»Milost ne čaka perfekcijo. Bodite hvaležni za svoje grešnosti. So pot v milost.«

Ali kot pravi citat jezuita Anhtonyja de Melloja: »Bodite hvaležni za svoje grehe. Ti vas vodijo na pot k milosti.«

Da milost ne čaka na vašo perfekcijo je v blogu s pomenljivim naslovom Za polovico škatlice molitev Brendan Busse med drugim naslovil zgrešena prepričanja novodobnih duhovnežev, ki prst sodbe uperjajo v ljudi, namesto v produkt, ki je zgolj eden mnogih, ki nam jih brezdušna industrija in močni lobiji vsiljujejo na vsemogoče načine.

Vse poti vodijo do milosti

Takole piše:

»V tistih zgodnjih letih je bilo v dobrem in slabem kajenje zgolj prvi korak v smer ritualov in prakse samozavedanja o namenskem dihanju. Šlo je za reakcijo na dolgočasje, bolečino, osamljenost. Bil je prvi korak proti zavestnemu odzivu na notranje vzgibe. Šlo je za neke vrste asketizem, pokoro, a še vedno lastno izbiro. Pa vendar, bistveno je, da milost deluje tudi takrat, ko smo še daleč od perfekcije. Četudi se tisti hip opijanjamo v zakajenih kotih beznic, je milost že z nami.«

Nato pa nadaljuje:

»Kajenje me je postavilo na pot duhovne evolucijo. Prosilo me je, včasih od mene tudi zahtevalo, da si najdem miren odročen kotiček, nekaj trenutkov v samoti. Od mene je zahtevalo vdih. Dalo mi je občutek samorefleksije. Terjalo je iskrenost in razkrivalo samoprevaro. Kadilec (če ni povsem neprizemljen) se sooča s svojo smrtnostjo. Kadilec se lahko povsem zaveda samodestruktivnosti. Morda celo ve, kdaj in zakaj si prižge cigareto. Morda je sposoben celo prepoznati sprožilec. In četudi se morda še vedno vara, da lahko z razvado konča ’kadar hoče’, se tudi v tej samoprevari skriva potencial za veliko spoznanje. Spoznanje, da je (tako kot smo vsi) v notranjem konfliktu.«

Da gre pri kajenju za bolezen odvisnosti z veliko neljubih zdravstvenih posledic za posameznika, danes navkljub desetletjem truda močnih kadilskih lobijev, ki so svet prepričevali v nasprotno, ni nobenega dvoma. O tem se je v knjigi Zlati holokavst že pred leti razpisal zgodovinar Robert N. Proctor.

Pa vendar odločitev o prenehanju kajenja (ali katerekoli druge bolezni odvisnosti) vseeno ostaja v domeni zdravstvenih in ne spiritualnih skrbi.

Tobak in starodavne duhovne tradicije

Samooklicani novodobni duhovneži sicer radi vihajo nos nad tovrstnimi grešnostmi svojih sledilcev, ob tem pa priročno pozabljajo, da je resnična duhovnost od nekdaj poznala tudi pozitivne vplive kajenja na dušno življenje in spiritualno zdravje.

Ne le, da kajenje v starodavnih šamanskih ritualih predstavlja magično orodje, znano je, da so ameriški indijanci kajenje tobaka povzdignili v ritualne obrede čaščenja Zemlje in Neba.

Zvitke tobaka so pripravljali z veliko skrbnosti, tobak pa neredko mešali s kanbisom, sivko, rožnim cvetjem, cedarjem, limonino travo in podobno. Še več. Kajenju so pripisovali celo zdravilne sposobnosti za različne bolezni.

Ne sodite človeku, obsojajte produkt!

Seveda pa gre na tem mestu vendarle poudariti, da je bilo kajenje v avtohtonih plemenih po svetu uporabljeno v spiritualne namene v kontekstu ceremonij (torej le ob posebnih priložnostih in ne tako, kot je tobačna industrija naučila tobak zlorabljati modernega človeka).

A preden se ponovno najde domišljav dušebrižnik, ki bi slednjemu želel soditi, naj citiramo naslednjo misle Luke Šolmajerja, nekdanjega predstavnika Slovenije v Evropskih zvezi za preprečevanje kajenja in tobaka (ENSP):

»V Sloveniji je precej razširjena slaba praksa napada na kadilce, kar ima za posledico takojšnjo polarizacijo družbe na nekadilce proti kadilcem. Pomenljivejši premik k življenju brez tobaka pa da lahko le pristop, v katerem se borimo proti produktu samem, t.j. proti cigareti. Cigareta je defekten izdelek, katerega edini namen je, da zasvoji uporabnika. Nujno se je neprestano zavedati, da se nihče od nas ne rodi z željo po nikotinu. Ta želja se ustvari kasneje.«

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del