Ljudje, ki priznajo svoje duševne stiske, (zaradi stigme) zaslužijo manj!

Nedavna ameriška študija, ki jo je vodil Zachary Merz, je pokazala, da si ljudje, ki odkrito govorijo o svojih psiholoških težavah, znatno zmanjšujejo svoje možnosti, da bi službo dobili, prav tako se njihovo ’priznanje’ pozna na višini njihove plače. Tako se je vsaj izkazalo na vzorcu atletov, ki jih je študija vzela pod drobnogled.

Študija je bila zasnovana tako, da so se morali udeleženci pretvarjati, da so managerji športnih timov, nato pa so jim dali na razpolago kratke opise kandidatov, da bi jih potencialno rekrutirali. Sodelujoči so na podlagi teh opisov nato ocenjevali možnosti rekrutacije (vključno z višino plače, ki bi jim pripadla).

Opisni scenariji, s katerimi so bili sodelujoči seznanjeni, so vsebovali naslednje namige (na zgolj potencialno psihološko stisko):

• »S trenerjem je sodeloval, da bi bolje razvil svoje sposobnosti.«
• »Sodeloval je s športnim psihologom, da bi izboljšal koncentracijo na tekmah.«
• »Zaradi depresivnih simptomov je obiskoval kliničnega psihologa.«
• »Fizioterapevt mu je pomagal okrevati po ortopedski poškodbi.«
• »Kliničnega psihologa je obiskoval zaradi anksioznosti.«
• »S kliničnim psihologom je delal na svojih PTSD simptomih.«
• »Zaradi pretresa možganov je potreboval pregled pri nevropsihologu.«
• »S kliničnim psihologom se je posvetoval o težavah z odvisnostjo.«
• »Klinični psiholog je potrdil simptome osebnostne motnje.«

Ali, kot je povedal Merz s kolegi: »Vsem sodelujočim smo dali vedeti, da imajo pred seboj enako sposobne kandidate, razlikovali so se zgolj nekateri detajli, ki so omenjeni zgoraj.«

In rezultat?

Raziskovalci so ugotovili, da se je v zbranih podatkih ustvarilo pet podskupin glede na to, koliko so se dotičnim zmanjšale možnosti za rekrutacijo, pa tudi, kako so se v skladu z omenjenimi detajli nižali njihovi prihodki.

Kaj to pomeni?

Raziskovalci so si edini, da podatki jasno kažejo, kako lahko percepcija psihološke težave (četudi so te v populaciji morda tudi zelo razširjene) znatno vpliva na nižjo plačo. In čeravno živimo v času, ko številni športniki javno priznavajo, da se borijo s simptomi duševnih bolezni in/ali stisk, za kar jim javnost načeloma ploska in jih izdatno bodri, to na žalost še vedno pomeni, da si tako le nižajo vsoto na plačilnih listah, prav tako pa si na svojih morebitnih prihodnjih zaposlitvenih pogovorih avtomatično zmanjšujejo možnosti uspeha.

Raziskovalci še dodajajo, da gre v primerih odvisnosti in pretresa možganov vendarle upoštevati, da takšne zdravstvene težave za seboj potegnejo dolgotrajno okrevanje, zato raziskovalci uvrstitve obeh na zadnje mesto niti ne problematizirajo. »Povsem drugače pa je z osebnostnimi motnjami, za katere bi lahko trenerji in managerji iz lastnega neznanja in nepoznavanja kompleksnosti diagnostičnih kriterijev sklepali, da ljudje s takšnimi motnjami ne morejo normalno funkcionirati,« so še povedali raziskovalci in dodali: »Opazili smo tudi, kako blažje so sodelujoči ocenili depresivne kandidate v primerjavi s tistimi, ki so trpeli za druge vrste duševnih stisk in celo tiste z ortopedsko poškodbo. Navkljub vsemu pa bi po končani raziskavi lahko le še odsvetovali športnikom, da v javnosti odkrito govorijo o izzivih duševnega zdravja. Trenerji in managerji športnih ekip očitno za to vrsto iskrenosti še niso zreli.«

In dokler si obča javnost končno ne bo povsem na jasnem, da tudi ljudje z duševnimi stiskami lahko naravnost dobro funkcionirajo in so pri opravljanju svojega dela lahko tudi nadpovprečno uspešni, to isto svetujemo tudi vam, t.j. takšne občutljive informacije enostavno raje zadržite zase!

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel