N.Z. | 13. 3. 2022, 19:25

»Kuharsko znanje ni prednaloženo nekje v vagini!« - Chimamanda Ngozi Adichie

profimedia
»Kuharsko znanje ni prednaloženo nekje v vagini!« - Chimamanda Ngozi Adichie (foto: profimedia)

»Nauči jo, da bo zavračala ugajanje za vsako ceno. Njena naloga ni, da postane všečna drugim. Njena naloga je, da postane tisto, kar je v njej, da je zvesta sebi, da je iskrena, in da se zaveda enakovrednosti vseh ljudi.«

Tako v enem od petnajstih predlogov prijateljici iz otroštva, ko je ta ravno postala mama deklice Ijeawele, piše avtorica romanov Chimamanda Ngozi Adichie. V pismu prijateljici (in nato razširjenem v knjižico) naniza petnajst neprecenljivih nasvetov, s katerimi bo lahko opolnomočila hčerko, da bo ta postala močna in neodvisna ženska.

A kakšna sploh je močna in neodvisna ženska?

Živeti po svojih lastnih merilih

»Če se bo rada ličila, naj se liči. Če bo imela rada modo, naj se oblači po modi. Če ne bo marala ne prvega ne drugega, jo pusti pri miru. Ne misli, da feministična vzgoja pomeni, da jo boš silila k zavračanju ženstvenosti. Feminizem in ženstvenost se ne izključujeta. Če bi rekli, da se, je to mizoginistično,« je v knjižici o svojem pogledu na feminizem jasna Adichie, ki si ne pusti očitati, da si kot feministka včasih obuje tudi lične čevlje z visokimi petami.

Močna in neodvisna ženska je po Adichiejinem mnenju ženska, ki sama sebi postavlja merila in si jih ne pusti vsiljevati od drugih. Pa vendar Adichie ne pozabi posvariti, da ta ista merila hkrati tudi sama ne vsiljuje drugim. Deklica naj torej osvoji naslednjo nujno obliko skromnosti: namreč spoznanje, da je različnost NORMALNA.

»Pouči jo o različnosti,« še nato svetuje. »Naj zanjo različnost postane nekaj običajnega. Nekaj normalnega. Pouči jo, naj ji ne pripisuje posebne vrednosti. Pa ne zato, da bi bila poštena ali prijazna, temveč zgolj človeška in praktična. Kajti različnost je resničnost našega sveta. Ko jo učiš o različnosti, jo opremljaš za preživetje v raznolikem svetu.«

»Povej ji, da so nekateri ljudje homoseksualci in nekateri niso. Kakšen majhen otrok ima dva očka ali dve mamice, ker nekateri jih pač imajo. Povej ji, da eni ljudje hodijo v mošejo, drugi v cerkev, tretji v različna druga svetišča, so pa tudi taki, ki ne častijo nikogar, ker pač ne častijo nikogar.

Rečeš ji: ti imaš rada palmovo olje, nekateri ljudje ga pa ne marajo.

Ona odvrne: Zakaj?

Rečeš ji: Ne vem, tako pač je na tem svetu.«

Ne žensko ne moško, od vseh (ali nikogar)!

Predlogi v knjigi so skratka polni življenjskih prilik, ki dajejo misliti, in hudomušnih anekdot, ob katerih bo tudi sleherniku postalo jasno, da je seksizmu v 21. stoletju davno odklenkalo.

»Nedavno so na nigerijskih družbenih omrežjih tekle debate o ženskah in kuhanju, o tem, kako morajo žene kuhati za svoje može. Smešno je, kolikor so pač žalostne stvari lahko smešne, da o kuhanju še vedno govorimo kot o nekakšnem poročnem testu za ženske. Kuharsko znanje ni prednaloženo nekje v vagini. Kuhanja se človek nauči. Kuhanje – gospodinjska dela nasploh – je življenjska veščina, ki bi jo, idealno gledano, morali usvojiti moški in ženske. Je tudi veščina, ki je lahko nimajo ne prvi ne drugi.«

Širša družbena sprememba – tudi v tako tradicionalni kulturi, kot je nigerijska – pa se seveda lahko zgodi le z modernejšo vzgojo mladeži prek svetlih zgledov.

»Ne morem dovolj poudariti, kako pomembni so alternativni zgledi. Zmogla se bo soočiti z idejami o statičnih vlogah spolov, če bo opremljena s poznavanjem alternativnih možnosti. Če bo poznala strica, ki zna dobro kuhati – in to počne brezbrižno do družbenih norm -, potem se bo lahko nasmehnila in se hitro otresla trapastih idej nekoga, ki trdi, da so ženske tiste, ki morajo kuhati.«

Raje helikopter kot barbiko!

Večkrat nagrajevana nigerijska pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie danes živi tako v Nigeriji, kjer je odraščala, kot v Združenih državah Amerike.

Njena dela so prevedena v trideset jezikov in objavljena v različnih publikacijah, med drugim tudi v New Yorkerju in reviji Grant. Je avtorica romana Škrlatni hibiskus, za katerega je prejela nagradi Comonwealth Writers’ Prize in Hurston/Wright Legacy Award. Za svoj roman Polovica rumenega sonca je dobila prestižno britansko literarno nagrado Orange. Z romanom Amerikanka pa je postala dobitnica nagrade National Book Critics Circle Award, medtem ko so časniki New York Times, Washington Post in Chicago Tribune ter revija Entertainment Weekly roman izbrali za najboljšo knjigo leta.

Poleg tega, da je Adichie pri svojih 45 letih že uspešna in uveljavljena romanopiska, vso njeno pisanje razkriva tudi njenega ponosnega duha in neuklonljivi feminizem.

Slednje najbolj neposredno naslovi s knjigo Ljuba Ijeawele, v kateri med drugim opogumlja prijateljico, naj svoji deklici za igračo raje kupi helikopter kot ’barbiko’ in naj nikar ne vzgaja hčerke v mentaliteti, da ženske sodijo v kuhinjo, medtem ko naj se moški dokazujejo v karieri.

»Sem ti že povedala, kako sem šla v ameriško veleblagovnico s sedemletno nigerijsko deklico in njeno mamo? Deklica je tam videla igračko helikopter, takšno na daljinsko vodenje, in se navdušila. Prosila je, če jo lahko dobi. ’Ne’ je rekla njena mama. ’Ti imaš svoje punčke.’ Deklica je odvrnila: ’Mami, se bom lahko igrala samo s punčkami?’ Tega nisem nikoli pozabila. Seveda njena mama ni mislila slabo. Bila je dobro seznanjena z vlogami spolov – deklice se igrajo s punčkami, dečki pa s helikopterji. Danes se otožno sprašujem, ali bi tista deklica postala revolucionarna inženirka, če bi takrat lahko raziskala tisti helikopter.«

Vsi bi morali biti feministi

Adichie je pred leti o svojih prepričanjih spregovorila tudi v TEDx predavanju z naslovom: »Vsi bi morali biti feministi!«

Svoj govor začne z anekdoto iz svojega življenja. Spomni namreč na trenutek, kako jo je eden od njenih moških prijateljev oklical za ’feministko’, pri čemer jo je z izrazom želel užaliti, a dosegel ravno nasprotno.

»Naš svet je poln moških in žensk, ki ne marajo močnih, vplivnih žensk. Tako smo navajeni razmišljanja, da je moč v domeni moških, da se zdi močna ženska kot neko čudno odstopanje. In zato jo je treba preveriti. O njej sprašujemo: Ali je skromna? Ali se nasmehne? Je dovolj hvaležna? Ima tudi družinsko življenje? Takih vprašanj si ne postavljamo o vplivnih možeh, kar kaže na to, da imamo težav s samo močjo, temveč z ženskami. Močne in vplivne ženske sodimo ostreje kot močne in vplivne moške.« - iz knjige Ljuba Ijeaawele

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.