Frank Westerman o iskanju ’prve opice, ki je splezala z drevesa’ v antropološki detektivki Mi, homini

Nizozemski pisatelj in nekdanji novinar Frank Westerman danes velja za proslavljenega avtorja številnih literarnih in esejističnih del, ki jih kritika rada postavlja ob bok velikim potopisnim avtorjem in esejistom 20. stoletja, kot sta Bruce Chatwin in Ryszard Kapuściński. Njegova najnovejša knjiga Mi, hominini pa je po Inženirjih duše in delu o lipicancih Žival, nadžival pravkar postala tretja njegova knjiga, ki je bila prevedena v slovenščino.

Gre za svojevrstno knjigo, ki se bere kot najbolj razburljiva detektivska zgodba, pa čeprav se je vse v njej popisano tudi zares zgodilo.

»Držati se dejstev je edina literarna omejitev, t.j. ’ne boš si stvari izmišljeval’,« ve povedati avtor, ki je znan po tem, da praviloma ne piše fikcije. »Pa vendar si popolnoma odvisen od stila, kompozicije, časovnega ritma, namigov, zapeljevanja, domišljije. Pravijo, da se dobra zgodba pove sama. Ni res. In pravijo, da je resničnost večja od življenja. Običajno je. Neleposlovni avtorji ustvarjajo na temelju Michelangelove premise, ki pravi, da je skulptura – v tem primeru zgodba – že tukaj. To, kar moraš narediti, je, da jo osvobodiš iz skale.«

Westermanova ’skulptura’ je tokrat zgodba o iskanju odgovora na temeljno vprašanje človeštva: kaj smo v resnici in v čem se dejansko razlikujemo od živali.

Starodavna lobanja

Kot začetno točko svoje raziskave avtor postavi starodavno človeško lobanjo, nato pa se odpravi po svetu iskati sledi prvega človeškega bitja nasploh, t.j. še vedno manjkajoči člen med opicami in ljudmi. Na tej poti nas seznani z ’lovci na lobanje’, vodilnimi eksperti za raziskovanje fosilov naših prednikov, ki so s svojimi življenjepisi prav tako fascinantni kot njihova prvinska odkritja.

Pred očmi bralcev se razkrije svet paleoantropologije v vsem svojem blišču in bedi: od novih tehnik sekvencioniranja DNK do postkolonializma in vzpona žensk na tem področju, kjer so tradicionalno dominirali moški. Ob tem uspe opozoriti na obilo novih hipotez o tem, kdo smo, in pokaže, kako je bila vsaka teorija doslej zaznamovana tako z duhom časa kot s prevladujočo ideologijo. Westerman pred bralcem brezsramno razgali svet, ki mu neupravičeno pripisujemo dokončnost vedenja in jasnost sklepa. Stvari so po človeško namreč neskončno bolj ’zmedene’.

V časopisu sem prebral: »strašni vikinški bojevnik je bil v resnici ženska .« Tisoč let staro okostje Vikinga, ki so ga nedaleč od Stockholma našli leta 1880 v grobu, polnem mečev in bodal, so pred kratkim ponovno pregledali. DNK iz levega sekalca ni vsebovala y-kromosoma. V bojevniku, pokopanem z orožjem, smo vedno videli moškega; očitno naša kolektivna domišljija sploh ni dopuščala možnosti, da bi lahko šlo za žensko.

»Kakšna znanost je sploh to?!« se v knjigi sprašuje Westman. »Mar lahko takšne ’popravke’ še vedno pripisujemo našim novim spoznanjem? Ali pa so novi scenariji zgolj odraz vsakokratnega duha časa?«

Prežetost tega področja znanosti s fikcijo, miti in legendami je tako presenetljiva kot šokantna, saj si znanost in znanstvenike predstavljamo kot imune na tovrstne ’motilce’. Pa vendar se izkaže, da ...

»... vrzeli v svojih dejanskih dokazih nezavedno zapolnjujejo z elementi pravljic, ob katerih so odraščali. Vse od grških tragedij (ali vsaj od Don Kihota) ostaja ustroj napete zgodbe praktično nespremenjen. Toda zakaj je treba to šablono uporabiti tudi za opis, kako skupina opic spleza z drevesa, se postavi pokonci in naseli po širšem območju savane?«

Da bi bile stvari še bolj zanimive, branje pa atraktivnejše, je tu še popularna kultura, ki si je od nekdaj trudila držati korak z novimi dognanji.

Ali kot mestoma piše Westerman: »... tudi ustvarjalci zadnjega filma Planet opic so na primer svoje dlakave junake iz 'manijakov' (leta 1968) razvili v najplemenitejša vseh bitij (leta 2017).«

Babilonska zmešnjava

Tekom branja Westermanove knjige o izvoru človeka bralcu med drugim postane jasno, kako osupljivo kaotičen je proces iskanja odgovora na vprašanje, kdo v resnici smo.

»Knjigo o izvoru človeka pričnem z nekakšnim velikim pokom, prav takšnim, kot je bila eksplozija gorskega jezera na zahodu Kameruna leta 1986, ki je z obličja zemlje izbrisala človeški in živalski živelj, hkrati pa praktično nedotaknjeno pustila krajino in rastlinje. Umrlo je 1833 ljudi,« v enem od intervjujev še pred izidom Mi, homini pove Westerman in se ob tem nanaša na tragedijo z dne 21. avgusta 1986, ko se je iz jezera Nyos v severozahodnem Kamerunu, na meji z Nigerijo, nenadoma dvignil ogromen oblak ogljičnega dioksida, da bi se nato spustil v dolino in iz nje iztisnil cel kisik. Tako se je zadušilo na stotine ljudi in okoli 3000 njihovih živali. Tej neverjetni nočni mori je botrovala hidrovulkanska erupcija, ki se je zgodila 400 let pred tem dogodkom, in ustvarila krater v jezeru, v katerem so se nato stoletja nabirale ogromne količine ogljikovega dioksida. Vulkansko grmenje je bilo neprestano prisotno, a na neprestani pritisk nihče ni bil pozoren do tragedije v Nyosu, kjer je po odprtju čepa tako kot pri flaširani gazirani pijači prišlo do eksplozije.

»Četrt stoletja kasneje so v zraku tri različne, druga drugi nasprotujoče zgodbe o tem dogodku. Prva se je razširila med vulkanologi, ki jezero raziskujejo, da bi si odgovorili na vprašanja. Drugo verzijo so v doktrino spremenili katoliki in evangeličanski misijonarji, ko so si s priliko trpljenja Kristusa želeli razložiti kolektivno smrt. Tretjo zgodbo so ustvarili preživeli. Ta temelji na njihovi lastni mitologiji o maščevalnih prednikih, ki živijo v podzemlju pod številnimi globokimi jezeri v okolišu. Moj pristop k zadevi: kako besede in fraze skupaj ustvarjajo zgodbe in sčasoma legende. Moj cilj ni uravnotežiti tri različne trditve, da bi dosegel ravnovesje: to je naloga bralca. Verjamem, da je ključnega pomena, da zgodba preraste ’kdo ima prav’ agendo. Sem pa si prizadeval, da bi pisal napeto ne-fikcijsko delo, ki bi udarilo po evropskem novem in trendnem etnocentrizmu.«

In tako kot so se po tragediji v Nyousu napletli teorije, miti in legende, tako se taisto dogaja v znanosti iskanja izvora človeka.

Iz anekdote v anekdoto namreč postaja jasno, da so paleontropologi precej podobni ’pripovedovalcem zgodb okoli tabornega ognja’.

»Raziskovalci morskih psov so skoraj tako sprti med seboj kot paleoantropologi,« mi pove José, ko zaklepa laboratorij. »Ko se zberejo, frči perje!«

Za več branja ...

Mi, homini

Mi, hominini je knjiga, ki spominja na briljantna dela Brucea Chatwina in Ryszarda Kapuścińskega.

Iz knjige:

»Primatologu, ki na podlagi vedenja šimpanzov ali bonobov sklepa, da se človek in žival po naravi ne razlikujeta, bi rad vzkliknil: pa vendar šimpanzi nimajo inkubatorjev za nedonošenčke, ne vohunskih satelitov, ne globoko zamrznjenih obrokov, cigaret ali opozorilnih nalepk Kajenje ubija, nimajo hipotek niti rent, ne raket Tomahawk, davčnih olajšav za dobrodelne donacije, odvetnikov, simfoničnih orkestrov, mučilnic, CT-skenerjev, spovednic ali molitvenih preprog, igralnic, bordelov, psov vodnikov za slepe. Nihče drug, samo mi si pripovedujemo zgodbe, edini na svetu zardevamo in zbijamo šale, programiramo in sabotiramo, filozofiramo in igramo različne vloge. S tem nočem povedati, da bi morali naši vrsti čestitati za izjemnost. Pač pa bi se zaradi vsega navedenega morali uvrstiti v posebno, svojo kategorijo. Da bi se lažje opazovali.«