Košček nebes na Jadranu (piše: Danaja Lorenčič)

Po intervjuju, ko sem se z vlakom vračala iz Ljubljane v Maribor, sem si zavrtela skladbo Galeb i ja. Oliverjev glas mi je v hipu pričaral razkošen pogled na morje in me v mislih prestavil na plažo, kjer so shranjeni najlepši spomini na moje otroštvo.

Odjadrala sem v idilično vasico na Hvaru, kamor sem z družino prvič odpotovala leta 1989. Tam sem v štirinajstih poletjih izgubila nekaj mlečnih zob in odkrila, da miška prihaja tudi na otok, se v najstniških letih nesmrtno zaljubila, plesala s fantom iz mojih sanj, prepevala na plaži, ustvarila prijateljstva in več ur gledala v morje, ki me je omamljajo s svojim zvokom in barvo.

Sanjarjenje o svojem koščku nebes ob Jadranskem morju je bilo že v osnovni šoli zame varno zatočišče. V besedah "nekje je Hvar", sem iskala in venomer našla uteho. Tam sem se počutila svobodno in suvereno, ker sem lahko bila vse, kar v domačem okolju nisem mogla biti.

Verjela sem, da v vasi na južni strani najbolj sončnega otoka na Jadranu čas teče drugače. Da tam ni nikdar zime, ampak je večno poletje. Da so domačini vedno sproščeni, prijazni in zadovoljni. Predvsem pa sem bila prepričana, da bi bila jaz nepopisno srečna, če bi tam živela in se poročila z domačinom, ki sem ga ljubila več kot le eno poletje. Tako je bilo seveda zgolj v mojih sanjah. Resnica je namreč povsem drugačna. Življenje na otoku je vse prej kot pravljično v zimskih mesecih, pa tudi poleti, ko ga okupirajo množice turistov, še zdaleč ni idealno.

Na to me je opomnil dokumentarni film iOtok o zadnjih trinajstih prebivalcih otoka Biševo, ki se borijo za preživetje otoške skupnosti. Ko sem se pripravljala na pogovor z režiserjem filma Miho Čelarjem in pisateljem Matetom Dolencem, ki je Biševu in Jadranu posvetil osem knjig, sem naletela na izraz, ki opisuje moja dolgoletna občutja - neustavljivo željo po otoku, značilno za kontinentalce. Insulomanija.

S sindromom insulomanije sem se okužila v otroštvu. Živela sem za poletja na Hvaru, ki je postal moja Indija Koromandija. Z leti se moja očaranost nad njim ni zmanjšala, ampak je naraščala. Bolj ko me je realnost dušila in me navdajala s tesnobo, bolj sem v mislih bežala tja. In iskala vse, kar sem v svojem življenju pogrešala. V sebi sem ustvarila idilično predstavo o otoku, kamor sem lahko vstopila vsakič, ko je življenje postalo pretesno.

In obenem sem vedela, da, ko bo postalo preveč boleče in premalo čuteče, lahko odpotujem tja.

Le nekaj mesecev po intervjuju z Oliverjem sem se znašla na razpotju. Nisem več videla smisla v svojem delu. Spraševala sem se, če sem prestopila tanko mejo med novinarstvom in mrhovinarstvom. Če resnično želim drezati v intimne svetove ljudi, ki z glasbo povedo veliko več kot z besedami. Si res želim to početi vse življenje? Ali pa je morda smisel življenja še kaj drugega kot delo? Predvsem pa sem si v tistih dneh zastavila ključno vprašanje – Si srečna?

Nisem si znala odgovoriti. Toda vedela sem, kam moram oditi, če želim to izvedeti.

Po desetih letih sem se odpravila v mojo sanjsko vasico. Le tam sem zmogla razpreti svojo lupino in se zazreti v svojo dušo.

Ko sem znova sedela na skalah, kjer sem nekoč objokovala najstniške prepire s starši, neuresničene ljubezni, nesoglasja z bratom, sem se razpolovila – čutila sem deklico, ki se je navihano smejala v meni in žensko, ki je jokala.

Pomislila sem, koliko se je spremenilo v preteklih letih, a obenem sem imela občutek, da sem ostala ista. V svojem bistvu se nisem pretirano spremenila, čeprav sem bila v otroštvu prepričana, da bom drugačna, ko odrastem. Da bodo otroške sanje nadomestile odrasle želje. Da bom opažena, pomembna, zadovoljna. Da ne bom več dvomila vase, ampak se bom preobrazila v samozavestno, občudovanja vredno bitje. Vendar se to ni zgodilo, ker sem se preveč želela zliti z množico, ugajati in pripadati. Med iskanjem zunanjih potrditev sem se izgubila in otopela. Kdaj sem se iz deklice, polne življenja, spremenila v izčrpano, žalostno žensko, ki ne zna več prepoznati drobnih užitkov, sem se vprašala, ko sem uzrla lasten odsev v vodi. Namesto odgovora so se ulile solze. Izjokala sem bolečino, ki sem jo nosila v sebi več let. In sprejela vse, kar se je zgodilo.

V tistem trenutku me je spreletelo, da se moram posloviti od popolne predstave o otoku in se soočiti z vsem, kar nosim v sebi ter nehati bežati v delo, odnose, zgodbe drugih ljudi. Spomnila sem se na budistično modrost, ki pravi: Če bi radi vedeli, kakšna bo vaša prihodnost, se zazrite v življenje, ki ga živite.

Ozrla sem se okrog sebe in si ogledala vasico, ki sem se je tako dolgo oklepala kot edine rešilne bilke. Uzrla sem vse tisto, česar prej nisem opazila. Ker sem gledala le z zaljubljenim srcem. Vas je bila še vedno lepa, a zdela sem mi je precej manjša kot nekoč. V njej ni bilo veliko ljudi, predvsem pa ni bilo tistih, ki so poskrbeli za to, da so bila moja poletja polna smeha, občutkov topline, varnosti, ljubezni.

Naenkrat sem začutila domotožje. Pogrešala sem svojega fanta, starše, brata, prijateljico, sestrično. In svojo mladostniško razigranost, navihanost. Nič ni več isto, sem si morala priznati. Presunilo me je spoznanje, da ni bila vas tista, ki mi je vsa ta leta polnila dušo, temveč so bili to moji bližnji, naši odnosi, ljubezen, skupni trenutki. In jaz. Tista jaz, ki se sproščeno smeji med pogovori s svojo najboljšo prijateljico in ponosno razkriva svoje sanje, šteje zvezde, opazuje galebe, posluša morje, pleše, prepeva in sledi srcu.

Sem res morala iti tako daleč, da bi se dokopala do tega spoznanja? Zagotovo, sicer bi še vedno sanjarila o življenju na otoku, namesto da bi ustvarila otok ljubezni v sebi. Morala sem odditi na obalo svoje mladosti, objeti dragocene spomine, glasne stopinje hrepenenja, bivšo ljubezen in se zazreti v življenje, ki ga ne živim. Da bi lahko ustvarila življenje, ki ga želim živeti.

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel