Kdaj ste nazadnje dobili zares dober karierni nasvet (in zakaj ne)?

In ob tem spomnil …

Oče Warrena Buffetta je skupaj s takratnim mentorjem slavnega filantropa sinu odsvetoval vstop v poslovne vode, v katerih je ta nato izjemno uspel. Brat in žena Walta Disneya sta slednjega na vso moč prepričevala, naj se ne loti risanega filma Sneguljčica. »In ko sem lansko poletje na Twiterju vprašal svoje sledilce, naj se spomnijo najslabšega kariernega nasveta, ki so ga v življenju slišali, je postal odgovor Monike Lewinsky viralen. Napisala je: ’pripravništvo v Beli hiši bo postala čudovita referenca v tvojem življenjepisu’« je še dodal Grant.

A zakaj je tako? Zakaj je večina kariernih nasvetov, četudi ti prihajajo iz ust ljudi, ki imajo za nas samo najboljše namene, tako zanič? In zakaj smo, če si to le upamo priznati, tudi sami nemalokrat dali ljudem povsem nekoristne, če ne celo naravnost slabe nasvete?

Nam ljubi niso nujno najbolj kompetentni

Grant, ki ima kot predavatelj veliko stika z mladimi študenti, je imel tako priložnost opazovati, kako so se številni njegovi mladi slušatelji po nasvet obrnili na svoje starše in stare starše, ob tem pa zanemarili, kako močno se je življenje do danes spremenilo. Najmanj, na kar gre na tem mestu opozoriti, je, da so starši in stari starši svoj poklic izbirali za celo življenje, danes pa takšnih delovnih mest praktično ni več.

»Seveda so situacije, v katerih bo nasvet vaše babice nadvse dragocen, na primer: kako se skuha slivova marmelada, nikakor pa se z njo ne gre posvetovati tudi glede vaše kariere,« je še jasen Grant, ki ob tem opozarja na nekaj veliko bolj pomenljivega.

»Čeprav radi rečemo, da bomo za nasvet vprašali ljudi, ki se na dotične stvari spoznajo in že premorejo dotične izkušnje, na koncu vedno znova stopimo le do tistih, ki jih vidimo kot najbolj entuziastične in dostopne. To sem velikokrat opazoval tudi v bolnišnici. Moji kolegi in jaz smo za drugo mnenje raje spraševali drug drugega, kot da bi se posvetovali z največjim ekspertom za dano področje.«

Podobno dinamiko je mogoče opaziti tudi v visokotehnoloških podjetjih, ki se vsak dan soočajo z izzivi in težavami, ki jih je potrebno hitro rešiti. Tudi tu zaposleni praviloma iščejo nasvete pri svojih kolegih, namesto da bi se obrnili na najbolj kompetentne za določeno področje.

Grant ob tem opozori še na eno zanimivo študijo.

V njej so pod drobnogled vzeli kandidate televizijskega šova The Voice, sorodniku nam bolj domačega šova Slovenija ima talent. Izkazalo se je, da so bili tekmovalcem ljubši nasveti sodnikov, ki si jo hvalili, kot žirantov, ki so se proslavili kot mentorji zmagovalcev prejšnjih tekmovanj.

Nihče zares ne ve, kaj je najbolje za nas

In kot da vse našteto ne bi bilo dovolj, tudi kompetentnost naših svetovalcev ni garancija, da bomo dobili zares najboljši nasvet.

Te, ki jih za nasvet povprašamo, namreč rado zapadejo past, ki ji sociologi rečejo komunikacijski narcizem. Ali povedano z drugimi besedami: kompetentni svetovalci se v svojem nasvetu pretirano osredotočajo na svoje lastne preference in izkušnje, namesto da bi se skušali vživeti v vlogo iskalca nasveta.

Kaj torej storiti?

Po mnenju Granta se gre opomniti, da smo ljudje običajno vedno ’bolj pametni za druge kot zase’. Temu je tako zato, ker lažje vzpostavimo ustrezno distanco do problema (saj se nas ta osebno ne tiče). Če bi nam torej to lahko vsaj za hip uspelo tudi v situaciji, v kateri smo postavljeni pred pomembno odločitvijo, bi si najverjetneje lahko dali enega najboljših nasvetov, kar jih za našo specifično situacijo obstaja v danem trenutku.

Seveda pa je to veščino potrebno šele razviti. Da pa bi jo ustrezno razvili, se gre najprej bolj potruditi v vlogi, ko smo sami naprošeni, da damo nasvet.

Nekaj podobnega so opazili tudi v sorodnih raziskavah vedenj, v katerih so beležili večjo zagnanost za iskanje dela, uspešno hujšanje in obvladovanje jeze ravno pri tistih, ki so drugim svetovali, kako naj se dotičnih izzivov lotijo.

Nauk 'zgodbe'?