Nataša Zupanc | 22. 2. 2022, 18:00

Kako je grda skrivnost ameriške družine Freyd postala povod za SINDROM, ki ne obstaja!

profimedia
Kako je grda skrivnost ameriške družine Freyd postala povod za SINDROM, ki ne obstaja! (foto: profimedia)

Jennifer Freyd je svoje starše zadnjič videla decembra 1990. Stara je bila 33 let, zaposlena kot redna profesorica psihologije na Univerzi Oregona, srečno poročena in mama dveh mladoletnih dečkov. Zdelo se je, da bi njeno življenje težko bilo lepše.

Njena starša, Peter in Pamela Freyd, sta kot običajno najavila svoj obisk za prihajajoči božič in - tako kot vsa minula leta - bi morala na družinsko praznovanje priti še njena šest let mlajša sestra Gwen. A je bilo to leto drugače. Že na jesen, torej mesece pred potrditvijo staršev, da ju lahko pričakuje za božič, je poklicala Jennifer, da bi jo obvestila, da nje tokrat k njej ne bo.

"Nekaj," je v telefonskem klicu rekla Gwen: "je zelo narobe z našo družino."

Ravno takrat se je Peter Freyd, priznani matematik, vrnil z rehabilitacije v psihiatrični bolnišnici Silver Hill, kjer se za bolezni odvisnosti zdravijo sami slavni in bogati. Petrova dolga leta alkoholizma so pustila težak pečat na Gwen, saj je - brez starejše sestre, ki bi ji lahko bila v oporo, potem ko se na mamo ni mogla zanesti - morala sama preživeti pekel življenja z očetom alkoholikom.

Jennifer je skušala Gwen pregovoriti, naj vendar pride, a jo je ta zavrnila.

Pri tem ni šlo za to, da bi sestri ne imeli enakega pogleda na stanje v družini: obe sta se strinjali, da je oče nadvse težaven in da se nenavadno vede, včasih tudi skrajno neprimerno. Potem pa je Gwen naenkrat rekla nekaj, zaradi česar je Jennifer svoje otroštvo ugledala v povsemdrugi luči. "Pa saj veš, da je bil najin oče spolno zlorabljen, kaj ne?" jo je vprašala Gwen.

"Ta stavek je bil kot potres zame," se Jennifer spominja še trideset let kasneje. "To je bilo prvič, da je nekdo te besede izrekel na glas o moji družini."

Ni bilo malo očetovih incidentov, ki jih je Jennifer tekom let odpisala kot šale ali pretiravanje. Tu so bile njegove ponavljajoče se opazke, v katerih je bilo slutiti skoraj ponos, o njegovem statusu 'vzdrževanega dečka' prominentnega umetnika. Nato se je spomnila, kako je oče vedno želel razglabljati o Loliti. In potem je bil tu še nenavadni kipec, narejen po podobi njegovega penisa, ki je bil razstavljen na vidnem mestu njihove družinske dnevne sobe.

V trenutku, ko je slišala Gwen izreči povedano, je to, kar se je še pred trenutki zdelo kot pritajena anksioznost, ki jo je čutila v bližini očeta, postalo nekaj nevzdržnega.

Jennifer je takrat pričela obiskovati psihoterapevta.

Na njuni drugi seansi ji je v običajnem kliničnem intervjuju terapevt zastavil nekaj vprašanj: ali kadi, koliko alkoholnih pijač spije in ali je bila kdaj spolno zlorabljena. Na to zadnje vprašanje je Jennifer brez vsakega razmisleka odgovorila: "Ne."

Kasneje, še istega dne, pa se je pričela spominjati.

Jennifer do danes nikoli ni javno povedala, kaj natančno ji je oče naredil. V tem, kot pravi sama, ne vidi nobene koristi. Če jo z preizpraševanji že stisnejo v kot, bo rekla zgolj, da jo je oče zlorabil. Iz svojih najbolj zgodnjih spominov se spomni prizorov iz kopalnice v hiši, v kateri so živeli, ko ji je bilo komaj tri leta, njeni zadnji spomini na zlorabe pa datirajo v najstniška leta, kar pomeni, da so zlorabe zaobsegale obdobje najmanj enega desetletja. Vsi spomini se ji niso vrnili naenkrat, temveč postopoma, z največ intenzitete prav v trenutku, ko sta starša prišla na obisk za božič.

Jenniferjev prvotni načrt je bil, da ta obisk nekako preživi. Svojemu možu, JQ, je povedala vse o svojih spominih in bila ob tem prepričana, da jih bo lahko začasno oddrinila iz zavesti. Konec koncev je z njimi živela dolga leta, ne da bi ti nanjo 'zares' vplivali.

Ko pa sta se starša pojavila na njenih vhodnih vratih, je Jennifer pričelo strašno skrbeti. Za svoja sinova.

Tisto prvo noč obiska je moža prosila, naj spi na hodniku pred spalnico na ležišču, ki ga sicer uporabljajo, ko gredo kampirat. A tudi to ni bilo dovolj. Sredi noči je nato moža in otroka zbudila iz trdnega sna, vsi štirje pa so na vrat in na nos spakirali in si poiskali zavetišče v internatu kolidža, kjer so se z veliko razumevanja odzvali na njen paničen klic opolnoči.

Na vse zgodaj zjutraj je JQ na Jenniferino željo poklical njene starše in jima povedal, da morata zapustiti njuno hišo. Zbegana Pamela je zahtevala, da ji pove zakaj, JQ pa se je zagovoril: "Jennifer pravi, da jo je Peter zlorabil, ko je bila otrok, in zato ga zdaj nočeva več videti v bližini otrok!" Peter je hčerine obtožbe takoj zanikal, a je to storil na način, ki je v JQ-ju zbudil še več sumov. V trenutku, ko je bil soočen z obtožbo, ni bil niti za hip zmeden ali razburjen. Zdel se je nenavadno pripravljen. Skoraj, kot bi to pričakoval.

Pam in Peter sta nato spakirala in odšla. Veliko prej, kot sta načrtovala.

"Kako naj bi se starši odzvali na obtožbe o zlorabah, ki so se zgodile pred desetletji? Če verjameš, da si - ali tvoj partner -, nedolžen, kako bi se to moralo slišati po telefonu? Kaj bi najverjetneje storili naslednje dni ali tedne po takšnem razkritju? Bi verjeli svojemu otroku ali ne? Bi otroka navkljub vsemu podprli ali ga odrezali iz svojega življenja," se sprašuje raziskovalna novinarka in avtorica Katie Heaney, katere članek o kontroverznem rojstvu 'sindroma lažnega spomina' za The Cut na tem mestu povzemamo.

Pam in Peter Freyd sta izbrala maščevanje.

Maščevanje

Pam in Peter Freyd sta danes onkraj luže najbolj znana po tem, da sta leta 1992 ustanovila organizacijo False Memory Syndrome Foundation (v prevodu: Fundacijo sindroma lažnega spomina).

'Poslanstvo' njune (neprofitne, a še kako z milijonskimi donacijami najbolj bogatih Američanov podprte) fundacije je bilo v osnovi popularizirati pojem 'lažnega spomina', t. j. sindroma, ki nikoli ni obstajal. Prav ta sindrom je v naslednjih tridesetih letih postal glavno orodje pri zbujanju sumov v pričevanja žrtev spolnega nasilja. V letih med 1992, ko je bila fundacija formirana, do decembra 2019, ko je povsem brez veliko pompa čez noč nehala obstajati, je nudila neomejeno podporo odvetniškim ekipam, ki so pred obtožbami spolnih zlorab branile tudi tako velika imena, kot so bili Michael Jackson, Bill Cosby in Harvey Weinstein. Prepričanje, da ne gre verjeti (niti lastnim) spominom na spolno zlorabo, gre tako v največji možni meri pripisati odzivu Freydovih na obtožbe lastne hčere.

Čeprav je Pam Freyd prepričana drugače, pa Jennifer, nasprotno, nikoli ni želela iti s svojimi obtožbami v javnost, še manj svojega očeta 'zvleči' pred sodnika.

Nekaj mesecev po razkritju je Jennifer z materjo navezala stik prek pisne korespondence. Želela si je sprave, ob tem pa nikakor ni računala na kakršno koli opravičilo očeta. Vse, kar si je želela, je bila ljubezen matere in njena podpora.

Potem pa se je v njunem dopisovanju naenkrat popolnoma spremenil materin ton. Pam je postala obrambna in napadalna do Jennifer, Jennifer pa se je Pam zdela sovražna.

Pam je obtožila Jennifer, da po univerzitetnem kolidžu (svojim študentom v razredu) javno govori, da je 'žrtev spolne zlorabe'. Jennifer to zanika. Tudi danes, tri desetletja kasneje, ji termin 'žrtve' ni blizu, še manj pa bi bila pripravljena ta termin zase uporabiti pred desetletji, saj bi si tako zlahka 'uničila karirero'.

Napetost je rasla in kmalu je Jennifer postalo jasno, da sta njena starša v ozadju pripravljala sodni primer proti lastni hčeri.

Deset mesecev po njihovem zadnjem skupnem božiču se je Jennifer soočila s svojimi starši. Pam je v vmesnem času pod psevdonimom namreč objavljala akademske članke v manjši publikaciji z imenom Issues in Child Abuse Accusations. V teh člankih je popisala vse, kar se je dogajalo (le, da je v člankih Jennifer opisana kot Susan), a s svojega 'zornega kota'. Članki so tako govorili o hčeri, ki je očeta lažno obsodila spolne zlorabe. Jennifer je bila v teh člankih predstavljaeno kot 'hči, ki je kot najstnica veliko eksperimentirala z drogami', kar bi po njenem mnenju lahko razložilo njene 'lažne spomine'. V svojih pisanjih je nato nizala še druge mogoče razloge: od tega, da je svoje sinove predolgo dojila, do tega, da je ljubosumna na materin profesionalni uspeh. Pozabila ni omeniti niti težave z anoreksijo in domnevno 'obsedenost z ničvrednimi feminističnimi knjigami'.

Jennifer ni vedela, da vse te članke piše njena lastna mati. To je postalo jasno šele, ko ji je ta serijo teh poslala v zbornico, kjer je delala. Jennifer je bila ravno takrat kandidatka za napredovanje v polno profesuro. Še več. V enem od teh člankov Pam razkrije svojo in hčerino identiteto. Naslov članka je bil “How Could This Happen? Coping With a False Accusation of Incest and Rape.” (v prevodu: Kako se je lahko to zgodilo? Kako preživeti lažne obtožbe incesta in posilstva.)

Mesec kasneje se je v lokalnem časopisu The Philadeplhia Inquirer pojavil članek novinarja Darrella Sifforda, ki je povzel Pamino pisanje. V članku, ki je torej izšel v časopisu v mestu, kjer je živela in delala Jennifer, je bilo med drugim zapisano, da je Jennifer do 'spornih' spominov prišla s pomočjo hipnoze. Jennifer zanika, da bi kdaj izkusila hipnozo - ne takrat ali sploh kadarkoli. Sifford je nato objavil še tri podobne zgodbe domnevno 'lažnih spominov' in nekaj od tega je nato povzela sestrska založba Inquirerja, Knight-Ridder, ki je bil dostopen širom ZDA. Kot je nato trdila Pam, naj bi bil Sifford šokiran nad odzivom. V uredništvo naj bi se zgrnila pošta zlorab obtoženih staršev iz cele države, Sifford pa naj bi Pam potožil, da se vsi ti starši nimajo na koga obrniti v svoji stiski.

In tako sta Freydsa - oba ponosna akademika - to podporo zgradila sama.

Zloglasna fundacija promocije 'lažnih spominov' je nastala prav v obdobju (torej v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja), ko je državo zajela 'moralna panika', povezana z domnevnimi množičnimi spolnimi zlorabami otrok, imenovanimi tudi: 'satanistične obredne zlorabe'.

In čeravno danes vemo, da je v luči razgretega ozračja in ogromno strahu zaskrbljenih staršev resnično prihajalo do serije obtožb tudi nedolžnih, pa zadnja leta (po zaslugi novih raziskovalcev, med katerimi je tudi profesor Ross E. Cheit, ki je še enkrat neodvisno raziskal najbolj razvpit primer zlorab na šoli McMartin) postaja jasno, da stvari še zdaleč niso preproste, saj so se pod pretvezo, da gre zgolj za nekakšne 'čarovniške procese', roki pravice ognili tudi dokazano krivi.

Freydsova fundacija je vcvetela, ko sta se ji pridružila Ralph Underwager in Hollida Wakefield, poročen par psihologov, ki sta postala znana dežurna eksperta v sodnih postopkih zoper obtožene 'satanističnih obrednih zlorab'. Med člani fundacije je bil v zadnjih letih tudi Paul McHugh, ki je bil znan po svojem mnenju, da je 'transspolnost psihološka motnja', in Elizabeth Loftus, profesorica psihologije, ki je kot priča leta 1976 stopila v bran serijskemu morilcu Tedu Bundyju, preden je ta pobegnil in ubil še več ljudi.

Fundacija, ki je trideset let (dokler konec leta 2019 ni končno zaprla svoja vrata) naredila vse, da bi sočutje javnosti z žrtev spolnih zlorab preusmerila na obtožene storilce in zasejala dvom v vsakršna pričevanja o zlorabah, je naredila ogromno škode. Ta je vidna tudi na področju znanosti, ki si še vedno ni na jasnem, kako deluje človeški spomin in do katere mere se gre nanj zanesti. Raziskave zadnjih let, še posebno po zaslugi naprednih tehnologij slikanja možganov, pa vendarle zbujajo upanje, da bo zamujeno morda kmalu nadoknadeno.

Pogum

In kaj počne Jennifer Freyd danes?

Trideset let kasneje o svojih starših pravi: "Želim jima le dobro. Želim pa si tudi, da bi že enkrat prevzela odgovornost za to, kar se je zgodilo, in se pokesala, a se bojim, da se to ne bo zgodilo."

Jennifer Freyd je raziskovalka, avtorica knjig, profesorica in predavateljica. Je izjemno objavljana akademičarka, ki je danes najbolj znana po svoji teoriji o travmi izdaje, institucionalni izdaji in institucionalnem pogumu. Je tudi avtorica principa DARVO (skrajšano za: deny, attack, and reverse victim and offender, v prevodu pa: zanikanje, napad, zamenjava vlog med žrtvijo in napadalcem). DARVO bi poljudno lahko opisali z naslednjimi besedami: "Zlorabljevalec zanika, da se je zloraba zgodila, napade žrtev, ki želi, da bi zlorabljevalec prevzel odgovornost, in trdi, da je, zlorabljevalec, v resnici žrtev te situacije, s čimer zamenja vloge žrtve in napadalca. Tipičen odziv zlorabljevalca torej ne zaobsega le 'igranja žrtve', ampak tudi obtoževanje žrtve."

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.