Doc. dr. Robert Oravecz | 17. 3. 2022, 09:39

Dr. Robert Oravecz: "Prišel sem do spoznanja, da vsi nosimo begunca v sebi."

Osebni arhiv Robert Oravecz

Ko sem pred tedni pisal o tem, kako sem v začetku 90-ih let prejšnjega stoletja spoznal travmo med delom z begunci iz Hrvaške in BiH, še nisem vedel, da se bomo kmalu srečali z največjim begunskim valom v zgodovini Evrope. Danes pa me je strah, da je to šele začetek veliko bolj dramatičnega eksodusa.

Leta 1991 sem se kot zdravnik prostovoljec vključil v zdravstveno oskrbo beguncev iz Hrvaške. V delavske barake Gradis-a na Viču so se vselili begunci iz Osijeka, Dubrovnika, Like in Gorskega Kotarja. To so bili časi, ko Slovenija še ni bila mednarodno priznana država in so sence vojne lebdele tudi nad našo državo.

Hrvaški begunci so bili toplo sprejeti, mediji so empatično poročali o njihovem trpljenju, krutosti vojne. Brez težav smo se istovetili z njihovim trpljenjem. Večina jih je pobegnila še pred začetkom vojnih dejstev, spomnim se le starejše ženske iz Škabrnje, v katere očeh si lahko razbral grozo srečanja s smrtjo.

Do konca marca so se begunci iz Hrvaške vrnili domov, na varna območja. Ob zaprtju centra smo imeli poslovilno srečanje, kjer smo se pogovarjali, kaj početi z neporabljenimi zalogami humanitarne pomoči, prejete od danske humanitarne organizacije. Ob negotovem razpletanju situacije v BIH sem z grenkobo napovedal, da zaloge lahko kar ostanejo v centru, ker jih bomo kmalu spet potrebovali. Nekateri člani tima so z nejevo prejeli moje napovedi in hiteli zatrjevati, da 'se je politika že zmenila'. Pa vendar. Tanki na obronkih Sarajeva so jasno napovedovali, da se pripravlja nekaj zloveščega.

Pa je prišel dan, ko so miroljubni Sarajevčani stopili na ulice, da bi se še zadnjič postavili proti vojni. Na Yutelu sem spremljal dogajanja, ko so iz hotela Holiday Inn odjeknili prvi streli. Jasno je bilo, da je vojna neizogibna.

'Četniška kama ne dela razlik!'

23. aprila zvečer, ko sem se odpravljal k počitku, je zazvonil telefon. Rečeno mi je bilo, da so prispeli prvi avtobusi beguncev iz Bosne. Spomnim se, da sta bili dve dekleti, prostovoljci Rdečega križa kar »zrihtani« za sobotni večer. Našminkani in urejeni sta pristopili sprejemu in evidentiranju beguncev.

Prihajale so cele vasi, z učiteljico, občinskim sekretarjem, celo zdravnikom, v avtobusih so bili poleg Bošnjakov tudi Romi. Spremljajoči policist je nekemu Romu dal vedeti, da niso najbolj zaželeni v Sloveniji, pa prejel v odgovor, da 'četniška kama ne dela razlik med Bošnjakom in Romom'.

Za čas prihoda beguncev iz BIH se je družbena klima v Sloveniji radikalno spremenila.

Slovenija je postala mednarodno priznana država. Po razpadu jugoslovanskega trga je nastopila huda gospodarska kriza. Paradni konji slovenskega gospodarstva so propadali eden za drugim. Brezposelnost je zrastla v nebo. Nacionalizem je cvetel. Zgodil se je množični izbris ljudi iz evidence stalnih prebivalcev.

Odnos do beguncev iz BIH je bil povsem drugačen kot do hrvaških 'razseljenih oseb'. Mediji so mrzlično poročali o prevelikem številu beguncev, velikem zdravstvenem in varnostnem tveganju za slovensko državo. Govorilo se je o kužnih boleznih, prostituciji, kriminalu. Vsakodnevno se je preštevalo število beguncev. Napovedoval se je zlom slovenskih zmogljivosti za namestitev, kar se nikoli ni zgodilo.

V begunskih centrih so se najbolj množično nabirali enostavni, manj izobraženi ljudje s podeželja. Center se je kmalu strukturiral kot nekakšna bosanska vas, z utečeno kulturo in rituali.

Ženske so na tla sob položile odeje in prav na tleh se je dogajalo vse. Iz spoštovanja smo vstopali neobuti. Že po nekaj dneh so se pojavili prvi kuhalniki, kasneje pa celo štedilniki. Ženske so kuhale kavo, pekle pite. Stekli so pogovori, ob tragičnih novicah pa tudi skupna, glasna žalovanja.

Najbolj so trpeli izobraženci. Šokiral jih je odnos lastnih ljudi, ki jim niso več priznavali takšnega statusa, kot so ga bili vajeni, še bolj pa jih je prizadel odnos slovenske družbe. Učiteljice so še pred kakšnim letom ali dvema hodile na počitnice, smučanje, seminarje v Slovenijo, so se morale soočiti s popolnoma drugačnim odnosom. Mnoge je močno prizadelo, ko so se soočali z občutkom drugorazrednosti, nezaželenosti.

Dvajsetletna, urejena študentka je prišla k meni s pritožbo, da jo srbi lasišče. Ugotovil sem, da ima uši in jo s tem tudi seznanil. Sprva mi ni verjela, zato sem odrezal nekaj njenih las in pokazal gnide, ki so bile prilepljene na lase. V groznem spoznanju se je razjokala in stekla stran.
Policijski nadzor in gluha ušesa

O tem ni prav veliko znanega, vendar je bil begunski center na Viču sprva pod policijskim nadzorom. Omejitev gibanja izven centra je nadzorovala celo policija na konjih. Takšen režim je trajal le nekaj tednov, nato pa se je pod vplivom UNHCR-a le liberaliziral. Begunci so dobili le status začasnega begunca, kar jim je onemogočalo zaposlovanje ali nastanitev izven centrov. Le redki posamezniki, ki so v BiH delali za tuja podjetja, so uspeli legalizirati svoj status v Sloveniji.

Posledica tega je bila, da so bolj sposobni in izobraženi odhajali v tretje države, v Sloveniji so na koncu ostali le stari in bolehni iz območij, na katere se niso mogli vrniti.

Nekateri delavci in prostovoljci v begunskih centrih so pri svojem delu izgoreli, postali razočarani in celo sovražni do beguncev. Pričakovali so izraze hvaležnosti, česa pa pogosto niso bili deležni. Begunci so se čutili ponižane, prizadete v svojem trpljenju. Ponotranjili so odnos družbe do njih, tako da sta se v njihovi drži hitro uveljavila odpor in zadržanost. To se je najbolj jasno zrcalilo v njihovem odnosu do hrane.

Hrana je bila sprva precej omejena. Mleko so prejeli le otroci. Obroki so bili pripravljeni v lokalnih gostilnah. Begunci so dali vedeti, da hrana ni pripravljena po njihovem okusu in tradiciji. Predlagali so, da bi jim bilo ljubše imeti surovine, kot so moka, jajca, skuta in podobno, da bi si lahko sami pripravljali hrano. Ker so njihovi predlogi naleteli na gluha ušesa, so vsak dan sicer vzeli hrano, ki jim je pripadala, da bi jo nato demonstrativno vrgli stran. Humanitarne organizacije so jim nato priskrbele nekaj denarja, da so si lahko sami kupovali in pripravljali hrano. Sčasoma so se ženske znašle, pričele hoditi v BTC, da bi tam 'na črno' prebirale sadje in zelenjavo. Le tako so lahko zaslužile nekaj denarja, da so otrokom kupile kakšen priboljšek.

Kmalu po prihodu smo presenečeno ugotovili, da je med njimi veliko nosečih mladih žensk. Glede na to, da so bile vse približno enako visoko noseče, je bilo sklepati, da je mati narava poskrbela za to, da so zanosile prav v času zadnjih napetih in negotovih tednov pred izbruhom vojne.

Mobilna skupina za psihosocialno pomoč

Leta 1993 sem se vključil v mobilno skupino za psihosocialno pomoč. S kolegico psihologinjo sva obiskovala begunske centre v Ribnici, Kočevju in Ljubljani. Medtem ko so v Ljubljanskih centrih živeli begunci, ki so večinoma prišli pred začetkom vojne, so se v drugih centrih nastanili begunci, ki so preživeli bombardiranja, obstreljevanja. Lahko bi rekli, da so bili potniki vsakega naslednjega avtobusa, ki je vstopil v Slovenijo, bolj travmatizirani kot tisti iz prejšnjih.

Spomnim se gospe, ki ni zmogla povedati sinu, da je oče padel v vojni. Ne bom pozabil tisti, skoraj psihotičen pogled otroka, ki čuti, da se je nekaj groznega zgodilo, vendar odrasli tega nočejo deliti z njim. Zaman smo poskušali prepričati njegovo mamo, da s svojim početjem škoduje otroku.

Prav tako mi je v spominu ostala mati, ki je pod vplivom skrbi in stiske postala povsem nefunkcionalna v odnosu do svojih otrok. Nekega dne se je pojavil stric, se pogovoril z njo in otroke odpeljal s seboj, da bi odraščali v bolj varnem in ljubečem okolju.

Zdi se, da so bili prebivalci begunskega centra v Kočevju še najbolj globoko in najbolj množično travmatizirani. Vsi so prišli iz iste vasi, po hudih izkušnjah vojnih grozot. Nekateri prebivalci so ostali na fronti. Sporočila o njihovih smrtih so močno prizadela celo skupnost, ki je nato glasno in neutolažljivo žalovala.

Izpeljali smo anketo o stopnji travmatiziranosti beguncev, ki so živeli izven begunskih centrov (najpogosteje pri svojih sorodnikih), in ugotovili, da begunski center deluje kot pomemben podporni dejavnik.

Gostitelji so namreč prej ali slej izgoreli in postali nestrpni do beguncev. Sprva ljubeč, empatičen odnos se je v tesnih stanovanjih spremenil v jezo in razočaranost na obeh straneh. Travmatske izkušnje so ostale nepredelane. Za begunce so postale izkušnje neizrecljive, za svojce pa nesprejemljive, kot je to zapisal Dan Bar-on.

Getoizicija (ko umre vsako upanje)

Otroci so obiskovali improvizirano šolo v begunskem centru po bosanskem programu, mladina pa se je vključila v slovenske srednje šole. Nekateri so se hitro in učinkovito asimilirali ter dosegali dobre uspehe, nekateri mladeniči pa so se odzvali z odporom, ki ga gre razumeti v kontekstu odzivanja na negativen odnos gostiteljev.

Sčasoma so se begunski centri začeli spreminjati v geto. Dlje časa je trajala vojna, bolj so begunci začeli izgubljati upanje v vrnitev na svoja ognjišča. Nekateri so odšli s 'trebuhom za kruhom', preostali pa so se vedno bolj pasivizirali. Izgubili so interes za učenje jezika in se naučili, kako izkoriščati humanitarno pomoč. Travma je postala kapital, s katerim se je dalo pridobiti naklonjenost tujih humanitarnih organizacij. Trpljenje, izgube, število 'šehitov' v rodbini je prinašalo denar.

Slovenske odločevalce svarim pred tem, da bi begunce iz Ukrajine nameščali v velike begunske centre, telovadnice … Če bo vojna dolgotrajna - in najverjetneje tudi bo, se bodo populacije 'začasnih beguncev' getoizirale. Svetujem (in si srčno želim), da se jih namesti v majhne kraje, kjer se bodo lažje in hitreje povezali z domačimi. Osebni stik namreč prinaša bližino, razumevanje, sprejetost. V kolikor bodo begunci nekoč zapustili Slovenijo, jih čaka trnova pot ustvarjanja nove identitete.

Begunec lahko izbere različne poti razreševanja odnosa z družbo gostiteljico. Nekateri se asimilirajo v popolnosti. Spremenijo ime in priimek, se poročijo z domačini, otrok ne učijo več svojega jezika. Čez nekaj let postanejo Francozi, Američani, Nemci.

Druga opcija je ponosna ohranitev nacionalne identitete, zavrnitev asimilacije, jezika, kulture. Ti ljudje živijo v zaprtih skupnostih, komunicirajo in se poročajo le s pripadniki lastne entitete. Konflikti med prvo in drugo generacijo so precej pogosti. Otroci se namreč v želji po asimilaciji pogosto zoperstavijo staršem.

Na inštitutu Tavistock v Londonu sem se udeležil seminarja na to temo. Prva generacija priseljencev iz Pakistana in Indije ohranja svojo tradicionalno kulturo, medtem ko se druga generacija trudi asimilirati v angleško kulturo. Mladi si želijo enake možnosti in pravice, kot jih imajo njihovi vrstniki, ob tem pa naletijo na hud odpor staršev in rodbine. Zgodbe se neredko končajo tragično.

Tretja opcija je pravzaprav najbolj zaželena.

Prilagoditev (z ohranitvijo svojih korenin)

Posameznik se potrudi pridobiti jezikovno in kulturno kompetenco. Se prilagodi, uveljavi v družbi gostiteljev, vendar ohrani svojo etnično identiteto, vrednote. Ostane zasidran v svojih koreninah.

Otroci v teh družinah so običajno večjezično in večkulturno vzgojeni. Vendar takšna prilagoditev ni enostavna. Gre pravzaprav za zelo kompleksen proces. Sprva se begunec, migrant, trudi ohraniti svoje družbene vloge in status iz svojega prejšnjega življenja. Skozi grenke izkušnje prihaja do spoznanja, da to v večini primerov ni mogoče, tako da je prisiljen iskati nove poti za družbeno potrditev.

Včasih se ti procesi pozitivno iztečejo, včasih pa žal tudi ne.

Razplet je odvisen od številnih dejavnikov, med drugim sposobnosti prilagajanja posmeznika ter odnosa med njim in družbo. Ustvari se specifičen kontekst, ki temelji na ugodnih in neugodnih izkušnjah ter na uporabnosti razpoložljivih strategij spopadanja.

Ker sem kot pripadnik manjšine tudi sam odraščal v Vojvodini, sem bil vajen multikulturnega okolja, prilagajanja na zahteve in predpostavke pripadnikov drugih kultur. Kot priseljenec sem se lažje poistovetil z begunci kot pripadniki gostiteljske družbe. Čeprav sebe nisem štel za begunca, sem se zavedal, da bi se tudi slovenski projekt osamosvajanja lahko razpletel drugače. 23. Junija 1991 ni bilo nobenega zagotovila, da se zgodba ne bo končala enako kot na Madžarskem 1956 ali na Češkem 1968.

Vsi nosimo begunca v sebi

Leta 1992 je za nas, ki smo sodelovali pri oskrbi beguncev Sjef de Vries, družinski terapevt z Nizozemske organiziral seminar o tem, kako naj bi ravnali z begunci.

Kot slušatelj tega predavanja sem prišel do spoznanja, da pravzaprav vsi nosimo begunca v sebi. Vsi smo že bili kdaj deležni občutkov izgubljenosti, zavrženosti, negotovosti, nesprejetosti. Vir za poistovetenje, empatijo in razumevanje moramo poiskati v lastnih izkušnjah.

Šele ob tem seminarju sem ozavestil, da je bila moja družina ena prvih, ki je izkusila begunstvo v začetku vojne v Jugoslaviji.

Potem, ko sem 27. junija, na prvi dan vojne za Slovenijo, prebegnil v teritorialno obrambo (TO), je moja prva žena z dvema majhnima otrokoma ostala v stanovanju. Čeprav sem se že mesece trudil, da jim zagotovim varnost, če (in ko) bo prišlo do vojne, se nič ni odvilo tako, kot sem načrtoval.

Tretji dan vojne je prišla do nas informacija, da se jaz in moja družina nahajamo na nekakšnem seznamu za 'teroriziranje'. Obveščevalna služba TO je poskrbela, da so družino skrili. Nekaj dni so preživeli v stanovanju socialne delavke Irene Velič, za kar ji bom hvaležen do konca življenja. Nato so organizirali evakuacijo do meje z Madžarsko, kjer jih je počakala moja mama. V Slovenijo so se vrnili šele konec avgusta. Nikoli ne bom pozabil sreče na obrazu otrok, ko smo vstopili v naše stanovanje.

Moja žena je izkušnjo doživela kot zelo travmatično in je odgovornost prelagala name, češ da sem se 'junačil' po nepotrebnem. Takrat žal nisem razumel njene stiske in sem se čutil prizadetega, saj sem bil prepričan, da sem se odločal tudi v interesu družine. Danes, ko vidim mlade mamice, ki z otroki zapuščajo Ukrajino in se podajajo v skrajno negotovost begunstva, pa razumem tudi njeno plat. Občutek izgubljenosti, tesnobe, nebogljenosti.

Osebne izkušnje kot vir istovetenja

Osebne izkušnje so izrednega pomena glede sposobnosti sprejemanja in razumevanja trpljenja drugega človeškega bitja. Žal pa prehude osebne izkušnje lahko delujejo tudi nasprotno.

Oseba, ki ni razrešila svojih osebnih travm se ob soočenju s stiskami drugih zato lahko čuti retravmatizirano.

Ko se je Primo Levi vrnil v Italijo iz Auschwitza, so ga prijatelji na železniški postaji sprejeli z besedami: »Niti nam ne razlagaj, ker itak ne bomo razumeli«. Morda ga je prav ta stavek spodbudil, da je svoje življenje posvetil pričevanju o grozotah, ki jih je preživel.

Empatija in altruizem sta se v naši evoluciji razvili relativno pozno. Lahko rečemo, da gre za pozno pridobljena dosežka človeštva.

Osebe s slabimi izkušnjami iz otroštva, pa tudi tisti, ki so zaradi delovanja alkohola utrpeli možganske okvare, običajno kažejo okrnjeno sposobnost sočustvovanja. Zadnje čase jih pogosto srečujemo na družbenih omrežjih, ko s sovražno govorico poskušajo zagovarjati svojo nečlovečnost. Še več. Celo posamezniki z razvitejšimi sposobnostmi sočutja smo lahko nagnjeni k le selektivnemu izražanju empatije.

Vse je odvisno od tega, v kolikšni meri čutimo istovetnost, podobnost z žrtvami, do katerih bi morali čutiti sočutje.

Do živali, otrok in mater običajno čutimo več sočutja kot do moških. Kristjani so bolj sprejemljivi kot muslimani, Evropejci bolj kot Azijati, Afričani ali Romi. Lepo oblečeni posamezniki meščanskega videza so nam bolj sprejemljivi kot pripadniki subkultur, ki so oblečeni drugače, kot smo vajeni.

Ukrajinska begunska kriza bi lahko imela ugoden vpliv na našo družbo, da ta postane bolj tolerantna in manj selektivna v svoji empatiji.

Naj svoje razmišljanje zaključim tako, da povem, kako zelo sem ponosen na svoje mlade sokrajane v Ormožu, ki so med prvimi poskrbeli za namestitev kar nekaj beguncev iz Ukrajine. Vsem skupaj bi nam lahko postali vzor, kako prakticirati empatijo in altruizem.