"Ljudje, ki hodijo na psihoterapijo, so najbolj pogumni in srečni od vseh, ki jih poznam!"

Ljudje, ki si upajo potrkati na vrata psihoterapevtov, so praviloma bolj pogumni od slehernika, saj morajo premagati številne v družbi nadvse razširjene strahove:

• Ljudje so bojijo, da bi drugi izvedeli, da hodijo na psihoterapijo.

A je ta strah odveč, saj psihoterapije praviloma potekajo po načelu zaupnosti, zato zunaj ordinacije nihče ne ve, da so bili tam, še manj pa, kaj se je na seansah dogajalo. Izjema so zgolj osebe, za katere psihoterapevti ocenijo, da so nevarni sebi ali drugim. Ti so nato napoteni k psihiatrom in v psihiatrične bolnišnice, kjer jim (v kolikor je to potrebno) pomagajo s psihofarmaki.

Stigma, ki temelji na neresnični predpostavki, da so ljudje s psihičnimi boleznimi in motnjami nevarni, številne pripelje na vrata privatnih psihoterapevtskih praks ravno zaradi zaščite osebnih podatkov. Ne želijo si namreč, da bi jih v življenju sledila psihiatrična kartoteka (ali zabeležke o jemanju psihofarmakov), saj so prepričani, da bi jim to škodilo na karierni poti.

Ker nam veliko pomenijo tudi mnenja bližnjih, številni skrivajo, da hodijo na psihoterapijo tudi pred kolegi, prijatelji, družinskimi člani in celo partnerji.

Raziskava stališč študentov Pravne fakultete v Reki glede stigmatizacije oseb z duševnimi motnjami (L. Miletić, F. Sokolović) je pokazala, da se stigmatizirani ljudje znajdejo v precej brezupni situaciji, saj so neprestano soočene z nesprejemanjem s strani družbe, zatekajo se v introvertiranost in se umikajo iz aktivne participacije v družbi. 

• "Ljudi je bolj kot stigmatizacije strah, da so nori!"

Še bolj kot stigma in predsodki ljudi ljudi skrbi strah, ki je v resnici lasten vsem, pa naj si to ljudje priznajo ali ne. To je strah pred norostjo.

"Največji strah, o katerem poročajo moji klienti, je, da bom odkrila, kaj vse je z njimi psihično narobe, kako so duševno bolni, in celo sami mi neredko povedo, da so 'nori'. Besedo sem dala zavestno v navednice, ker je najprej nujno razumeti, kako jo razumemo. Za vsakega posameznika ima ta beseda namreč drugačen pomen. Pri večini gre za strah, da izgubljajo nadzor nad svojim življenjem, nekateri se bojijo psihiatrične diagnoze, ki prinaša 'oznako' za celo življenje, tretji se bojijo, da bodo spoznani za zlobne in da z njimi nihče ne bo več hotel imeti opravka, da bi se četrti bali, da bodo o sebi odkrili nekaj, s čimer ne bodo mogli živeti. Vsi ti strahovi so pogosto povsem neupravičeni. V resnici gre zgolj za fantazije."

Sandra Karabaić je blog na Večernji.hr o neupravičeni stigmi in predsodkih javnosti do psihoterapije zaključila z naslednjimi besedami:

"Nihče ni idealen. Vsi imamo dobre in slabe, črne in bele dele svoje osebnosti. Po pravilu smo pravzaprav vsi sivi. Cilj psihoterapevtskega procesa je spoznati vse dele sebe, jih sprejeti in se spoprijateljiti z njimi. Želja je razumeti sebe, da bi se v svoji koži bolje počutili. Najbolj svobodni smo, ko smo avtentični, samozavestni, ko se nam ni treba skrivati za nebroj maskami in vlogami. Pravzaprav so ljudje, ki hodijo na psihoterapijo, najbolj pogumni in najbolj srečni od vseh, ki jih poznam.

Tisti, ki se psihoterapiji izogibajo, se v resnici izogibajo soočenju samim s sabo. Svoje probleme potiskajo pod preprogo in tako tvegajo, da bodo nekoč enostavno emocionalno eksplodirali zaradi notranjega pritiska. Ker se s svojimi težavami ne soočajo, se njihovi fizični ali psihični simptomi še poglabljajo, tako da jim nekoč morda ne bo preostalo nič drugega, kot obisk pri zdravniku ali psihiatru.

Veliko bolj modro je, če se s seboj soočimo takrat, ko so naši problemi še majhni, saj jih bomo tako veliko lažje premagali, obvladali in odpravili nered, ki ga potlačena čustva povzročajo v vašem življenju in življenju vaših bližnjih."

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere