Molitev ljudem dopušča verjeti, da lahko storijo nekaj koristnega

Resnično verni za razliko od nevernih za moč molitve ne potrebujejo dokazov, niti jih ti zares ne zanimajo. Zato pa bo slednje gotovo zanimalo, kaj o moči molitve vedo povedati nekatere študije.

Študija dr. Bensona

Ena najbolj pomembnih s tega področja je gotovo tista iz leta 2006, ki jo je izvedel dr. Herbert Benson. Ta je pod drobnogled vzel moč terapevtskih učinkov molitev v primeru 1802 pacientov, ki so okrevali po operacijah obvoda (ali bypassa) koronarne arterije v šestih različnih bolnišnicah.

Ta dvojno-slepa študija je paciente razporedila v tri različne skupine.

Prvi in drugi skupini je bilo povedano, da bosta morda deležni molitev, tretji skupini pa so zagotovili, da bodo zanje in njihovo okrevanje molili mnogi (ali bolj natančno: člani dveh različnih krščanskih cerkev).

Kaj se je dogajalo v resnici? Ljudje so molili le za prvo skupino pacientov, medtem ko nihče ni molil za člane druge in tretje skupine.

Izsledki študije so pokazali, da v poteku okrevanja pacientov prve in druge skupine ni bilo nobene razlike. To razkritje je toliko bolj pomembno zaradi nekaj predhodnih, manjših in slabo zastavljenih študij, ki so s pompom razglašale pozitivne dobrobiti molitev.

Kaj pa vpliv na tiste paciente, ki vedo (ker so jim to zagotovili), da bodo zanje ljudje molili?

Le dodaten stres?

Eden najbolj zanimivih izsledkov nedavne raziskave je pokazal, da se je ljudem, ki so vedeli, da zanje molijo, zdravje celo poslabšalo.

Avtorji teh študij so si to razložili s stresom ’vrstniškega pritiska’. Ljudje, ki vedo, da številni zanje molijo, čutijo pritisk, da ’zdaj morajo ozdraveti’. Ker pa jih to spravi v stres, se njihovo zdravstveno stanje celo poslabša.

Po objavi izsledkov te študije so se nekateri pričeli spraševati, ali naj sploh še pošiljajo telegrame z željami za okrevanje v bolnišnice, da bi s tem bližnjih ne spravljali v še dodaten stres.

Sklenemo skratka lahko, da molitve bolj kot tistim, ki so jim namenjene, pomagajo tistim, ki molijo. In zato naj slednji kar molijo, a naj z razglašanjem precej bolj 'skoparijo'.

Ateisti niso nič manj zdravi

Če bi bile molitve resnično tako blagodejne, kot si to želijo 'dokazovati' tisti, ki to prakso radi (in seveda z dobrimi nameni) prakticirajo, bi morali biti verni ljudje tudi sicer praviloma tisti, ki so bolj zdravi in živijo dlje. Pa to drži?

Kanadska študija, ki je v svoj raziskovalni vzorec zajela več kot 16.000 ljudi, je raziskovala razlike v občem zdravstvenem stanju ateistov, agnostikov, katolikov in protestantov.

Izsledki so pokazali, da med obiskovanjem maš, molitvami in religioznostjo kot takšno ter občim zdravjem ni nikakršne povezave. Ateisti so bili splošno gledano enako zdravi kot verni ljudje.

Kaj pa ljudje, ki so zelo verni?

Na tem mestu gre omeniti še eno študijo, ki je proučevala dolgoživost na primeru 857 katoliških škofov, 500 katoliških duhovnikov in 3038 akademikov iz šestih različnih držav.

Izkazalo se je, da škofi in duhovniki niso živeli dlje od akademikov, kar je načeloma dobra novica tudi za akademike agnostike. Se je pa - zanimivo - izkazalo, da škofje vendarle živijo dlje od duhovnikov, a zaradi relativno majhnega vzorca te razlike niso prenaglašali.

Za več branja: psychologytoday