24. 1. 2022, 09:55

Nicola Schmidt: »S tem ko otroka ne oštevate, lahko spremenite svet.«

profimedia
Nicola Schmidt: »S tem ko otroka ne oštevate, lahko spremenite svet.« (foto: profimedia)

»Namesto da vzkipite, mirno štejte do deset!« Ta nasvet ste najbrž že slišali. Ste ga uporabili? Ali poslali k vragu? Raziskave so namreč pokazale, da starši otroke vsake tri do devet minut opomnijo, oštejejo ali kaznujejo, v trgovini še pogosteje. Zakaj?

Nemška avtorica Nicola Schimdt, politologinja, novinarka in predavateljica, je z mislijo na starše spisala priročnik o vzgoji otrok brez oštevanja. O tej novi poti predava (in organizira posebne kampe) odkar je pred dobrim desetletjem naletela na študije, ki kažejo, da oštevanje, vpitje in kaznovanje ne delujejo. »Nič od tega otrok ne bo odvrnilo, da bi počeli prepovedane stvari. Če jih želimo naučiti družbenih pravil, se je treba lotiti drugače,« piše avtorica in za nadaljevanje obljubi mnoštvo napotkov o tem, kako se v navalu besa tudi sami spomnimo na svoje ideale.

»Vzgoja s pritiskom, kaznimi in nadzorom je v otroštvu marsikdo tudi sam doživel. Ampak avtoritarna vzgoja dokazljivo ustvari ljudi, ki izzivom današnjega časa niso kos. Potrebujemo ljudi, ki razmišljajo prožno, ki sprejmejo izzive, ki v drugih vidijo enakovredne partnerje in znajo z njimi sodelovati. In ljudi, za katere so skrb za druge, solidarnost in skupnost pomembne vrednote. S tem ko otroka ne oštevate, lahko spremenite svet.«

Zakaj vzkipimo?

Najprej pa situacija, v kateri se bo prepoznal prav vsak starš.

»Zgodi se, ko nihče ne pričakuje: še pravkar smo vsi dobrovoljno hodili po trgovini, ko se otroci iznenada začnejo pričkati in v nekaj sekundah smo sredi najsrditejšega prepira. Ves sistem se podre samo zato, ker nismo hoteli kupiti še drugega zavoja čokoladnih keksov.«

Naenkrat vzkipimo.

Navkljub temu, da se imamo sicer za razumne odrasle, ki na sestankih in delovnem mestu premoremo neskončno potrpljenja s strankami in sodelavci. To, kar ni uspelo niti najbolj trdobučnemu med njimi, je v hipu uspelo triletniku, ki je med potekom povsem umirjenega zajtrka segel po kozarcu s čokoladnim mlekom in ga, o moj bog, prevrnil.

Vse skupaj se zgodi v hipu. Z očmi zaznamo njegov gib, vidimo kozarec, kako pada, v naši glavi pa se že odvija nadvse kompleksen proces: »Oči pošljejo podatek o premikih za mizo najprej senzoričnemu sistemu v zadnjem delu možganov. Ta predela podobe in jih pošlje naprej našemu glavnemu miselnemu aparatu, prefrontalnemu korteksu. Da bo preprosteje, ga imenujmo ’razum’. Odgovoren je za ODLOČITEV, kaj bomo zdaj storili. Senzorični sistem najprej torej ’vpraša’: ’Imam sliko padajočega kozarca. Kako jo ocenimo? Kako se je treba odzvati?’ Razum analizira slike in ugotovi, da je bil kozarec še prazen, da se ni nič razbilo in da se otrok ni poškodoval. Zato položaj oceni kot ’nenevaren’. To OCENO pošlje naprej na različna stikala v možganih pa tudi motoričnemu sistemu. Zdaj lahko sproščeno iztegnemo roko, kozarec postavimo pokonci in morda rečemo: ’Lačen si, kajne? Bodi, prosim, previden!’ Takšen je običajen tok podatkov v možganih. Nekaj vidimo, ocenimo in se odzovemo. Bistveni pri tem sta analiza in ocena.«

Žal pa ima ta sistem tudi svoje slabosti. Med drugim je namreč razmeroma počasen.

»Ko na sprehodu po gozdu zaslišimo, da se je nad nami odlomila veja, preprosto NIMAMO ČASA, da bi podatek senzoričnega sistema (pokanje lesa nad nami) ocenil in analiziral: Je nevarno? Kje je veja? Kako debela je? Se splača potruditi, da odskočim? Kdor je pred nekaj tisoč leti tako ravnal, gotovo ni dolgo živel. PAMETNEJE je bilo brez pomišljanja odskočiti.«

In to je tudi razlog, zakaj naši možgani, soočeni z nevarnostjo, pogosteje uberejo bližnjico, ki nam je tisočletja reševala življenja.

»Če slišimo ali vidimo kaj nevarnega, naši možgani obidejo prefrontalni korteks. Pot prek razuma bi trajala preprosto predolgo. Zato senzorični sistem svoje novice raje takoj pošlje motoričnemu sistemu – tako se odzovemo v hipu in odskočimo. Ta odziv imenujemo odziv boj ali beg.«

Mati narava je pri tej svoji ’stvaritvi’ seveda imela le najboljše namene. Problem pa je v tem, da še danes, ko smo v stresu, odreagiramo na taisti (brezglavi) način. Nenadoma nas usmerja nekaj drugega. Ko smo pod stresom, nadzor nad nami prevzame amigdala. Ta pa, kot to dobro vedo nevroznanstveniki, deluje neodvisno od našega razuma:

  • aktivira simpatično živčevje, torej naš stresni in reševalni sistem,
  • pospeši naš srčni utrip,
  • povzroči hitro in plitvo dihanje,
  • poviša naš krvni tlak, da bi bil kisik (v primeru poškodbe) hitreje na pravem mestu,
  • aktivira nadledvično žlezo, da nas s telesu lastnimi hormoni prebudi,
  • upočasni dejavnost imunskega sistema in prebave, da telesu ’v stiski’ ne jemljeta energije,
  • ustavi vmesni spominski pomnilnik hipokampus, zato po prepiru pogosto ne vemo, za kaj je sploh šlo,
  • in zmanjša našo zmožnost za sočutje (ker naj bi bilo v tistem hipu pomembneje preživetje).

»Amigdala je preklemansko HITRA in se odzove v delčku sekunde, takoj ko signal za nevarnost doseže možgane. Prav tako se takoj spremeni raven hormonov, čutimo, da nam ’po žilah steče adrenalin’. Ta odziv pa ravno tako hitro mine: amigdala se po približno DESETIH SEKUNDAH ustavi če ni novih stresnih dražljajev, raven adrenalina pa upade v približno desetih minutah. Če odskočimo in se tako izognemo nevarnosti, se možgani po nekaj sekundah znova umirijo in po desetih minutah je tudi naše telo spet v ’OBIČAJNEM STANJU’.«

In kaj ima vse to skupnega z vzgojo vaših otrok, se vprašate? Ogromno. Če kaj, se boste strinjali, da je vzgoja otrok še kako stresno početje. In kjer je stres, tam nas kaj lahko po desni prehiteva naša lastna amigdala, ki otroke ’vzgaja’ na način, ki ne koristi ne njim in ne nam.

Na srečo obstaja rešitev.

S pomočjo priročnika Vzgoja brez oštevanja Nicole Schmidt se boste naučili vajeti stresnega sistema ponovno prevzeti v svoje roke. To, kako boste z njim ravnali, je na srečo še vedno lahko odvisno predvsem od vas.

»Z meditacijo, zavedanjem telesa in vajami za čuječnost lahko epigenetiki prekrižamo načrte in se svojo hitro odzivno amigdalo naučimo bolje ravnati.«

Za več branja ...

Ne spreglejte!

Poleg priročnika Vzgoja brez oštevanja nemške avtorice Nicole Schimdt je pri Mladinski knjigi te dni izšlo še pet novih knjig, ki želijo bralcem pomagati, da bi živeli bolje in bolj zdravo. Med njimi si posebno pozornost zasluži knjiga Evangelij po jeguljah, v kateri švedski novinar in avtor Patrik Svensson spretno prepleta osupljivo zgodovino raziskovanja te skrivnostne živali in jo poveže s temeljnimi vprašanji in dilemami, ki jih življenje že od pamtiveka postavlja pred človeka. Staršem je na voljo še en priročnik Čuječnost za starše, ki jim bo pomagala čuječnost vključiti še v družinsko življenje. Psihoterapevt Alan Gordon se v priročniku Odrešitev celostno loteva kronične bolečine in ponuja nasvete, kako »reprogramirati« možganske povezave. V knjigi Toksični ljudje spoznamo metode, s pomočjo katerih se ne bomo samo znebili manipulatorja, psihopata, avtoritarnega šefa, zavistnega prijatelja ali vtikljivega soseda, ampak tudi občutkov krivde, ki so nam jih vsilili. Največja skrivnost, tretja v nizu svetovnih uspešnic Rhonde Byrne, obljublja odgovor na vsako vprašanje in izpolnitev vseh želja.

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.