Ko spoznaš popolnega partnerja, ampak ima eno veliko napako (piše: Darjo Hrib)

S prijateljico sedim na kavi, da podeliva par besed o aktualnih dogajanjih v najinih tako zelo razburljivih življenjih.

A za spremembo tokrat ne kramljava o dokumentarcih, fascinaciji nad popularizacijo izgorelosti, ljubljanski prometni gneči in spominih na preživeto mladost v temnicah Kersnikove 4 (razburljivo, kajne?), saj ona nemudoma odpre nepričakovano temo o nekem prečudovitem gospodiču, s katerim se videvata zadnjih nekaj tednov.

Pove kje sta ste spoznala, kako se je vse skupaj zapletlo, kako zadeve napredujejo, nato pa se pogovor samodejno sprevrže v poznano agonijo romantičnega sveta: »Vse je super, popoln je, ampak ena stvar me moti …«

Zelo znano, kajne? Spoznamo osebo, ki je vsi naokoli ne morejo prehvaliti, tudi sami jo občudujemo z vseh zornih kotov, ampak vseeno nas grize tista ena stvar.

Morda so njeni politični nazori drugačni kot naši. Morda je njena higienska rutina drugačna kot naša in se nam zato ne zdi optimalna. Morda se nam zdi, da narobe zapravlja denar. Morda posluša glasbo, ki nam ni všeč. Morda čudno naglasi besedo gorčica. Nekaj.

In ne glede na to, kako velika ali kako majhna je ta »napaka«, se nam zdi nerešljiva. Astronomska.

Tako štrli ven iz te popolnosti, da morda celo razmišljamo o prekinitvi odnosa, saj se zdi, da sčasoma vidimo samo še to »napako«.

V tem položaju potem opredelimo dve možnosti: sprejmemo osebo z napako ali ne. Obe možnosti se nam zdita enakovredni, ne glede na to, kaj ta napaka je, ker smo jo medtem že potencirali do absolutnega maksimuma.

Medtem ko si ubijamo možgane s tem, katero od dveh možnosti bi bilo najbolj pametno izbrati, spregledamo še eno. Tretjo. Najbolj pomembno. Ki pravi – kaj pa, če se nam izbrana oseba zdi popolna zaradi te napake?

Terapevtka Lori Gottlieb je v publikaciji New York Magazine ta pojav smotrno poimenovala kar »popolna-ampak paradoks« in dodala, da tu ogromno vlogo igra naša podzavest.

Osebo smo si, konec koncev, izbrali sami. In s to osebo smo, konec koncev, do te točke tudi zavedno vztrajali. Kaj nam osredotočanje na »napako« pri tej popolni osebi torej želi sporočiti?

Morda se bojimo vezati in nam ta »problem« predstavlja preprost razlog za slovo. To me vsakič znova spomni na sceno iz filma So I Married an Axe Murderer, ko Mike Myers razloži, da je dve bivši punci pusti zato, ker je prva 'bila v mafiji', druga pa je 'smrdela po župi'.

Če se torej bojimo vezati, bomo vedno na preži za tisto eno napako. Za en razlog, s katerim bomo lahko racionalizirali naš odhod.

Je pa potem tu še druga možnost – da nas napake privlačijo zaradi kakšnih nezdravih razlogov.

Morda ta napaka v naši podzavesti zbudi asociacijo z nekim travmatičnim segmentom iz otroštva in nas potem skuša zaščititi tako, da nam preprečuje nadaljnje predajanje tej osebi.

Sodobna psihologija se sicer odmika od ideje, da nas podzavest usmerja v stresne situacije samo zato, da lahko v njih reflektiramo na preteklost in se naučimo nekaj globljega o sebi.

A zavoljo najbolj osnovne dileme v naših romantičnih razmerjih – ko identificiramo »napako« pri sicer nam popolni osebi in se začnemo udinjati izbiri, ali naj to napako rešimo ali pa zbežimo – je prav, da poznamo še tisto tretjo alternativo.

Da se vprašamo, kaj nam ta napaka želi sporočiti.

Jungovska analitična psihološka struja uči, da moramo prepoznati dejstvo, da se nam problemi ne zgodijo naključno. Imajo namen. So vodnik proti zdravljenju in celostnem spoznavanju sebe.

Najboljše kar potemtakem lahko naredimo je, da poskusimo sami pri sebi odkriti, zakaj nas pritegne oseba, ki je v določenih segmentih ne moremo prenašati, oziroma ni kompatibilna z našimi nazori.

Pomislite: zakaj ljudje, ki si želijo otroke, vztrajajo z ljudmi, ki si jih ne želijo in se v svoji agoniji obračajo na psihologe z vprašanjem, če lahko kako spremenijo prepričanje svojih partnerjev?

»Ker je sicer popoln, ampak …« Če odkrijemo, zakaj vztrajamo z osebami, ki za nas niso prave, se bo morda odgovor, ali naj vztrajamo ali odidemo, zdel veliko bolj jasen.

Potem bomo naslednjič lahko s prijateljem ali prijateljico sedeli na kavi in končno z vsem filozofskim zanosom rekli: »Kaj pa, če je problem v bistvu rešitev«?

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol