Kako poteka dan dostavljalca hrane Wolt (zgodba Uroša iz Ljubljane)

Wolt je finsko podjetje, ki deluje v 23 državah, v katerih sodeluje z več kot 23.000 restavracijami in 48.000 kurirji. V Sloveniji hrano dostavljajo v Ljubljani in Mariboru, zaradi ogromnega povpraševanja pa načrtujejo širitev po državi. S krepitvijo posla odpirajo nova delovna mesta, zlasti povečujejo število dostavljalcev.

42-letni Uroš dela kot dostavljalec pri Woltu že od decembra 2019, skoraj leto dni. Pred dvema letoma je pustil redno službo v večjem medijskem podjetju, kjer je delal v marketingu. Kot pravi, mu ni žal, da se je tako odločil. Po desetih letih dela v pisarni si je želel spremembe, in čeprav ni imel izdelanega načrta za prihodnost, se je opogumil in se podal v neznano.

“Vedno sem si želel delali nekje zunaj, na zraku, med ljudmi, morda v turizmu. In čeprav sem imel dobro službo, sem čutil, da rabim spremembo. Kakršnokoli že. Samo da se premaknem,” pripoveduje Uroš.

“Ko sem to povedal doma, so bili seveda zgroženi in zaskrbljeni. Kaj pa boš počel, sploh v teh časih, ko je službo težko dobiti, sta mi govorila starša. A nisem se dal motiti. Za začetek sem iskal priložnostna dela in prvih nekaj mesecev dostavljal hrano za Falafel, potem pomagal v kuhinji v restavraciji Dishi, decembra pa začel delati kot kurir pri Woltu. Tam sem zdaj že skoraj leto dni in trenutno mi tak način življenja odgovarja.”

Lahko na kratko opišeš, kako izgleda tvoj tipičen delovni dan?

Vedno si že prej splaniram, kdaj bom delal. Tudi glede na vreme. Začnem ponavadi okrog 11. ure, ko se iz Šiške s kolesom zapeljem v center mesta in se potem prek aplikacije prijavim v sistem Wolt. To pomeni, da sem aktiven. Naročila se ponavadi takoj prikažejo in aplikacija me vodi do restavracije, kjer naročilo prevzamem in potem naprej do lokacije stranke. V kosu delam približno tri ure, nato si vzamem čas za malico in kavo, potem pa nadaljujem še kaki dve uri. Zdaj, ko je vse zaprto, delam tudi po pet ur skupaj. In to je to. Postavim si nek okvir, koliko želim zaslužiti na dan, kar lahko sproti spremljam prek aplikacije, in ko pridem do tistega zneska, zaključim in grem domov.

In koliko dostav moraš opraviti, da si zadovoljen s plačilom?

Nekje med 15 in 20. Ampak to je odvisno od vsakega posameznika. Eni delajo seveda dlje. Če želiš, lahko delaš ves čas, torej od 10. do 23. ure zvečer. Nihče ti ničesar ne omejuje. Lahko narediš tudi od 40 do 50 dostav.

Če ni skrivnost, koliko zaslužiš?

Jaz delam že od decembra 2019. Izračunal sem, da trenutno zaslužim okrog 10 EUR na uro, govorim o bruto znesku. Je pa res, da je bil zaslužek v času prvega vala korone, ko nas je bilo dostavljalcev manj, skoraj enkrat višji. Se pravi okrog 20 EUR na uro. Če imaš voljo in delaš veliko, potem se da kar v redu zaslužiti. Si pa seveda konec dneva potem res utrujen, saj si praktično ves dan na kolesu.

Kako točno je organizirano delo dostavljalcev?

Imaš dve možnosti. Za prvo mi rečemo freelance, kar pomeni, da se prijaviš in odjaviš kadar želiš. Druga možnost pa so točno določeni termini, ki jih Wolt razpiše dvakrat na teden in je potem določena kvota dostavljalcev, ki se lahko na te termine prijavijo. In če se za kateri termin prijaviš, recimo od 11. do 13. ure, moraš tisti čas biti obvezno na voljo. Prednost tega je, da imaš zagotovljeno neko minimalno plačilo, tudi če ni nobene dostave zate v tem času. Če si freelance, pa si izključno plačan na dostavo.

Si kdaj izračunal, koliko kilometrov dnevno prekolesariš?

Jaz naredim v petih urah nekje od 50 do 100 kilometrov. Ampak kot pravim, jaz ne delam zelo veliko. Eni naredijo veliko več.

100 kilometrov se mi zdi zelo veliko. Kako naporno je to?

Jaz sem se vedno veliko ukvarjal s športom, vendar nikoli nisem kolesaril, zato sem na začetku izgubil ogromno kilogramov. Noro. To so tudi drugi rekli. Kar pobiralo me je. Ampak meni je bilo to všeč. Včasih sem prav zanalašč še močneje poganjal pedale. Dobil sem izjemno kondicijo in se sedaj zares dobro počutim v svojem telesu. Prej sem veliko hodil na Rožnik, zdaj tega več ne rabim počet.

Kaj pa kako drugo prevozno sredstvo, da bi si olajšal fizični napor? Na primer električno kolo?

Eni imajo tudi električna kolesa, ampak nakup takega kolesa ni tako poceni. Dobro električno kolo stane dva tisoč evrov in več. Gre za kar veliko investicijo, ki pa se mi trenutno ne zdi potrebna. Kadar dežuje, dostavljam tudi z avtomobilom, ampak s tem so povezani dodatni stroški. Vozim s svojim avtomobilom, kar pomeni da moram plačati bencin in ostale stroške vzdrževanja, poleg tega si z avtom veliko počasnejši. Sploh v prometnih konicah od 15. do 17. ure je avto v Ljubljani praktično neuporaben. Jaz ostajam pri navadnem kolesu, ker sem najhitrejši, najbolj okreten in tudi ostane mi na koncu največ denarja. Pri vsem skupaj pa mi še paše, da sem aktiven. Všeč mi je delo na terenu.

Kako veliko področje Ljubljane pokrivaš?

Dostavljamo do štiri kilometre zračne linije od restavracije, vendar imamo mejo, prek katere zaenkrat ne dostavljamo. Meja je nekak obvoznica, vendar Wolt zdaj širi dostavo tudi v nekatere dele čez obvoznico. Na primer območje čez obvoznico na Dunajski in Celovški cesti.

Kaj po tvojih izkušnjah ljudje največ naročajo?

Pri Woltu imajo vedno kake akcije, ko je recimo dostava brezplačna. Pred kratkim je bila Pad Thai akcija. Mislim da je trajala kar ves mesec. V tem času se je naročalo veliko azijske hrane. Drugače pa vse. Veliko je hamburgerjev, pic, kosil … Ni da ni. Tudi iz trgovin dostavljamo. Recimo tudi cel zaboj hrane kdaj komu dostavimo. Potem torte in druge sladice iz slaščičarn. Vse se naroča.

Najbolj nenavadno naročilo, ki si ga dostavil?

Banjica sladoleda sredi poletja. Sicer je bila zaščitena s škatlo iz stiroporja, pa vendar sem jo sredi vročega poletja in skupaj z ostalo toplo hrano v torbi moral dostaviti stranki. Kdo ve, kako je tisti sladoled potem izgledal. Mogoče so ga dali v zamrzovalno skrinjo in pozneje pojedli (smeh). Pa enkrat sem dobil naročilo za rojstni dan, ko sem moral po čokolado v Čokoladnico, potem pa to dostaviti kot presenečenje punci od stranke. Prosili so me, da ji voščim vse najboljše, ko odpre vrata. Naredil sem tako in bilo je zelo zabavno.

Dobre in slabe izkušnje pri dostavah?

Vesel si, če dobiš kako napitnino, evro ali dva, da imaš za kavo. To je vedno zelo lepo. Pa tudi če je stranka vesela, da se lahko kdaj kaj pohecaš. Zelo slabih izkušenj nimam. Ni prijetno, če moraš kdaj koga čakati, ga iskati ali da ga celo ni doma. Saj potem dostikrat rečejo, da naj pustimo naročilo pri vratih. To potem fotkamo, da imamo dokaz. Drugače pa je dostava v večini primerov prijetna, saj ljudem prineseš hrano. Česar se vedno razveselijo.

Po desetih letih si pustil redno službo in začel dostavljati hrano. S kakšnimi občutki si se soočal ob tem?

Naprej sem delal kot dostavljalec pri Falaflu in ko sem kdaj dostavil hrano kakemu znancu, mi je bilo, priznam, nerodno. Spraševal sem se, zakaj? Ugotovil sem, da sem v vseh prejšnjih letih zgradil neko samopomembnost, ki sem jo sedaj moral zbiti. A na moje veliko presenečenje je s koncem samopomembnosti prišel tudi nek notranji mir, ki sem ga tako dolgo iskal. In potem sem se prvič po dolgem času sprostil. Zdaj mi ni več nerodno. Nasprotno, imam svoj s. p., na kar sem ponosen, imam veliko prostega časa, sam si določam koliko bom delal, stresa je manj. Zadovoljen sem.

S čim se še ukvarjaš v življenju?

Začel sem s prakso joge, zdaj sem dodal še borilne veščine, kung fu in tai či, kljub fizičnemu delu še dodatno telovadim, rad hodim v naravo. Na splošno živim bolj umirjeno, kot sem prej.

Kako se te je dotaknila koronakriza?

Dostavljalci smo bili v prvem valu zelo zadovoljni, ker je bilo noro dosti naročil in malo dostavljalcev. Posledično je bil tudi zaslužek zelo dober. Zdaj v drugem valu so stvari precej drugačne. Wolt se je v tam času dobro organiziral, dostavljalcev je sedaj precej več, stvari so bolj utečene. Imamo stroge ukrepe, ki jih spoštujemo, torej obvezna uporaba maske ves čas, razkuževanje, brezstična dostava. Občutek imam, da so ljudje sedaj bolj sproščeni. Marca in aprila so bile ulice popolnoma prazne, zdaj temu ni več tako. Ampak še vedno je užitek voziti po prazni Ljubljani. Če to stanje primerjam z decembrom lani, ko si se čez center Ljubljane sredi množice turistov in ostalih ljudi komaj prebijal, je tola sedaj popolnoma druga skrajnost. Ampak za nas, kolesarje, je to pravi balzam.