Magda Kay: "Ljudje še vedno obsojajo seksualnost, če ta pokuka iz zasebnosti domače spalnice"

O tem, kako najti in uporabiti seksualne energije, kako lažje komunicirati o intimi in kaj te dni početi v karanteni, nam je zaupala v tokratnem intervjuju. Magda je sicer odlična govorka o osebni rasti, ki smo jo tokrat poslušali na konferenci digitalnega marketinga inOrbit 2020, ki je zaradi izrednih razmer in kot primer dobre prakse moči digitalizacije letos izjemoma potekala virtualno.

Se vam zdi, da spolnost – in javno govorjenje o njej – še vedno dojemamo in označujemo kot nekaj neprimernega?

Absolutno. Pogosto v kakšnih formalnih okoliščinah to, s čim se ukvarjam, zamolčim tudi sama. Namesto da rečem, da sem trenerka za seksualnost, raje rečem, da sem trenerka za odnose. Na tak način se preventivno izognem napačnemu razumevanju ali celo očitkom. V teh primerih raje najprej potipam, kako odprti so ljudje in šele nato govorim o svojem poslu. Če govorim samo z enim človekom, je o tem precej lažje govoriti, kot v skupini neznancev, saj v zraku čutiš napetost.

Včasih me celo moji prijatelji prosijo, če lahko v kakšni novi ali uradni družbi ne govorim o tem, s čim se ukvarjam. Sama sem sicer po znčaju precej glasen in odprt človek, a pogosto čutim, da je kdaj tudi mojim prijateljem neprijetno, da tako odprto in glasno v javnosti govorim o seksu. Pa so to ljudje, ki me dobro poznajo in razumejo moje delo, a jim je ob tem v javnosti vseeno lahko neprijetno.

Pogosto takšne odzive dobim tudi na družbenih omrežjih, na primer v komentarjih pod mojimi videoposnetki na YouTube ali na Instagramu. Ljudje včasih mislijo, da preveč razmišljam o teh stvareh. Češ, da o seksu ni treba toliko govoriti in razmišljati, saj gre bolj za fizično stvar. In takšni komentarji kažejo, da ljudje še vedno obsojajo seksualnost, če ta pokuka iz zasebnosti domače spalnice.

Katere so največje zmote in napačne predstave, ki jih imajo ljudje glede vašega dela. Kaj mislijo, da strokovnjakinja za intimnost in učiteljica tantre sploh počne?

Veliko ljudi zmotno misli, da sem neke vrste spolna delavka. Takšnim moram pojasniti, da moje delo ne obsega dejanskih fizičnih kontaktov med nami. Ljudem pomagam z besedo in seksualno energijo, a pravih seksualnih interakcij med nami ni.

Druga zmota je, da ljudje predvidevajo, da ne postavljam meja. Ker o seksualnosti govorim zelo odprto, mislijo, da mi lahko pošiljajo neprimerne fotografije ali me sprašujejo resnično intimna osebna vprašanja. Vendar pa je ravno to, da znam postavljati meje, razlog, zakaj takšno delo sploh lahko opravljam.

Če odprto govorim o spolnosti, še ne pomeni, da vsemu rečem DA.

Pa ljudje pogosto mešamo čutnost in seksualnost in kako sta si različni?

Ja! Senzualnost in seksualnost mečemo v en koš. Imamo potrebo po obeh. A ker ju ne znamo ločiti, pogosto poskušamo potešiti potrebo po senzualnosti skozi seksualnost. Vendar imaš lahko seksualnost brez senzualnosti. In obratno.

Nihče nas ni naučil, kako biti senzualni. Zakaj? Ker ne znamo na glas govoriti o seksu. Nekaj malega so nas naučili pri spolni vzgoji v šoli, morda so kaj prispevali tudi starši, veliko smo se naučili iz pornografije. Morda tudi skozi pogovore s prijatelji, a tudi ti se redko odprejo o vseh svojih strahovih in sramu. To torej ni to.

Posledično imamo ljudi, ki so lačni senzualnosti in zmedeni, zakaj je ne občutijo, čeprav so odprti seksualnosti. Ne hrepenijo toliko po seksu, kot po čutnosti.

Pri senzualnosti gre za prepuščanje vsem čutom, odpremo se na več ravneh. In seksualnost s čutnostjo je veliko boljša. Senzualnost pogosto potlačimo, saj ni preprosto ostati odprt za ves svet in vse stimulacije, ki jih prinese. Zato ta čutila prepogosto kar zapremo, da ne bi čutili preveč.

To počnemo tudi v vsakdanjem življenju, ne le v intimi. V sodobnem svetu težko ostanemo odprti za vsa čutila. Kar je razumljivo, saj smo na dnevni ravni stimulirani na različnih ravneh. Na poti v službo nas zaslepijo vse luči, oglasi, zvoki, kaos. In ker je to preveč za nas, zapiramo svoje čute. Postanemo zaprti in otopeli. In ko pridemo domov in se želimo prepustiti svojemu partnerju, vseh teh čutov sploh ne znamo več odpreti.

Ko gremo na sprehod v gozd, kako pogosto resnično prisluhnemo zvoku vetra v listju, ali pticam, drugim živalim in zvokom? Prepuščanje vsem čutom ni zanemarljiva stvar. Dokazano nam lahko že majhen šum, na primer šepet v uho, skozi telo požene orgazmična zadovoljstva, le odprti moramo biti za to.

To lahko izboljšamo tako, da gremo večkrat v naravo, v tiha okolja, kjer so šumi nežnejši in se dejansko lažje osredotočimo nanje. Tako lahko vadimo, kako se prepustiti čutom.

Kaj lahko naredimo, da bomo normalizirali pogovore o intimnosti in sprostili pretok spolne energije za več strasti okoli nas?

Odpeljite seks ven iz spalnice. Do spolnosti imamo nek čuden odnos, da jo fizično ločujemo od vsakdana. Zaprta je med štiri stene ene sobe. A seksualnost je del vsakdana, ne le nekaj minut v spalnici. Če seksualnost primerjate s srečo, si to morda lažje predstavljate. Ko smo srečni, smo srečni ves čas, ne glede na to, kaj počnemo in kje smo. In enako je s seksualnostjo, lahko smo seksualno prebujeni ves čas, ne le v postelji.

Če vzamemo za primer lonec vode na štedilniku. Ko ta zavre, je vse zelo intenzivno, mehurčki brbotajo, iz nje se kadi. Tak je tudi seks, vzburjenost je na vrhuncu. Ko gremo skozi vsakdan, smo v fazi lonca s hladno vodo. Logično je, da bomo do faze, ko voda zavre, po tem potrebovali bistveno več časa.

Kaj lahko storimo? Vodo ves čas vzdržujemo tik pred vreliščem. Zavedanje lastne seksualne energije, ki jo vedno držimo tik pod vreliščem, pomaga, da zavre hitreje, ko jo potrebujemo.

Za boljšo seksualnost se moramo bolj zavedati senzualnosti. Ko greste pod prho, ne hitite. Namilite se tako, da občutite svojo kožo. Ko perete posodo, si dovolite zavohati in začutiti milo. Ko kuhate, vonjajte in okušajte. Ko pijete vodo, se zavedajte, kako ta steče po grlu in vas osveži. Vzemite si čas, da občutite.

Dokler bomo prepuščanje vsem tem čutom ločevali od vsakdanjega življenja, do takrat bo seks prepovedana tema, ki jo moramo skrivati in do takrat bomo svojo seksualnost zavirali tudi sami.

Kaj pa, ko gre za pare in njihovo intimnost? Pogosto celo pari ne vedo, kako bi o tem komunicirali. Kako lahko to naslovijo in se povežejo s partnerji za boljšo, odprto komunikacijo?

Marsikdo od nas si misli, če ni pokvarjeno, zakaj bi v to drezal? A pogosto se niti ne zavedamo, da kaj ne deluje tako dobro, kot bi lahko. Če do zdaj nikoli nista govorila o seksu, je to temo vedno težje načeti. Partner se lahko hitro počuti ogroženega, če mu od nikoder in šele čez nekaj let ali mesecev zdaj začnemo namigovati, kaj naj počne drugače.

Zato je dobro, da se tega lotimo po korakih. Tudi pomoč vodenja trenerja za intimnost ni slaba ideja, saj naredimo prostor za te teme, ki jih sicer sami ne bi naslovili. Na naših urah so pari vedno precej presenečeni, kako odprto govorim o seksu. In to jim da pogum, da spregovorijo tudi sami.

Zakaj je (slab) seks pogosto še vedno nekaj, česar ne nagovarjamo na glas?

Če nam je težko govoriti o seksu nasploh, nam je o slabem seksu še toliko težje. Moški na mojih urah o tem ne marajo govoriti, ker jim da občutek, da morda niso dovolj dobri ljubimci, da ne znajo zadovoljiti partnerice, da morda niso dovolj »moški«. Ženske pa ob tem lahko oblijejo skrbi, da morda niso dovolj privlačne in prav tako ne znajo zadovoljiti drugega. To načne našo samozavest in identiteto, tudi če nič od naštetega ne drži.

In prav zato, ker o seksu tako malo govorimo, se o dobrem seksu tudi nimamo kje učiti. Mislimo, da bi to kar morali intuitivno znati.

A dejstvo je, da se dobrega seksa lahko tudi naučimo. Prvi korak je torej, priznati, da nekaj ni v redu. In tega se bojimo. A le tako se lahko učimo in napredujemo. Obstaja kup knjig in študij o seksualnosti in nič ni narobe s tem, da se o tem učimo tudi v teoriji, ne le v praksi.

Bi rekli, da je čas, ko moramo ostajati doma in se ne smemo družiti, tudi najboljši čas za raziskovanje in spoznavanje lastnih teles? Je to čas, ko se lahko vanje (spet) zaljubimo?

Smo v nekem zanimivem obobju, odgovor na to je odvisen od tega, s kom ga morate preživljati. Če ste v karanteni obtičali s partnerjem, ta čas absolutno izkoristite tudi za seksualnost.

Hkrati pa v takšnih časih obstaja tudi past, da zapademo v neko mirovanje, smo v neopranih oblačilih, med seboj pa si začnemo iti na živce, saj smo ves čas skupaj. To lahko ubije našo slo, ne počutimo se seksi, morda nam niti partner v takem položaju ni več privlačen, zato moramo poskrbeti, da iskra ne ugasne.

Ja, stuširajte se. Ja, oblecite se in uredite, da boste v prvi vrsti všeč sebi. Ja, poskušajte biti tudi v različnih prostorih kot partner, da si pustita zadihati. Bodita kreativna, igrajta se, da sta v hotelski sobi in na seksi oddihu, ne zgolj že dva tedna v istem prostoru doma.

Če ste v karanteni sami, je to absolutno odličen čas, da ga izkoristite za raziskovanje lastnega telesa. Tudi v tem primeru poskušajte vzdrževati dnevno rutino in se uredite, da se boste počutili bolje. Plešite v dnevni sobi, glejte erotične filme, masirajte si telo, razvajajte se, prižgite sveče, skočite pod prho in seveda, raziskujte.

Če ste v karanteni z družino, vam bo za to morda zmanjkalo časa, prostora, zasebnosti in energije. Bodite kreativni in ne pustite, da se voda ohladi.

Vsekakor v vseh primerih lahko storite to, o čemer sva govorili prej. Obdržite tok seksualnosti, naj bo voda vedno tik pod vreliščem. Privoščite si kopel in začutite telo, pojdite na sprehod v osamljen gozd in prisluhnite naravi ...

Študirali ste v Nepalu, Indiji, na Tajskem in na Baliju. Se vam zdijo Evropejci bolj zadržani, ko gre za spolne energije? Ali svojo energijo aktiviramo manj, kot bi morali?

V nekaterih pogledih smo bolj odprti, v drugih bolj zaprti. Evropejci smo bolj dovzetni za goloto, seksualno raziskovanje, medtem ko je na primer v azijskih deželah to marsikje še vedno ogromen tabu. Telesa zakrivajo, če ne, jih družba sodi. O seksu ne govorijo na glas, marsikje niti med pari samimi. Evropejci smo bolj seksualizirani, a ne nujno na nek zdrav način.

Po Aziji sem delala s številnimi pari, ki so imeli težave z intimo prav zato, ker jim njihova kultura ne pušča veliko manevrskega prostora za eksperimentiranje in odprt pogovor. Hkrati pa so oni na drugi strani veliko bolj odprti za idejo o energiji in so bolj poduhovljeni. Verjamejo, da obstaja nekaj, kar je nad fizičnim. Tega Evropejci ne razumemo ali to celo zanemarjamo.

V idealnem svetu bi morali znati združevati oboje. Seksualnost in poduhovljenost.

Kot Evropejka, ki je delala v Aziji, sem imela edinstveno priložnost, da sem občutila preplet obeh svetov. Če znamo vzeti najboljše iz obeh svetov, smo zmagali.

Katere so najpogostejše težave, s katerimi se spopadajo ljudje, ki pridejo k vam po nasvet?

Ko delam s pari, je njihova največja težava, da so izgubili tisto iskro, ne glede na to, ali se ljubijo ali ne. Tudi to, da ima ena oseba visoke seksualne potrebe, medtem ko ima druga nizke.

Pri moških veliko delamo na tem, kako biti v postelji bolj vzdržljiv, hkrati pa nežnejši in ugotoviti, kako zadovoljiti partnerja na drugi strani.

Z ženskami se največkrat osredotočamo na to, kako se osvoboditi sramu in se v popolnosti prepustiti svoji seksualnosti.

Te dni ste bili tudi govornica na konferenci InOrbit 2020, ki je tokrat zaradi izrednih razmer potekala v digitalni obliki. Kot primer dobre prakse je pokazala, kako lahko digitalni svet uporabimo za premagovanje socialnega distanciranja ...

V sodobnem času imamo to imenitno možnost digitalnega povezovanja. Tehnologija je povsem spremenila pravila igre. Ljudje prek Facebooka gradijo odnose, ne da bi se sploh prej že kdaj videli v živo. In šele nato se morda srečajo v resničnem življenju. Ko komuniciramo prek tehnologije, če je to video, si gledamo v obraz, v oči, poslušamo glasove. Morda si posvečamo še več pozornosti, kot bi si je v živo.

Vsekakor pa bo v fizičnem kontaktu vedno nekaj unikatnega, česar tehnologija ne zna prenesti. Fizični stik spreminja naše hormone in tehnologija tega ne more nadomestiti. Že pri dojenčku lahko vidimo, kako zelo potrebuje bližino staršev, stik s kožo in toplino, spletni stiki z mamo mu ne bi zadostovali. In v odrasli dobi ni nič drugače.

Digitalni stiki tako nikoli ne bi mogli popolnoma nadomestiti fizičnega dotika, ko gre za odnose. Ravno zato se ljudje kljub temu, da so vsakodnevno v digitalnih stikih z drugimi, še vedno počutijo osamljene in izolirane. Manjka jim dotik.

Vsekakor pa v časih, v katerih smo se znašli, to pomaga pri vzdrževanju stikov. To pozdravljam in priporočam, da to možnost izkoristite karseda pogosto. Pokličite ljudi in se pogovarjajte. Ne glede na to, koliko fizične bližine nam te dni primanjkuje, pa ne pozabimo, da lahko fizično toplino nudimo tudi sami sebi. Tako, da se zavedamo svojega telesa, ga čutimo, božamo in negujemo. In tudi to bo za nekaj časa povsem dovolj.

PREBERITE ŠE: Partnerstvo v času koronavirusa: izzivi in preizkušnje ALI Kako pa kaj vaše seksualno življenje v času koronavirusa?