenčku, v kakšno okolje se je rodil. Na stres se odziva z jokom, nespečnostjo, vznemirjenostjo, kar še dodatno povečuje nemir in negotovost matere ter agresivnost partnerja. Usodni recept za prepir, kdaj pa kdaj celo za usodno nasilje nad dojenčkom.

Seveda v tem zgodnjem obdobju ne gre le za vpliv opisanih stresnih dejavnikov, ampak za kompleksne psihične mehanizme, ki so na delu ob prihodu otroka v družino, kar seveda ni vedno le veseli dogodek, temveč tudi pomemben vir telesnih in psihičnih obremenitev za mamico in za druge družinske člane. Zadnje čase vidimo, da je veliko moških, novopečenih očetov, nepripravljenih na soočanje z odrekanjem, čustvenim izzivom in odgovornostjo. Pogosto kar izpuhtijo iz družine ali se začnejo disfunkcionalno vesti. Alkohol ter večina drog zelo neugodno deluje na razumsko in moralno presojo tako, da dovolijo, da arhaični čustveni vplivi privrejo na površje.

Ob spoznanju, da je neko bitje zavzelo njihovo mesto v srcu njihove ljubljenke, postanejo zahtevni in ljubosumni tako na otroka kot na partnerko. Nepotešenost, občutek izrinjenosti, zbuja hudo jezo, razočaranje, ki se kaže v obtoževanju, poniževanju, grožnjah in izsiljevanju, neredko pa sega celo v posiljevanje partnerke. Čeprav ni težko najti strokovne razlage, je težko razumeti moške, ki brez upravičenega razloga vztrajajo pri tem, da partnerka, ki je otroka rodila 'nenačrtovano', ni zanosila z njimi in da otrok torej ni njihov. Taisti otroci so nato za celo življenje zaznamovani s tem, da jih oče ne priznava in ne sprejme, gre mimo njih na ulici, kot da ne obstajajo, ali celo živi pod isto streho z njimi.

Ženske, ki živijo v nemogočih razmerah poleg odvisnikov, že po nekaj mesecih (ali letih) čustveno otopijo in postanejo neodzivne, tudi v odnosu do svojih otrok. So skrbne, pa vendar čustveno odsotne, neodzivne na čustva in čustvene potrebe otrok. Njihova nemoč se kaže v tem, da ne morejo zaščiti svojih otrok ali se umakniti iz nasilne partnerske zveze. Neredko slišim, da otroci na koncu bolj zamerijo materi kot očetu, ki je izvajal nasilje nad njimi.

Iz rezultatov raziskave je jasno videti, da se otroci odvisnih staršev ne zavedajo posebnostih v kvaliteti in vzorcih svojega odraščanja. V izpovedih pacientov in študentov, ki se samo-razkrivajo v svojih diplomskih nalogah, prepoznavamo vedenjske in miselne vzorce, ki so precej tipične za te družine in posameznike, ki odraščajo v takšnih družinah.

Pacientka mi je pripovedovala o tem, da je vsak večer zložila svoje knjige po vrsti na polico. Brez tega rituala ni mogla zaspati. Ko sem drugi pacientki pripovedoval o tem, mi je v smehu pritrdila, da je to počela tudi samaa.

Se lahko sprašujemo, zakaj bi to kdo počel? Ker se otrok ob viharju, ki se dvigne ob prihodu pijanega očeta domov čuti skrajno nemočen. Lahko otrpne, disociira, da postane čustveno neodziven, da mu nič več ne pride do živega, ali pa začne razvijati občutke krivde, se obteži z odgovornostmi, da bi s tem obvladal tisto nepredvidljivo in neobvladljivo. Otrok namreč ne razume, da je očetovo nasilje pogojeno z nečim izven otroškega dojemanja, npr. s frustrirano moškostjo ali hudo osebnostno motnjo.

»Če je mama tepena, je to zato, ker sem bila poredna, nemarna …«

Posledično se otrok trudi postati popoln. V šoli, pri delu, pri skrbi za oblačila, pri ubogljivosti, ustrežljivosti. Ali pa ravno nasprotno. Se zdivja, postane upornik in čaka na trenutek, ko bo lahko vse poplačal nazaj. »Lahko me tepeš, me ne boli!« In ga res ne boli, ker je razvil disociacijo, ki se 'vžge' že ko oče potegne pas iz hlač. Vdor endorfinov otroka spravi v spremenjeno stanje, v katerem ni več bolečine ali strahu. Sčasoma lahko postane odvisen od tega dražljaja. Bo postal boksar, uživalec heroina, ulični pretepač ali pa se bo zalival z velikimi količinami alkohola.

Otrok se včasih nauči še, da lahko zmanjša svoja čustvena bremena le tako, da prevzame vlogo odraslega, pravzaprav postane roditelj svojih staršev.

»Vsak dan sem letela domov iz šole, da skuham, operem, med tem, ko je mati pijana ležala v postelji, samo da ne bo tepena, ker bom potem spet jaz kriva«.

Od te pacientke sem se naučil, da je nasilje za odrasle včasih sicer kruta, pa vendar le igra, medtem ko je za otroke to vedno tragedija.

»Zvečer je kri tekla, smo bežali med gorice in čakali da bo ata zaspal. Smo se 'prišuljali' v hišo, zgodaj zjutraj sem že slišala, kako je v spalnici postelja škripala, potem pa je mati kričala - kavo skuhaj, pa kravo podoji!«.

Otroška duša je mehka kot »maslo«. Vse grde, poniževalne besede, vsaka klofuta, zbadljivka, vsak dotik po neprimernem mestu, vsaka ignoranca najde svoje mesto na otroški duši. Otrok ne zna reči »Ata, a si ti nor, ali kaj?« ali »Mama, a se ti zdi prav, da svoji hčeri pri desetih govoriš, da je kurba?«.

Otroška duša vse te projekcije zlobnih, motenih odraslih ponotranji in ohrani za celo življenje. Firestone tem vsebinam reče, da so notranji glasovi, ki se pojavljajo, ko smo čustveno izzvani in naš razum izgubi nadzor nad najbolj globokim doživljanjem sebe. To je trenutek, ko uspešni, bogati, od vseh spoštovani poslovnež postane 'ničvredna mala baraba, od katerega nič ne bo' ali spoštovanja vredna gospa, ki je 'črna, črna svinja, ki ne zasluži niti, da bi hodila po zemlji'.

Odvisniške družine so posebne tudi, če v njih ni otipljivega nasilja. Odvisnost se ne razvije z danes na jutri. Je proces, ki traja leta in leta. Kdo je iniciator tega procesa, pogosto ostane prikrito. Lahko da je to on, ki je vajen pijače na mizi, ob delu, ko pridejo obiski, štamprl ob mrzlih jutrih, ali pa se ga cukne za samozavest ali proti tesnobi. Lahko vsem na očeh, lahko pa tudi na skrivaj. Morda pa je alkohol del njene kulture. Ponujati alkohol, hrano, je naloga gospodinje, vrednota, izraz naklonjenosti, nežnosti, ljubezni. Če je to počela mama, je že prav. »Pijača ni kriva, on bi moral vedeti mero. Jaz mi nisem v grlo zlivala«

Ko moški prvič pride domov pijan, se že oblikuje vzorec, ki kaže, kakšno vlogo bo imel alkohol v življenju družine.

Alkohol sčasoma postane del delovanja družinske dinamike, del stvarnosti. Lahko se otrokom reče, da je 'ata utrujen' ali pa - 'poglej, kakšnega očeta/mamo imaš'.

Težko je opredeliti trenutek, ko popivanje postane odvisnost, še težje pa je opredeliti trenutek, ko družina spozna, da je popivanje postalo problem.

Moji študenti, ki so v diplomskih nalogah opisovali svoje družinske izkušnje, izpostavljajo zanikanje problema, nato pa prikrivanje s strani matere. Nihče ni smel priti k njim, na kakšno praznovanje rojstnega dne, kot prijateljico si je izbrala deklico, ki je bila prav tako hči odvisnika, ker pred je pred njo ni bilo sram, če se je oče primajal domov.

Otroci odvisnih staršev se zelo težko osamosvajajo. To je eden od razlogov, da v srednji šoli izpadejo iz učnega procesa. Zaradi nizke samopodobe se čutijo manjvredni, si iščejo zavetje med sebi podobnimi, svojo stisko in neustreznost si lajšajo z alkoholom, seksom in drogami, na čemer gradijo svojo podobo pred vrstniki. Po izpadu iz učnega procesa se neredko najdejo na družbenem robu, se kriminalizirajo ali se umaknejo v zavetje družine ali v status uporabnika psihiatrije.

Bolj disfunkcionalna kot je družina, z elementi fizičnega ali spolnega nasilja, izkoriščanja, toliko bolj verjetno je, da otroci ostanejo doma. Rečem, da so to 'centripetalne' družine, medtem ko so funkcionalne družine 'centrifugalne', saj otroke oskrbijo z veščinami, da lahko 'odletijo' od doma.

Otroci iz 'centripetalnih' družin ostanejo otroci svojih staršev. Kvečjemu družina posrka vase še nekaj čustveno slabo opremljenih mladih fantov ali deklet, ki so pripravljeni ali prisiljeni zaživeti po načelih in vzorcih te družine. Te večgeneracijske, 'alkoholne' družine so brez prave strukture, 'ta mladi' nimajo svojega življenja, pogosto niti svojega gospodinjstva, še manj denarja. So še naprej otroci prejšnje generacije, njihovi otroci pa so njihovi mlajši sorojenci. Punca reče za svojega fanta, da je 'tisti naš'. Babica ali dedek, neredko celo prababica ali pradedek, vodi družino, odloča o 'življenju in smrti'.

Disfunkcionalni ali celo patološki vzorci se prenašajo iz generacije v generacijo, brez možnosti zunanjega vpogleda, uvida v lastno nesrečo ali trpljenje.

Čeprav zadnje desetletje vidimo postopno evolucijo odnosa do alkoholno zasvojenih oseb, družbeni diskurz, ki bi narekoval spremembe v dojemanju posledic odvisnosti od alkohola in po novem tudi od drog, ostaja šibak.

Sin, star 28 let, ki je bil še pred kratkim tepen od očeta, vztraja v družini. Vsi v družini si zatiskajo oči pred tiranijo očeta. Nihče ne zbere moči in poguma, da bi ga soočil s tem, kar počne v pijanem stanju.

Nenehno zatirana in od matere tepena hči ne zdrži obljube, dane možu, da staršem ne bo dovolila uporabo njunega vikenda.

Gospa, stara 60 let, je bila še pred kratkim tepena s strani očeta, pa vseeno ne zmore dati prednost sebi in svojem življenju pred starši.

Ameriška adiktologija, znanstvena in terapevtska disciplina o odvisnosti je že pred desetletji prepoznala, da gre za skupek značilnosti, ki so specifične za te otroke v času otroštva ter kasneje v odraslosti. Reče jim »Adult children of Alcoholics« ali skrajšano »ACOA«. Za te posameznike, vključno z otroci s prirojenim alkoholnim sindromom, so strokovnjaki razvili posebne terapevtske in svetovalne programe, ki jim pomagajo prebroditi neugodne izkušnje in neustrezne strategije spopadanja.

Na ISPP - Inštitutu za socialno psihiatrijo in psihotravmatologijo - je dve leti delovala skupina za osebe z izkušnjo nasilja, a je na žalost pandemija korone prekinila njeno delovanje.

Skoraj vsi člani skupine so izvirali iz družin s problematiko zasvojenosti. Osrednji problem, ki se je vedno znova kazal, je bila nezaslužena lojalnost članov skupine do svojih staršev, partnerjev, otrok.

Zaslužena lojalnost nastane v enakopravnem, enakovrednem, spoštljivem, odgovornem in empatičnem odnosu, v katerem so čustvena, časovna in fizična vlaganja neke osebe poplačana z enakim odnosom druge osebe tekom časa. Prav nasprotno pa velja, če je bil nekdo deležen besednega, fizičnega ali spolnega nasilja strani svojih staršev. V tem primeru je izkazana lojalnost 'nezaslužena' do trenutka, ko se roditelj pokesa, prevzame odgovornost za svoja dejanja in spremeni odnos do svojega otroka. Na žalost se to spontano (in torej samo od sebe) le redko zgodi, zato so otroci odvisnih staršev pogosto ujeti, polni pričakovanj, da se bo roditelj nekoč spremenil ter izničil vpliv svojega nasilnega, motenega odnosa v preteklosti. Ti otroci živijo v iluziji, da 'rano, ki ga je zadal meč, lahko le meč zazdravi'. Premagovanje teh iluzij je pogosto dolgotrajen terapevtski proces.

Še najbolj tragično je, ko storilec, izvajalec nasilja, 'ata' umre, ne da bi se pokesal. Z njim namreč umre tudi upanje, da bi se odrešitev sploh lahko kdaj zgodila.

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.