Grintava Google generacija: Pri mami vsaj do 30. leta

Svojim študentom rad povem zgodbico: pred stoletji, ko še ni bilo dobrih cest in so ljudje potovali iz kraja v kraj peš ali s konjem, so obiskali vsak kraj, vsako vas in po potrebi vsako hišo. Da so se prav orientirali, so morali poznati poti, gozd in celotno pokrajino.

Danes, ko sedemo v avto, nastavimo GPS in po avtocesti odbrzimo v nekaj sto kilometrov oddaljen kraj, se nam večinoma sploh ne sanja, kod potujemo, prav tako tudi ne, mimo katerega kraja smo s hitrostjo več kot sto kilometrov na uro odbrzeli. Zaradi tempa življenja ne izbiramo več stranskih poti, temveč le hitre ceste, postankov ob cesti praviloma ni, so le izogibališča na avtocestah in težko si celo ogledamo mimo bežečo pokrajino. Vse to v imenu napredka in hitrosti. Kaj ima to skupnega z google generacijo? Veliko.

Iskalnik Google nam je vsem spremenil življenje. Podatkov, informacij, filmov, pesmi in tako naprej ne iščemo več drugje kot na internetu. To seveda samo po sebi ni slabo ali vprašljivo, saj lahko hitro preverimo katerokoli informacijo. Obstaja pa tudi past. Past, ki se imenuje avtocesta, in sicer internetna. Google nam namreč ponuja precej drugačne rezultate v službi ali doma, drugačne, če smo prijavljeni v Gmail ali če smo podobno informacijo že kdaj iskali. To sem izkusil tudi na lastni koži, ko mi je pred leti žena poslala, naj si v Toskani pogledam neki apartma. Dokler ni poslala točnega spletne povezave, mi je Google ponujal neskončno izbiro apartmajev v Toskani, le želenega nisem našel. Torej Google je tak kot naše (avto)ceste in nas pelje (in zapelje) tja, kjer misli, da mi mislimo, da bi radi šli. Za google generacijo pravimo, da ne bere dovolj (knjig), pa čeprav ves čas na internetu nekaj piše, brska, gleda, bere ... To je generacija, ki ji je po vseh komunikacijskih kanalih vsaka informacija takoj dostopna – na računalniku, tablici, mobilnem telefonu ali kako drugače. Ali se tega dovolj zavedamo učitelji v šoli, ko velikokrat samozaverovano predavamo podatke, informacije in druge učne snovi, ki smo jih prebrali v knjigah (najverjetneje celo pred desetletji). Mene so v razredu že presenetili študentje z: »Oprostite, profesor, ampak ...«

Google generacija ima 'prijatelje' prek družabnih omrežij raztreščene po vsem svetu. Z njimi igrajo igrice po internetu. Zanje prijatelj ne more biti nekdo, ki ga ni na Facebooku, Skypu, Googlu+ ali drugem internetnem družabnem okolju. 'Prijateljujejo' prek tipkovnice ali zaslonov, očutljivih za dotik, slušalk, mikrofona. So tudi blogerji. In še bi lahko našteval. Mi, starejši, smo se igrali na ulici, v gozdu ali na igriščih. Socializirali smo se z igranjem nogometa, koze klanf, ristanca in podobnega. To, kar je zanje virtualno družabno omrežje na internetu, je bil za nas gozd ali travnik. Za nas je bila kazen, če nismo smeli na dvorišče. Zanje je kazen, če jih naženeš na dvorišče. Kako drugače. Vse to je cena napredka, ki pa vsem ni dostopen.

To je torej generacija, ki dejansko vse in vsakič na novo išče z iskalniki stran na internetu in ne shranjuje zaznamkov za obiskano stran. Če kdo kaj ne ve: »Google-it!« Ne uporabljajo naprednega iskanja, intuitivno sestavijo iskalne pojme, besede, stavek in dobijo iskano. Če ne, poiščejo z novimi besedami. To potrjuje tudi raziskava CIBER, ki so jo izvedli leta 2008 na londonskem University Collegeu. Ugotovili so, da mladi, rojeni po letu 1993, sicer z lahkoto obvladajo računalnike in internet, toda pri iskanju uporabljajo le osnovne iskalne kriterije. Predvsem pa jim primanjkuje analitičnega znanja pri dostopanju do informacij, ki jih najdejo na internetu. Poleg tovrstnih naprednih raziskav lahko na internetu zasledimo tudi mnenja nekaterih raziskovalcev, da je to generacija, ki verjame le v internet in informacije na njem ter je zaradi stalnega sedenja pred zasloni v nevarnosti, da jim »odmrejo možgani«, ker naj z njimi pač ne bi dovolj delali/mislili. Ja, kaj pa počno drugega, kot mislijo?

Branje besedila na zaslonu – da. Tiskanje dokumenta na papir – le zakaj? Pa saj lahko označiš besedilo tudi v dokumentu na zaslonu, listaš hitreje, skočiš na zaznamek ali iskano besedo, dopišeš komentar, podatek lahko preveriš takoj ali celo uporabiš internetni slovar za prevod. Za to ne potrebuješ lepe pisave, saj so črke že oblikovane. Slovnica in pravopis – kaj je že to? Tista valovita črta pod besedo ali stavkom – brez zveze, nepotrebno. Sicer pa tako ali tako uporabljajo svoje okrajšave, svoj sleng in besedišče, kjer CRK pomeni 'crack', a ne kot mamilo, ampak kot dobiti (nelegalen) dostop. Da vsako besedilo lahko dobi še čustveno noto, jih oblikujejo, dopolnjujejo in/ali prikažejo s smeški. :) Starejše generacije smo (pre)zaskrbljene z zasebnostjo in varnostjo.

Google generaciji seveda ti dve besedici veliko pomenita, a v povsem drugačnem smislu. Zasebnost je tisto, česar me ne sme ovirati pri popotovanju po internetu. Če nekaj potrebujem ali mi olajša delo, potem sem za to pripravljen odkriti nekaj zasebnosti. Dobro pa poznajo nastavitve, s katerimi preprečijo staršem ogled svojih norih slik in branje komentarjev na Facebooku. Varnost pa je tisto, česar sam ne morem razbiti, dešifrirati oziroma kamor ne morem priti. V času, ko se vsi podatki in storitve selijo v tako imenovani oblak na internetu, ko se sinhronizira koledar, stike, slike, glasbo in še vse druge digitalne stvari na internet, je varnost pomembna, vendar hkrati zelo občutljiva tema. Je bojišče, kjer se bije bitka med dvema poloma. Med uporabniki, ki žele čim več za čim manj, in ponudniki, ki nam dajejo vsebine, a bi hkrati za protiutež radi o nas vedeli čim več. Zato pobirajo vse možne podatke, ki jih potrebujejo ali ne, v zameno za zastonj aplikacije in storitve. Nihče jih ne preganja in omejuje. Še celo s slavnimi piškotki se je končalo tako, da če sedaj želiš storitev ali informacijo, jih vključi, sicer ostaneš brez informacije. Le čemu je bila potrebna direktiva EU in gonja informacijske pooblaščenke? Da zdaj več klikamo?

Torej, google generacija je drugačna. Rodila in rasla je z računalnikom in internetom. Do informacije dostopa od koderkoli. Ni ji treba več pisati – brez tečajev strojepisja tipkajo njeni podaniki kot profesionalci. Papir jim je le še za okras, prijateljstva sklepajo prek realnih meja, saj virtualnih meja skorajda ni, kot tudi za njih ni velikih razdalj ... Še vedno pa potrebujejo socialne vezi, radi se učijo, a le tisto, kar jih zanima in je podano na zanimiv način, na primer z videom. Tu pa že nastaja nova past, saj jih v šolskem sistemu nikjer ne učimo, kako ravnati z informacijami. Ali so vse informacije in podatki verodostojni? Danes namreč lahko objavi vsak tisto, kar hoče. Kako se izogniti pasti, ki jo ponuja Googlov iskalnik s svojim načinom podajanja iskalnih rezultatov? Kako med vso to ponudbo 'zanimivih' informacij in podatkov izluščiti tisto, kar je zanesljivo in pravilno? Ko marsikateri elektronski časopis samo zaradi obiskanosti – kar posledično vpliva na položaj/mesto, ki ga zaseda med občili – ponuja neverodostojne in popačene informacije. Vse v imenu zaslužka. Naslednje področje, nad katerim se marsikateri od staršev zmrduje in zavija z očmi, so računalniške igre. Pa ne vem, ali vedno čisto upravičeno. To je eno redkih svetovnih ekonomskih področij, ki ne pozna recesije. Raste, zaposluje in se razvija z ogromnim tempom. V letu 2011 je bil trg vreden več kot 80 milijard dolarjev – kar je precej več kot enoletni slovenski GDP. Še hitreje v tem segmentu pa rastejo mobilne igre. To so tiste, ki se igrajo na pametnih telefonih. Za igranje nekaterih iger je treba celo oditi iz stanovanja in reševati naloge zunaj.

Igre na računalniku ali prek omrežja ponujajo izzive, ki jih ta generacija sprejema in zelo dobro obvladuje. Skoraj intuitivno začno igrati novo igro in ne razmišljajo, kaj je treba pritisniti in kako se z njo spopasti. Igre uporabljajo za igro, učenje, komunikacije in socializacijo. Mogoče boste zmajali z glavo ob omembi učenja. A mednarodne raziskave podjetja IBM in drugih pomembnih raziskovalnih organizacij po svetu kažejo, da se da vodenja naučiti tudi v svetu računalniških iger. Zato dobro premislite, kaj boste storili, ko vam bo kdo iz google generacije v svoj življenjepis pod dodatna znanja napisal, da je bil vodja ceha/bratovščine v igri massivelymultiplayeronline (MMO), na primer v World of Warcraft. Ali pa bo zapisal, da obvlada pisanje sporočil s posebnimi znaki, ki izražajo čustvena stanja. Hkrati pa je google generacija tudi tista, ki težko doseže dolgotrajno zbranost. To opažam na svojih predavanjih in v diskusijah s profesorji po svetu. Nekako pet- do desetminutne koncentracije so vrhunec uspeha. Nato potrebujejo kratke in močne signale (zvočne, vizualne ali drugačne), da se lahko spet osredotočijo na dogajanje ali predavanje. Ni dovolj le zanimivo ali izvirno, mora biti tudi polno efektov. Tako kot v igrah, ko neznana pošast nenadoma skoči v igralčevo vidno polje ... Google generacija torej odpira nove zahteve v izobraževalnem, delovnem in vsakdanjem okolju.

Google generacija je močno usmerjena v individualizem. Njena pripadnike zanima predvsem to, kdo vsak od njih je ter kako si lahko zgradi svojo virtualno (in tudi mogoče realno) identiteto. Skupinskega dela in nastopa, ki ju v igricah dobro obvladujejo, pa vse prevečkrat ne prenesejo v realno življenje. Po drugi strani pa je ta generacija vsekakor močno ekološko in tudi pogosto vegetarijansko usmerjena. Je to zaradi podiranja velikega števila dosedanjih tabujev (istospolna usmerjenost, verska in druga prepričanja ...) ali zaradi zelo dobre informiranosti in posledične ozaveščenosti prek interneta? Pri google generaciji pride realno družbeno okolje na vrsto šele takrat, ko se vsi predhodni elementi že dobro ujemajo – posledica tega pa je nemara tudi ta, da ostajajo doma pri starših dlje, tudi še po 30. letu. 

Avtor Dr. Jaro Berce je strokovnjak z bogatimi izkušnjami v različnih sektorjih družbe: zasebnem, državnem in akademskem, tako doma kot v tujini. Njegova pestra  strokovno/poslovna pot obsega področja razvoja informacijsko-telekomunikacijskih tehnologij, podjetni štva, menedžerskega svetovanja, vodenja projekta, nadzornega sveta, podjetja. Zdaj v sklopu Univerze v Ljubljani prenaša svoje pestro znanje na mlajše generacije. 

Foto: Shutterstock

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol