Matjaž Juhart: "Gluhi otroci imajo pravico izobraževati se v svojem jeziku in o svojem jeziku!"

Znakovni jezik je naravni način sporazumevanja gluhih. Kdaj so ga začeli sistematično uporabljati pri poučevanju gluhih?

Organizirano poučevanje gluhih se je začelo v drugi polovici 18. stoletja, prve šole za gluhe pa so ustanovili v Franciji in Angliji. Te šole so bile organizirane v okviru cerkve, v njih pa so poučevali duhovniki in nune. Poučevanje je potekalo v znakovnem jeziku, kar je materni jezik gluhih. Leta 1880 pa so na mednarodnem kongresu učiteljev gluhih v Milanu znakovni jezik pri poučevanju gluhih prepovedali, češ da mora poučevanje potekati po oralni metodi. Udeleženci kongresa so namreč zagovarjali stališče, da znakovni jezik zavira razvoj gluhih in da bi bilo bolje gluhe otroke izobraziti v govorjenem jeziku. Ni odveč pripomniti, da je bilo med udeleženci okoli 95 odstotkov slišečih, kar pomeni, da so z lahkoto preglasovali peščico gluhih učiteljev, ki so jih pozneje tudi odpuščali iz šol.

Pravite, da je znakovni jezik materni jezik gluhih. Kaj pa vaš, ki ste otrok gluhih staršev?

Da, tudi nam, otrokom gluhih, je znakovni jezik materni jezik.

Vrniva se k šolam za gluhe, kdaj smo jih dobili Slovenci?

Približno sto let pozneje kot v Franciji. Prvi zapisi, ki govorijo o izobraževanju gluhih pri nas, so iz leta 1864. Slovenski gluhi otroci so v šole za gluhe hodili v Gorico, na Dunaj, v Šmihel pri Novem mestu, v Ljubljani pa so prvo tovrstno šolo ustanovili leta 1900. Bila je na Zaloški cesti, v bližini današnjega Univerzitetnega kliničnega centra in se je imenovala Gluhonemnica. Takrat je bil znakovni jezik že prepovedan, tako da je bila edina priznana metoda učenja oralna.

Kako je lahko učitelj učencem prepovedal sporazumevanje s kretnjami?

Preprosto, zvezali so jim roke.

Slišati je precej barbarsko. In kdaj so opustili take metode?

Res je, kar pravite. Moj oče je rojen leta 1941, mama pa leta 1949 in oba se še spominjata, da so jim v šoli zvezali roke za stole, da niso mogli uporabljati znakovnega jezika oziroma kretati, kot pravimo. Kar pomeni, da se je to dogajalo še v petdesetih in celo šestdesetih letih. Seveda so se gluhi na šolskih hodnikih med seboj sporazumevali v znakovnem jeziku, a dobesedno na skrivaj.

Recimo, da nekako razumemo znanstvene zmote s konca 19. stoletja, a kako je možno, da so jih zagovarjali še pred nekaj desetletji?

Žal jih nekateri strokovnjaki, če jim lahko tako rečemo, še zdaj. Poleg tega se z gluhimi na državni ravni zelo dolgo ni nihče posebej ukvarjal. Prvi preboj v zavest javnosti se je zgodil leta 1986, ko je Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije skupaj s šolskimi centri organizirala posvet o usposabljanju slušno prizadetih na Slovenskem. Ker stroka še vedno ni podpirala uvajanja znakovnega jezika v izobraževanje gluhih, je slovenska zveza v sodelovanju z jugoslovansko še istega leta organizirala kongres z mednarodno udeležbo o problematiki totalne komunikacije in organiziranju gluhih in naglušnih. Na tej konferenci pa je prišlo do premika, saj so na njej oblikovali jasno sporočilo, da naj imajo gluhi ljudje vso pravico izbirati njim najbolj ustrezno metodo komunikacije, ne pa da jim jo določajo strokovnjaki. Ampak trajalo je še šestnajst let, preden je bil leta 2002 sprejet Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika. In še skoraj dve desetletji, da je bil letos slovenski znakovni jezik vpisan v Ustavo RS, s čimer je priznan kot samostojni in avtohtoni jezik v Sloveniji.

Bi lahko rekli, da je bila prepoved šele s to zakonodajo uradno preklicana?

Lahko, poleg tega pa so leta 2010 na mednarodnem kongresu učiteljev gluhih v Vancouvru sprejeli sklep, s katerim so se opravičili za jezikovni genocid, ki ga je povzročilo nepriznavanje jezika gluhih in s katerim so gluhim dobesedno vzeli identiteto. Torej so se opravičili 130 let po prepovedi.

Kakšno škodo so utrpeli gluhi na račun tega?

Izjemno veliko. Še zdaj mi ni jasno, kako je sploh mogoče, da je do te prepovedi prišlo, saj argumenti njej v prid ne zdržijo. Upam si trditi, da so s tem uničili cele generacije gluhih. Ti so namreč po analizah, opravljenih v letih 2010–2012, najslabše izobraženi med invalidi, posledično dobijo najslabše plačana delovna mesta, njihov socialni položaj je slab, med njimi je veliko alkoholizma … 89 odstotkov gluhih ima končano največ poklicno šolo, 10 odstotkov srednjo šolo in komaj odstotek dosega višjo ali univerzitetno izobrazbo.

Od leta 1900 je država ustanovila tri posebne šole za gluhe, ki so jih obiskovali otroci iz vse Slovenije. Zaradi napačnih metod dela, ki niso temeljile na sporazumevanju v znakovnem jeziku, pa otroci v teh šolah niso napredovali, še več, bili so funkcionalno nepismeni, zato so se starši spraševali, čemu bi jih v te šole sploh pošiljali. Žalostno je, da še danes nekateri strokovnjaki zagovarjajo stališče, da je proces učenja v znakovnem jeziku zaviralen. V resnici pa je bila največja ovira za razvoj slovenskega znakovnega jezika in s tem izobraževanja gluhih politika, ki se je opirala na stroko, ta pa je bila neenotna in zaviralna.

Danes se nekateri gluhi otroci šolajo v običajnih šolah, letos smo slišali, da so ostali brez tolmača med poukom. Kaj je šlo narobe?

Nepričakovano je nekaj gluhih srednješolcev prvi šolski dan izgubilo tolmača. Mrežo tolmačev za otroke v integraciji pokrivajo strokovni centri. Takoj smo Ministrstvo za izobraževanje, šolstvo in šport obvestili o tem problemu, vendar ga do danes niso rešili. Tovrstna zadrega je pokazala, da obstoječ sistem zagotavljanja tolmačev ni najboljši in je preveč ranljiv. Pozivamo vse odgovorne, da se zadeva sistemsko reši v dobrobit gluhih otrok.

Koliko je gluhih, ki se sporazumevajo izključno v slovenskem znakovnem jeziku?

V Sloveniji je okoli 150 tisoč gluhih in naglušnih oziroma ljudi z izgubo sluha, med njimi pa jih je več kot 1500, ki za sporazumevanje uporabljajo slovenski znakovni jezik. Njihov jezik zato potrebuje stalni razvoj, treba ga je raziskovati, razvijati in negovati. Razviti je treba večjo bazo kretenj, raziskati slovnične značilnosti jezika ter ga implementirati na različne ravni dela in življenja.

Kdo se ukvarja s tem?

Za razvoj slovenskega znakovnega jezika že od leta 1979 skrbi Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije, v okviru katere deluje Inštitut za znakovni jezik. Ekipa je sestavljena iz devetih gluhih, enega jezikoslovca in enega tolmača. Doslej so razvili 21 tisoč kretenj, kar je besedni zaklad na ravni osnovnošolskega otroka, torej občutno premalo, da bi lahko gluhi polnovredno vstopali v vse sfere življenja. Vendar v zadnjem letu skupina dela bolj intenzivno, tako da so v tem letu razvili okoli tisoč kretenj, kar je napredek, saj površni izračun kaže, da so jih poprej v enem letu dodajali po okoli petsto. Zdaj pa se sestajajo že enkrat tedensko in s takim tempom lahko razvijejo okoli tri tisoč kretenj letno, če bi delali dvakrat tedensko, pa kar pet tisoč.

Koliko kretenj pa imajo drugi, bolj razviti znakovni jeziki?

Ameriški znakovni jezik denimo obsega kar 170 tisoč kretenj, vendar imajo tam povsem drugačen sistem razvoja. Njihov znakovni jezik je znanstveno raziskan, tako kot angleščina, imajo študijske programe za učitelje znakovnega jezika in tolmače. V državah, ki so se diktatu z Milanskega kongresa o prepovedi znakovnega jezika uprle, na primer v Skandinaviji, Franciji, ZDA in Kanadi, je položaj gluhih neprimerljivo boljši, bolj razvite pa imajo tudi znakovne jezike.

Koliko tolmačev znakovnega jezika je v Sloveniji?

Imamo 62 tolmačev, ki delujejo pod okriljem Združenja tolmačev za slovenski znakovni jezik, potrebe po tolmačenju pa so zelo velike. Bolj ko namreč gluhi dobivajo pravice in vstopajo v javno življenje, več tolmačev bomo potrebovali. Pri tem je treba povedati, da so večja mesta s tolmači dobro pokrita, težave pa nastopijo na podeželju. Naj še povem, da za učenje znakovnega jezika potrebujemo približno tri leta, če se ga začnemo učiti od osnov in potem še dve leti učenja tolmačenja.

Slovenski znakovni jezik je od junija letos vpisan v ustavo. Kakšne spremembe in dobrobiti si obetate od tega?

Želje in pričakovanja lahko strnemo v pet točk: prvič, želimo si, da bi država financirala razvoj slovenskega znakovnega jezika in tudi slovnice, drugič, da se gluhi otroci učijo v svojem jeziku, tretjič, da se gluhi otroci učijo o svojem jeziku, četrtič, da država zagotovi dostopnost za gluhe, kar pomeni, da imajo izpolnjeno pravico do informacij v svojem jeziku (na primer na televiziji, tiskovnih konferencah, bodisi s tolmači bodisi s podpisi) in petič, da se uvedeta študijska programa učitelja in tolmača slovenskega znakovnega jezika.

Slovenija med petimi državami EU, ki imajo pravico do nacionalnega znakovnega jezika vpisano v ustavo

Okoli 70 milijonov gluhih po vsem svetu se sporazumeva v znakovnem jeziku. Ta ni enoten, kot številni zmotno mislijo, temveč obstajajo nacionalni znakovni jeziki. 27 držav članic Evropske unije, med njimi tudi Slovenija, je znakovni jezik že priznalo kot uradni jezik gluhe manjšine in ga statusno izenačilo z govorjenimi jeziki. Le peterica med njimi, v katero sodi tudi Slovenija, pa ima pravico do znakovnega jezika vpisano v ustavo.

Napisala Lena Kreutz

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec