Fantovščina: od kviza in križa do neznosnega glavobola in slabe vesti!

Čeprav se časi spreminjajo in vedno več Slovencev živi na koruzi, je poroka na naših tleh vedno veljala za enega najpomembnejših in najlepših dogodkov v živ­ljenju. Združitev v institucionalizirano zakonsko zvezo naj ne bi pomenila zgolj matičarjeve potrditve velike ljubezni, marveč začetek novega življenja, katerega sinov zarod nov, iz njih bo strah sovražnikov. Toda genski material, ki naj bi narod naš slovenski varoval pred takšnim in drugačnim sovragom, je treba še pred zaploditvijo novega rodu skrbno preveriti. Ni druge, ženinu je treba organizirati zrelostni preizkus!

Da je fantovščina z vsemi elementi iniciacije prehod fanta med može, nam, kot meni dr. Vlado Miheljak, kaže tudi dejstvo, da kljub številnim ločitvam v zadnjem času fantovščino vsi organizirajo samo prvič, pred prvo ženitvijo. V brk tradicionalnemu pojmovanju fantovščine, ki naj bi bila na simbolni ravni hkrati slovo prijatelja od njegove mladostniške družbe, s katero ga je 'sral' od malih nog, ter prehod v bolj umirjeno, družinsko življenje, Miheljak pravi: »V teh časih ti prijatelja ne ukrade žena, prijatelja ti ukrade služba!«

Od kviza do križa

Poročna priča se pred poroko večkrat znajde v neljubem položaju. Kar naenkrat ga čaka nešteto obveznosti, ki si jih ob imenovanju na to sila pomembno držav­ljansko funkcijo niti slučajno ni predstav­ljal. Poleg nabave šampanjca, organizacije prevoza, nakupa posebnega poročnega darila in tako naprej se mu obeta še en velik organizacijski zalogaj: reveža, ki se ženi, je treba ob njegovem nespametnem početju še zadnjič dodob­ra napiti! Pri pripravi bolj ali manj izvirnega iniciacijskega programa, »ki pa ga v večini primerov lahko označimo za 'mučenje' ženina, ki ga pripravljajo na težko, zaporniško življenje v dvoje,« kot pravi etnologinja Andreja Čokl, sodelujejo vsi prijatelji, glavni elementi tega 'mučenja' pa so nošenje križa, okoli noge zavezana zaporniška krogla in svinjska kletka, v katero ga stlačijo kot majhnega prašička.

Včasih so morali mladi fantje svojo možatost dokazovati s plezanjem na mlaj, vlečenjem vozov, žaganjem hlodov in z drugimi težaškimi opravili, v zadnjem času pa ta opravila zamenjujejo bolj nore, spektakularne naloge, a po besedah dr. Miheljaka bistvo ostaja enako: »Tako kot na Papui Novi Gvineji v primarni družbi potekajo obredi spolne iniciacije, mora tudi pri nas v moderni kulturi fant postati mož. In to pred poroko. Na poročno noč mora namreč z novopečeno ženo v posteljo leči mož, ne zelenec!«

Hja, kje si ga bomo privoščili? Andreja Čokl, ki je proučevanju fantovščin posvetila diplomsko nalogo, ugotavlja, da kriki bolečine bodočega ženina in salve smeha njegovih krvnikov največkrat za vikend teden pred poroko parajo zrak v okolici lovskih in gozdarskih koč, vaških gostiln, poleti na morju, včasih pa fantovščino priredijo kar pri ženinu doma.

Paleta dogajanja je izjemno pestra, zato si poglejmo, kaj vse nas (še neporočene) ob zapustitvi samskega stanu lahko doleti. Ker vemo, da Playboy izjemno rade prebirajo tudi (ljubosumne?) žene, bomo nekatera imena glavnih akterjev pesniško spremenili. Da ne bi pri kom doma povzročili nepotrebnega tekanja ...

Pa začnimo pri najbolj nedolžnih: Pero iz Ljubljane je na fantovščini obujal spomine iz srednješolskih dni. Kot nekoč so se prijatelji s kitarami in polnimi malhami alkohola vkrcali na vlak ter se razigrani odpeljali proti Kopru. V Luciji so postavili šotore in slavljenca prisilili, da je mimoidočim najstnicam igral ljubezenske melodije. Ob večernem odhodu v Portorož so kaj kmalu ugotovili, da so v tistih starih časih njihova telesa precej bolje predelovala alkoholne molekule; bodoči ženin je še pred polnočjo neslavno zaspal v mehkem pesku portoroških plaž. »Meni je bilo super. Hotel sem nekaj, kar bi nas spominjalo na čase, ki smo jih preživeli skupaj, hkrati pa ne maram vulgarnosti,« se srečni mož spominja svoje fantovščine.

Pa gremo naprej! Bolj domiselno fantov­ščino so organizirali Mihovi prijatelji iz Škofje Loke, ki so scenarij skrbno dodelali že davno vnaprej, tisto soboto pa ga že navsezgodaj presenetili z žlahtno melodijo harmonikarja pod njegovim blokom. Tja so se pripeljali na vozu, polnem hladne pijače, oblečeni v stara kmečka oblačila. S seboj so imeli osla, ki ga je moral Miha na čelu sprevoda in z dolgo kolono razjarjenih voznikov za seboj peljati v središče mesta.

Tam ga je v običajni gneči sobotnega dopoldneva pozdravila gruča začudenih sokrajanov, ki jim je moral v dobri družbi rigajočega osla prodajati razne spominke, ki so jih v ta namen prinesli sodelujoči. Zavidljiv izkupiček 170 tisoč nekdanjih tolarjev je šel seveda po grlu. Prijateljev. Miha namreč ni smel do večera spiti nič, tako da je popoldansko popivanje kolegov spremljal zavezan za prometni znak in le občasno dobil kozarec brezalkoholnega piva, ki ga je varovalo pred dehidracijo.

Reveža so naposled le odvezali in prepeljali v gozdno kočo, kjer se je večerni del programa začel s skoraj obveznim elementom slovenskih fantovščin – nošenjem križa. Nanj so ga seveda nato tudi obesili in le prisebnosti nekaterih sodelujočih se lahko Miha zahvali, da so mu pod noge kmalu zabili še stopničko, na katero je lahko stopil in poslušal o svojih v verzih spisanih dogodivščinah s prijatelji. »Dokler sem visel samo na rokah, sem mislil, da ne bom preživel, tako je bolelo,« se spominja. »Potem so me na srečo kar kmalu sneli in končno sem prišel tudi sam do pijače.«

Hujše posledice je fantovščina pustila na Daretu iz Ljubljane. Smučanje ima kot smučarski učitelj v krvi, a tudi sicer je zgodb na to temo veliko. Ženine v največji poletni pripeki večinoma oblečejo v popolno smučarsko opremo in jih naženejo v središče mesta, kjer odplešejo kakšen pancertanc ali dva. Podobno se je godilo tudi Daretu – s to razliko, da so ga kaj hit­ro privezali za avto in tako smučajočega vlekli po ulicah Stare Ljubljane. Jasno,

v enem od ovinkov je 'težo prenesel na zgornjo smučko' in odletel po asfaltu, kakor je bil dolg in širok. Na poročni sliki se tako bohotijo žlahtne opraskanine.

Te so na poročni dan krasile tudi Janeza s Ptuja, ki so ga prijatelji najprej v prašičji kletki vozili po mestu, da so se iz njega norčevali vsi sokrajani, potem pa nagega privezali na sprednji del avtomobila in ga nemočnega vozili skozi gosto zraščeno grmičevje, ki mu je ob bičanju po vsem telesu na svoj način dopovedovalo, da bo v zakonu bičanja na pretek. Zavoljo Janeza upamo, da tistega v postelji …

Ni dovolj kruto? Berite dalje! Matej iz Cerknega je svoje prijatelje vseskozi rotil, naj mu ne ušpičijo česa, kar bi ga stalo normalne poroke. Ker se pri vezanju na križ rado kaj zalomi, so se domislili nečesa boljšega: s fantom so takoj na začetku fantovščine pridno nazdravljali, da se je slavljenec opogumil in jim jel zatrjevati, kako se ničesar ne boji. Ker je načrt deloval, so pogumnežu na glavo nataknili vrečo, ga vtaknili v avto in peljali po zavitih cestah.

Ko se je avto ustavil, so mu noge trdno zavezali skupaj in ga postavili pokonci. Junaku kar naenkrat ni bilo več do šale, »še posebej pa sem se zdrznil, ko so začeli odštevati 3, 2, 1. Prepričan sem bil, da sledijo batine do nezavesti.« A se je zmotil. Enici pri odštevanju namreč ni sledila ničla, marveč beseda bungee!!!, ob kateri so mu z glave sneli vrečo in ga pahnili v globino. »Takega adrenalinskega šoka nisem doživel še nikdar, noro!«

Fantovščine in dekliščine so po besedah dr. Janeza Bogataja, profesorja etnologije na Filozofski fakulteti (FF) v Ljubljani, pomemben element slovenskega narodnega izročila. Skozi leta so se spreminjale in – kot vse šege in običaji – tradicionalne elemente venomer mešale z modernimi vložki, ki so dogajanje popestrili in ga prilagajali času. Zametki fantovščine, razuzdane in spektakularne, kot jo poznamo danes, segajo vsaj v 19. stoletje. Takrat so mladeničem, ki so postali polnoletni ali pa dobili vpoklic v vojsko, pripravili posebne naloge, s katerimi so morali dokazati, da so zreli za prehod iz fantov med može, ki so tvorili vaške in mestne skupnosti.

Kot naprej razlaga Urša Valič, mlada raziskovalka na oddelku za etnologijo na FF, so se šele po uspešno opravljeni iniciaciji mladi fantje smeli družiti z izkušenimi sovaščani in ob koncih tedna z njimi popivati po krčmah ter preganjati brhka dekleta. Prav te fantovske družbe so bile tedaj nosilec družabnega dogajanja predvsem na podeželju, pa tudi v mestih.

Čeprav se je po besedah dr. Vlada Miheljaka, profesorja socialne psihologije na Fakulteti za družbene vede, (tudi) ob močnem vplivu filma in moderne kulture fantovščina dandanes prelevila zgolj »v še en malo drugačen, bolj spotakljiv predporočni žur s posebnimi pričakovanji,« je Valičeva v svojem raziskovanju odkrila, da se v majhnih vaseh na Krasu fantovske, kot fantovščinam rečejo v tistih krajih, še vedno odvijajo po starinskih običajih in niso vezane na poroko, marveč na prehod mladeničev med može, največkrat ob dopolnjenem 18. letu.

Vdova še pred poroko?

Vse fantovščine pa se, žal, ne končajo srečno. Ob ogromnih količinah alkohola se včasih zgodi tudi kaj tragičnega, tako da je treba poroko prestaviti ali celo odpovedati. Uradnih podatkov o tem nam niso znali dati ne na policiji ne v ljubljanskem Kliničnem centru, ker tovrstne evidence pač ne vodijo. So pa na ljubljanski urgenci povedali, da so že marsikaterega udeleženca s fantovščine 'oprali od znotraj' in mu namestili mavčno oblogo.

Veliko jih pripeljejo tudi zaradi podhladitve, saj jih pijani prijatelji pogosto 'nabijejo' na križ kot Kristusa, potem pa nanje popolnoma pozabijo. »Jezus je sicer križ res nesel nekoliko dlje kot jaz, a ga vsaj niso križali pri minus deset!« se svoje najdaljše noči na križu spominja Tone, ki ga je v snežnem viharju povsem premraženega s križa odrešil lastni oče, ko je šel zjutraj v službo.

O smrtih na fantovščinah ni nobenega uradnega zapisa, je pa na spletu Epepi razkril, da ve za pet nevest, ki so vdove postale, še preden se jim je uspelo poročiti. Bržkone gre bolj za ljudske govorice, a Epepi trdi, da sta dva umrla na križu, eden se je zastrupil z alkoholom, enemu je odpovedalo srce, enega pa so pustili pijanega za volan in je sam zapeljal v smrt. Četudi podatki morda niso resnični, se velja zamisliti.

Kulturno-umetniški program

Marsikatera praska, na fantovščini zadana duši ali telesu, se pozdravi v trenutku, ko ženin iz častne lože, v katero ga prijatelji največkrat privežejo kar z vrvjo, zagleda pred seboj graciozno plesalko. Nekaterim je nerodno, drugim se zdijo striptizete na fantovščinah nemoralna in vulgarna navlaka, »večinoma pa me fantje sprejmejo z navdušenjem in kriki odobravanja, ko pomanjkljivo oblečena zaplešem proti slavljencu večera,« o svojih izkušnjah pripoveduje Pia, prva zvezda slovenskega striptiza, ki v velikem zanosu doda, da v takih nastopih izjemno uživa: »Prav zanimivo je, da se na koncu najbolj razživijo tisti, ki so v resnici najbolj sramežljivi. Kot bi prijateljem okoli sebe hoteli dokazati, da si upajo, da niso mevže.«

Seveda obstaja meja dobrega okusa, prek katere Pia (na fotografiji desno) kot profesionalka, ki je v tem poslu že osem let, razgretemu občinstvu nikoli ne pusti: »Seveda fantu med nastopom dovolim, da se me dotika, me boža po joških in ta mali, a vse do meje vulgarnosti. Mora biti lepo! Saj večinoma so fantje kar pridni, do sedaj nisem imela večjih problemov.« Da je vse, kot mora biti, je s plesalko vedno tudi varnostnik, ki takrat, ko je punca komu 'preveč všeč', mladega zaljubljenca opozori, naj tega ne počne več, v skrajnem primeru pa nastop tudi konča in Pio varno odpelje s prizorišča.

Kot pravi Robi, šef edinega pravega podjetja pri nas, ki trži tovrstne vroče nastope, »v devetih letih, odkar se ukvarjamo s tem poslom, nismo imeli pretepa ali kakršnegakoli drugega fizičnega konflikta«. Prav zato svojim puncam polaga na srce, da so one tiste, ki morajo umiriti situacijo, »ker nje ne bo noben udaril, pretepsti nasilnega varnostnika pa je na takem večeru za marsikoga pravi posladek«.

Punce – za dobre pol ure trajajoč šov z dvema plesnima točkama v različnih kostumih boste odšteli najmanj 135 evrov – se vedno slečejo do konca, pravi Robi, laskali pa jim boste lahko kar v materinščini. »Slovenke so daleč bolj profesionalne od Ukrajink. Slednje nas kar podcenjujejo in mislijo, da bodo malo pomigale z ritjo in že odšle domov s polno denarnico. Razen ene punce pri meni delajo le Slovenke, in to z vseh koncev dežele.«

Seveda nas je zanimalo tudi, ali se je kateri od ženinov že zaljubil v nebeško plesalko in nevesto zamenjal s striptizeto, a nam je Robi takoj odvrnil, da punce točno vedo, zakaj so tam, in da po opravljenem nastopu že hitijo na naslednjega, saj se zgodi, da je treba odplesati do šestkrat na noč. Na različnih lokacijah. »A da bi katera od nas po nastopu še seksala z ženinom? Gotovo ne, ker bi jo šef takoj odpustil,« pa je dodala Pia.

Pojmovanje fantovščine kot zadnje predporočne priložnosti za seks z drugim dekletom je tako očitno že zgodovina, a miti, kot je naslednji s kamniškega konca, še vedno živijo: pred leti naj bi namreč samski mladi fantje izpod Kamniških Alp z največjim veseljem obiskovali fantovščine, saj je neko nastopajoče dekle po brezhibno izpeljanem plesnem programu v 'zaodrju' razveseljevalo še naprej. Nekoč se je bojda celo zgodilo, da se je vsa zaripla v obraz pojavila na vratih glavnega prizorišča in se kot pri zdravniku na ves glas drla: »Je še kdo?!«

Čeprav veliko nevest prav zaradi nastopa striptizet svojim bodočim zakonskim partnerjem pred fantovščinami grozi z odpovedjo poroke, se najdejo tudi take, ki zadevo vzamejo bolj zdravo. Pupica20 je tako na medmrežju zapisala: »Hja, men je pač zanimivo pogledat striptiz, tako moški kot ženski (ta še malo bolj)! Pač, neka popestritev.«

Kot v svojem diplomskem delu razkriva Čoklova, na fantovščinah večkrat zasledimo tudi homoseksualne prakse; fantje dostikrat drug drugemu iz neznanega razloga trgajo obleko s telesa, najpogosteje pa gre vendarle za opazovanje bodočega ženina, ki mora tako ali drugače izpostavljati svoj vitalni organ, natepavati vrečo krompirja, zelo priljubljen pa je baje tudi umetniški performans s kozo, ki revežu (ali morda srečnežu?!) z na hrbtu zvezanimi rokami poliže sol z njegovega bogastva. Izbruh navdušenja bojda zagotovljen ...

Fankliščina

Prav zaradi neomejene domišljije, ki na fantovščinah čedalje pogosteje presega meje tako in drugače varnega, se je v zad­njem času pojavil nov družbeni fenomen, ki bi ga lahko poimenovali kar 'fankliščina'. Gre za bizaren pojav praznovanja fantovščine in dekliščine skupaj, s čimer osnovna ideja fantovščine kot poslednjega žuranja v spolno enotni druščini povsem zvodeni. »Finta je ravno v tem, da se s poroko spremenijo medspolne vloge, moževi kolegi morajo spremeniti svoj odnos do bivšega fantovskega vrstnika,« vidi bistvo fantovščine dr. Miheljak.

Vzrok za fankliščine, na kateri se bodoča zakonca od prijateljev poslovita na skupni zabavi, je najpogosteje nevestin strah pred morebitnimi ženinovimi poškodbami, ki bi na poroki povsem skazile njeno dolgoletno sanjarjenje o idealni izvedbi tega najbolj romantičnega dogodka njenega življenja. Čedalje bolj mehkužni fantje, kot kaže, izgubljajo komando v bajti, še preden se vanjo sploh vselijo. Rinca je na nekem forumu tako zapisala: »Jst sem že tolk groznih zgodbic slišala, da sva se tud midva odločila, da bova mela skupno zabavo. Je tud sam priznal da se malo boji svojih kolegov, ker so čist divji. V glavnem, jst mu fantovščine ne bom dovolila imet.« Kako, prosim?!

Za skupno zabavo se po izsledkih Čoklove odločajo tudi zaradi skupnega kroga prijateljev, znižanja stroškov, logističnih razlogov, po mnenju pisca pa gre v večini primerov zgolj za staro, dobro gospo, ki tudi v nadaljnjem zakonskem življenju povzroča največ zdrah in razvez – ljubosumje.

Rok Bulc

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord