Marija je mislila, da bo po upokojitvi uživala, a jo je udarila realnost: nato je prejela klic, ki je spremenil njeno usodo

Po upokojitvi se je Marija soočila z občutkom, da je vsem preprosto - odveč. Potem pa se je zgodilo nekaj, kar je spremenilo potek njenega vsakdana.

Gre za zgodbo, ki so jo prenesli srbski mediji, a se z njo lahko poistoveti marsikatera slovenska upokojenka ali upokojenec. Ko se delovna doba zaključi, pogosto nastane praznina, ki jo je treba zapolniti, kakor vemo in znamo. Nekateri se pri tem znajdejo bolj, drugi manj. Podobno je bilo z Marijo, ki je zapadla v svojevrstni začarani krog, iz katerega se ni mogla premakniti.

"Postala sem nevidna"

Vse življenje je vstajala ob 6. uri zjutraj, po upokojitvi je to navado tudi ohranila. Tako se je spominjala časov, ko je še delala: "Nekoč sem bila ob tej uri že na poti v knjižnico, pripravljena odpreti vrata sveta knjig otrokom iz soseske. Zdaj, po dvainštiridesetih letih, se je moj svet ustavil med štirimi stenami stanovanja v Novem Beogradu. Ko sem se upokojila, so mi vsi govorili: Zdaj boš končno uživala! Potuj, beri, počivaj! Nihče pa ni omenil tišine, ki nastane, ko izgine vsakodnevni vrvež, ko te nihče več ne vpraša za mnenje in ko telefon dneve ne zazvoni. Prvih nekaj tednov sem poskušala zapolniti čas – urejala sem stare fotografije, čistila police, celo poskusila sem se naučiti plesti. A občutek praznine je postajal vse močnejši. Najhuje je bilo, ko sem dojela, da nisem več potrebna. Da sem postala nevidna," je svojo zgodbo iskreno razkrila Marija.

Vsak po svoje, ona pa ...

Njen mož Ivan je upokojen že pet let. Našel je svojo rutino – šah v parku, kava s prijatelji, občasni ribolov na Savi. "Ne moreš biti ves čas koristna, Marija. Spusti to, zabavaj se! mi je govoril, a nisem vedela, kako. Najina hči Ana ima svoje življenje, službo v banki, dva majhna otroka. "Mama, pridi pogosteje, potrebujem pomoč pri otrocih!" je govorila. Ko pa sem prišla, sem se počutila odveč. "Ne tako, mama! Danes se to dela drugače!" me je popravljala, ko sem poskušala pomagati pri vnukih. Zdelo se mi je, kot da sem iz nekega drugega časa, kot da ne znam biti ne mama ne babica," pravi Marija.

Nekega jutra pa je med brskanjem po starih knjigah našla pismo, ki ji ga je pred 20 leti napisala študentka v knjižnici. "Draga teta Marija, hvala, ker si mi pokazala, da so knjige lahko moji najboljši prijatelji." Oči so se mi napolnile s solzami. Sem bila takrat pomembna? Sem bila sploh kdaj zares potrebna?" se je spraševala upokojenka.

Poskušala se je pogovoriti z možem. "Počutim se izgubljeno, kot da nimam več smisla." Le skomignil je z rameni. "Veš, Marija, vsi gremo skozi to. Tudi ti boš." A ni minilo. Začela sem se izogibati ljudem, celo prijateljem iz knjižnice. Nisem želela biti tista, ki se stalno pritožuje. Nekega dne sem med sprehodom ob reki srečala staro sodelavko Vesno. "Kako si, Marija? Pogrešamo te v knjižnici!" je rekla iskreno. "Kdo pa še misli name?" sem odgovorila. Resno me je pogledala. "Veš, otroci te pogosto omenjajo. Sprašujejo, kdaj boš spet prišla v čitalnico. Nisi pozabljena. Samo umaknila si se," je še povedala Marija.

Končno se je le opogumila in poklicala ...

Te besede so jo močno zadele. "Tistega večera sem sedela za mizo, Ivan je gledal televizijo, jaz pa sem razmišljala o Vesninih besedah. Kaj, če poskusim znova? Kaj, če ponudim, da vodim otroške pravljične urice v knjižnici?" se je glasila njena dilema. No, naslednje jutro je le poklicala ravnateljico knjižnice, gospo Ljiljano. "Marija! Zelo te pogrešamo! Veš, da nimamo nikogar za sobotne pravljične urice? Otroci stalno sprašujejo po tebi," so se glasile besede gospe Liljane. Marija je samo vprašala, ali lahko pride v soboto, dobila je navdušeni odgovor: "Seveda."

Preberite še:

Njena hčerka Ana se je novice razveselila, pa tudi otroci, ko so jo zagledali - takoj so stekli k njej in jo prosili, naj jim spet bere pravljice. "Postopoma sem si začela vračati občutek smisla. Začela sem prostovoljno delati v knjižnici, pomagati otrokom pri branju, organizirati delavnice za upokojence. Spoznala sem novo prijateljico Nado, ki se je po moževi smrti prav tako počutila, kot da je izgubila svoje mesto v svetu. Skupaj sva ustanovili majhen bralni klub za starejše. Vsak teden smo se zbirali, brali, se pogovarjali, smejali in jokali skupaj," pravi Marija.

Njena družina je opazila spremembo, mož Ivan je bil ponosen, Ana je pogosteje prihajala z otroki, vnuki pa so jo prosili, naj jim pripoveduje pravljice za lahko noč. "Spet sem se počutila potrebno, a na drugačen način. Naučila sem se, da ni pomembno, koliko si star, temveč koliko si pripravljen dati drugim," zaključi svojo pripoved.