"Rojeni smo z moralno skico, od okolja pa je odvisno, ali se bosta razvili moralnost in etika!"

V daljšem intervjuju za RTV Slovenija je profesor spregovoril o številnih vidikih kriznih razmer v specifični pandemski obliki, ki trajajo že več kot leto in pol, ki so 'že po definiciji nepravične, saj jih opredeljujejo porušena ali resno načeta politična, socialna, gospodarska in številna druga vitalna razmerja', pa tudi, kako nam je prav kriza neusmiljeno nastavila ogledalo in kot pripadnikom te družbe (in nje aktualnega stanja) nam pogled vanj nikakor ne bi smel biti povšeči.

Ob koncu intervjuja Borut Ošljaj odgovori na zelo filozofsko, pa vendar eno pomenljivejših vprašanj: "Je človek po naravi etično bitje ali to šele postane?"

Takole je odgovoril:

"Človek je po naravi bitje, ki je sposobno kompleksnega moralnega ravnanja. Rojen je torej z nekakšno moralno skico (sem sodijo tudi številni moralno relevantni občutki, kot so sočutje, skrbnost, predanost …). Toda od njega, še zlasti pa od kulturnega okolja je odvisno, do katere mere bodo biološko dane moralne predpostavke zaživele in se prelile v moralnost ali celo etičnost posameznikov in družbe.

Z etičnostjo torej mislim nekaj drugega kot z moralo in moralnostjo: Etičnost je metamoralna sposobnost celostnega in nepristranskega presojanja in odločanja, hkrati pa tudi samokritičnega preverjanja lastnih in družbenih moralnih navad, prepričanj, norm in vrednot. Tako rekoč vsi ljudje skozi procese socializacije vsaj do določene mere postanemo moralni, kar pomeni, da delujemo v skladu z nekaterimi moralnimi občutki in navadami, hkrati in s časom pa prevzamemo tudi določena moralna pravila, vrednote in načela.

Z etičnostjo je drugače, saj si jo je zaradi višje stopnje njene refleksivnosti in kompleksnosti bistveno težje pridobiti; zato jo tudi precej redkeje zaznavamo v družbah. Zlasti v naši, ki bi zaradi nakopičenih in praviloma samozadolženih težav potrebovala večje število etičnih, nepristranskih in odgovornih oseb na ključnih družbenih položajih, je teh skrb vzbujajoče malo. Velja pa tudi obratno: Ker jih je tam, kjer je to za družbo najpomembneje, tako malo, smo tam, kjer smo. Če ne bomo vsi skupaj več iskrenih naporov vlagali v to smer, ne vidim kako izboljšati stanje v družbi. Imamo torej lepo priložnost, da naš interni projekt humanizma, ki je obtičal v nezrelih in nepotrebnih razprtijah, znova obudimo, premislimo in utrdimo tudi na lastnih bogatih izkušnjah; prav gotovo tudi številnih pozitivnih, v katerih kaže črpati moč in navdih."

Vir: RTV Slovenija

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord