Delo z ljudmi je izpolnjujoče, a zna biti tudi zelo naporno - in to dobro ve vsak, ki je kdaj delal v panogi, kjer je to nekaj vsakdanjega. Seveda tudi natakarice in natakarji.
Kdor je kdaj delal z ljudmi, dobro ve, da ima tako delo svoje izzive in da je občasno potrebne veliko potrpežljivosti, zlasti pri odnosu s strankami. Novinarka Vita Molyneux je tako za britanski portal Express napisala članek o tem, kaj si natakarji mislijo o svojih gostih, a tega ne povedo na glas. Sama pravi, da dobro ve, za kaj gre, saj je kar sedem let delala v gostinstvu.
"Moje izkušnje z delom v gostinstvu so okrepile prepričanje, da bi moral vsak vsaj eno leto delati službo, ki vključuje neposreden stik z ljudmi. Naj bo to maloprodaja ali gostinstvo, ni pomembno, iskreno pa mislim, da bi to morali zakonsko predpisati, ker je raven arogance in nesramnosti nekaterih ljudi nekaj, kar moraš doživeti, da bi verjel. Ko si enkrat na drugi strani pulta, se posvetiš temu, da si popoln gost, in če bi vsi imeli tak odnos, bi bil svet prijaznejši in učinkovitejši. Kot natakarica sem delala sedem let, v dveh mestih, in v tem času sem videla res vse. Jaz in moji sodelavci smo bili do vseh gostov vedno skrajno vljudni in srčni, a pod površjem je v nas kar vrelo, bili smo kot hodeče tempirane bombe jeze, ki so čakale, da nesramni gostje odidejo, da bi jih lahko opravljali," je bila iskrena.
"Ne pretvarjajte se"
Poudarila je, da so se ji v dolgih letih za šankom še posebej vtisnile v spomin štiri stvari. Čeprav že lep čas ne dela v gostinstvu, ji je vse skupaj ostalo živo v spominu. Kot pravi, so "natakarji nekoliko podobni živčni mački." Meni, da jim je treba pustiti, da sami pristopijo. "Ne pridite v moj lokal dvakrat v dveh mesecih in nato zahtevajte ‘tisto običajno’. Nimam pojma, kdo ste ali kaj pijete, in zdaj je vsem nerodno, najhuje pa je, da moram jaz razbiti to nelagodje. Če ste res stalni gost, mi verjemite, zapomnila si bom vaše naročilo. Če je vedno enako, ga bom imela pripravljenega že takoj, ko vas bom videla prihajati po ulici. Ugodnosti za stalne goste podeli baristka, ne morete jih zahtevati sami," se glasi njen prvi nasvet.
"Pustite nas delati v miru"
Drugi nasvet gostom je, naj jo pustijo delati v miru. "Predstavljajte si prizor. Ura je sedem zjutraj, jaz sem budna od petih, vi verjetno tudi. Naročite kavo na blagajni, tiskalnik izpiše naročilo in jaz ga položim k še 25 drugim kavám izčrpanih ljudi, ki so prišli pred vami. Popolnoma sem osredotočena: pripravljam espresso, penim mleko, poskušam se spomniti dihati, medtem ko hkrati delam več kav. S kotičkom očesa opazim, da me z drugega konca prostora opazujete kot nekakšen tip v sumljivem baru. Pridete na mojo stran pulta in buljite vame, medtem ko se potim nad vrčkom za mleko. Kavo postavim na pult in zakličem: ‘Kava za Richarda.’ Vi pa rečete: ‘Je to kapučino za Sandro?’ V mislih vas popolnoma uničujem," je zapisala v svojem članku.
Vita Molyneux iskreno prizna, da natakarji presojajo naročila svojih gostov, a doda, da to počnejo takrat, ko gre za kakšno absurdno naročilo. "Govorim o naročilih, kot je na primer: pol kave brez kofeina, pol s kofeinom, sojin kapučino. Da, naredila vam ga bom, vendar ne bom srečna zaradi tega in zagotovo bom to povedala sodelavcem. Pravzaprav, če želite karkoli pustega, vas obsojam. Odrastite," je dejala.
Prijaznost se obrestuje
Molyneux je razkrila, da kljub očitnemu neravnovesju moči med natakarji in gosti izkoristi tisto malo moči, ki jo ima, ko je stranka do nje nesramna. "Obstaja rek, da z medom ujameš več muh kot s kisom. Ne vem, ali to drži, jaz pa sem v gostinstvu imela svoj rek: BGD (‘Bitch gets decaf’) oziroma ‘prasica dobi brezkofeinsko’."
Preberite še:
- Hrvaški natakar gostom svetoval, kako naj se vedejo: splet na nogah
- Natakar razkril, kako ga je prijaznost do strank drago stala – in kaj je bila kaplja čez rob
- Natakar se je tako razhudil: "Zakaj se ljudje vedejo, kot da se svet vrti okrog njih?!" in sprožil burne odzive
Navaja, da je tovrstna kazen rezervirana le za najhujše goste, kronično neprijetne. "Ena nesramna pripomba me nikoli ni vrgla iz tira, ker ima vsak včasih slab dan. Ampak če ste nesramni do mene ali mojih sodelavcev vsakič, ko pridete, obstaja realna možnost, da boste dobili brezkofeinsko. Ali pa sem ‘po nesreči’ pozabila sladkor? Ali sem pustila, da je espresso tekel malo predolgo?," iskreno zapiše. Dodala je še: "Nič od tega ni nevarno niti posebej opazno, ampak jaz sem vedela. In to mi je vsaj malo olajšalo občutek, da se do mene vedejo kot do umazanije na čevlju."
Ob tem lahko samo še dodamo: res se izplača biti prijazen in spoštovati delo drugega. Samo v tem primeru dobimo tisto, kar hočemo, saj ni vse v denarju. To pa je nekaj, kar modri ljudje dobro vedo, kajne?
