Morda pa se moraš z nekom pogovoriti (Lori Gottlieb o psihoterapiji in življenju)

Za Lori Gottlieb je bil ravno boleč ljubezenski razhod.

Njen takratni fant je bil dobro situiran odvetnik, z že odraslimi otroki iz prejšnjega zakona in nadvse jo je imel rad - njo in njenega osemletnega sina. Povsem resno sta načrtovala tudi poroko.

Vse je bilo videti čudovito do večera, ko ji povedal: »Ugotovil sem, da ne zmorem naslednjih deset let živeti pod isto streho z otrokom.«

Čeprav je za Lori do takrat že bilo nekaj izkušenj z ljubezenskimi razhodi, pa jo je ta še posebno prizadel. Jenin nasvet je zato vzela resno, saj je kot terapevtka vedela, da se pod tako silno bolečino enostavno mora skrivati še nekaj več.

Odločila se je poiskati terapevtsko pomoč zase, tako kot so njeni klienti poiskali njo.

Obkrožen z ’idioti’!

Lori Gottlieb je v življenju počela že marsikaj.

Po študiju jezikov in kulturnih študij na Univerzi Yale je nadaljevala s študijem medicine na Univerzi Stanford. Po svoji prvi knjigi se je posvetila pisanju, najprej kot scenaristka, nato le še kot avtorica knjig, med katerimi je najbolj znana prav Morda pa se moraš z nekom pogovoriti. Lori Gottlieb je tudi psihoterapevtka, TED govornica, sovoditeljica popularnega podkasta ’Dear Therapist’ in kolumnistka v ’Dear Therapist’ rubriki pri The Atlantic.

Johnov primer, ki je našel prostor v njeni najbolj slavni knjigi, je bil le eden od mnogih, s katerimi je imela opravka prvo leto svoje psihoterapevtske prakse.

»Ne sledim mu več, o katerih idiotih mi pripoveduje,« prostodušno prizna Lori. »O zobnem higieniku, ki postavlja preveč vprašanj (’in nobeno od teh ni retorično’), o sodelavcu, ki vedno samo sprašuje (’nikdar pa ničesar ne izjavi, saj bi to pomenilo, da ima nekaj za povedat’), o šoferju pred njim, ki je ustavil pred oranžno lučjo (’še sanja se mu ne, kaj pomeni časovna stiska!’), o tehniku Applovega servisa Genious Bar, ki ni znal popraviti njegovega prenosnega računalnika (’pravi genij’).«

Naj na tem mestu kar takoj povemo, da klient John nikakor ni bil Lorijina najbolj zahtevna stranka, zagotovo pa je predstavljal svojevrsten izziv.

Lori se morala tekom njunih prvih seans vedno znova opominjati na modre besede, ki jih je med uposabjanjem dobila od supervizorke. »V vsakem človeku se skriva nekaj simpatičnega,« je rekla, Lori pa je na svoje veliko začudenje sčasoma ugotovila, da ima prav.

»Kot terapevtka vem marsikaj o trpljenju in o tem, na kakšne načine je povezana z izgubo. Vem pa tudi nekaj, kar je ljudem na splošno manj znano: da gresta sprememba in izguba z roko v roki. Brez izgube ni spremembe, in prav zato se pogosto dogaja, da ljudje sicer izrazijo željo po spremembi, a kljub temu ostanejo pri starem. Če naj pomagam Johnu, bom morala ugotoviti, za kakšno izgubo gre pri njem, toda najprej bom morala priti do dna svoji. Ta hip se mi namreč podi po glavi samo to, kar mi je sinoči zakuhal moj fant.

Idiot.

Spet se ozrem k Johnu in pomislim: Slišim te, brat.«

John v terapevtski pisarni skratka nikakor ni sam.

Skupaj z njim je v sobi tudi terapevtka, ki ima tako kot on opraviti z vsakodnevnimi življenjskimi preizkušnjami in s seboj nosi lastno culo ranljivosti, hrepenenj, dvomov in minulih zgodbam.

Pa vendar predstava o tem, da bi terapevtki v odmorih med seansami po solznih licih curljala maskara, naleti pri laični javnosti na veliko čudenja in celo odpora.

Lori se tako dobro spomni primera kolegice, ki je bila v trenutku, ko jo je po telefonu poklical njen zdravnik, da bi ji sporočil, da je njena nosečnost ogrožena, v Starbucksu. Tam jo je vso objokano po naključju videla njena pacientka, ki je nato odpovedala njuno naslednje srečanje in se ni nikoli več prikazala.

Resnica, da so tudi terapevti samo ljudje in da tudi terapevti včasih potrebujejo pomoč terapevta, je le redko omenjana. Še več. Tudi terapevtski odnos s klientom nikakor ni le enostranski. Klienti pri terapevtih dnevno odpirajo vprašanja, o katerih so ti primorani razmišljati tudi v povezavi s sabo. In če klienti jasneje vidijo sebe s pomočjo terapevtovih uvidov, tudi terapevti sebe vidijo jasneje s pomočjo njihovih.

»Smo zrcala, v katerih odsevajo zrcala ter v teh spet druga zrcala, in tako ddrug drugemu kažemo nekaj, česar še ne znamo uzreti.«

Vrh ledene gore

Vse se začne z neposrednim problemom.

»Neposredni problem je praviloma zadeva, ki človeka napoti na terapijo. To je lahko napad panike, izguba službe, smrt, rojstvo, težave v odnosih, nezmožnost narediti pomembno življenjsko odločitev ali napad depresivnosti. Toda včasih je neposredni problem teže določljiv – pesti te občutek, da si ’obtičal’ ali pa imaš neoprijemljiv, vendar nadležen vtis, da nekaj ni povsem v redu,« je jasna Lori Gottlieb.

Kakršen koli že je problem, se ta ’pojavi’, ker je človek v življenju prispel na prelomnico.

»Ampak ljudem ni do prelomnic, ko pridejo na svojo prvo uro terapije. Večinoma si želijo samo olajšanja. Želijo vam pripovedovati o sebi, začnejo pa s svojim neposrednim problemom.«

In Lori Gottlieb vse to dobro ve – ne le iz svoje psihoterapevtske prakse, temveč tudi lastnega življenja.

Lori Gottlieb je pomoč namreč našla v terapevtu veteranu, Wendlu.

Morda pa se moraš z nekom pogovoriti je knjiga, ki ji poznavalci pripisujejo status ene najbolj večplastnih psihoterapevtskih del, v katerem na poljudno plastičen in nadvse človeški način razkrije odnos med klientom in psihoterapevtom, skupaj z dilemami in omejitvami samega psihoterapevta.

Knjigo toplo priporočamo v branje (in ravnanje).

Morda pa se moraš z nekom pogovoriti

Razkrijejo se terapevtka, njen terapevt in naša življenja

Morda pa se moraš z nekom pogovoriti je knjiga o predelih človekove notranjosti, skritih pred njim samim, o njegovih včasih komičnih včasih absurdnih mahinacijah, kako se izogniti spoznanjem o sebi, nazadnje pa, prek skoraj detektivskega terapevtkinega dela in odnosa, tudi poročilo o možnosti preobrazbe in ljubezni.

Knjiga presega okvir stvarne literature, saj po zaslugi pisateljičine pripovedne veščine, s katero nam postopoma razkriva osrednje enigme v življenju opisanih oseb in tudi svoje lastne, malodane prestopa v romanopisje.

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere