Ni moj cirkus, niso moje opice! (ali zakaj bi ta pregovor moral postati vaša mantra)

’Ni moj cirkus, niso moje opice’ je svojevrsten opomnik, naj prevzemamo odgovornost le za svoje življenje, probleme, vedenje in posledice.

Gre za veliko modrost, ki ji gre prisluhniti.

Naša življenja, osebna in profesionalna, so zakomplicirano prepletena z življenji drugih ljudi. In naenkrat naši problemi niso več samo naši problemi. V takšnem stanju se je zlahka znebiti odgovornosti za svoj lasten osebnostni razvoj, po drugi strani pa nevarnost, da bi na svoja pleča prevzemali težave, ki so tam zato, da bi jih nosili drugi, še nikoli ni bila večja.

Ni moj cirkus

Cirkus (naj si bo širša družina, prijateljska klika ali podjetje) je kompleksen sistem odnosov in relacij. Čudoviti kaos. Ko nastopi čas za predstavo, so nastopi klovnov, akrobatov in opic natančno (časovno in v poteku) odmerjeni. Če stvari tečejo tako, kot je bilo načrtovano, bodo opice počele tisto, kar jim je naročeno (in kar so se s pridom naučile).

V upanju na popolno predstavo.

In potem se vseeno zgodi.

Da gre vse narobe.

Objokani klovn ne zmore izpeljati skeča, akrobat se spotakne, jahač pade s konja, opice pa pobegnejo.

Katastrofa!

Pa vendar, če niste ravno na poziciji vodje predstave točno tega cirkusa, to NI vaša ODGOVORNOST.

Možakarju, ki predstavi z bičem dirigira tempo v sredini ringa, ne morete kar izpuliti biča, zavrteti čas nazaj in lastnoročno poloviti opice nazaj v kletko.

Ne morete skratka nadzirati nečesa, nad čimer nimate nadzora.

Nikomur nič ne pomaga (še najmanj pa s tem pomagamo sebi), če nase jemljemo probleme drugih. Prav tako ni na nas, da bi namesto njih popravili (in pospravili) zmedo, ki so jo ustvarili s svojimi odločitvami in dejanji.

Niso moje opice

Ni jih malo, ki ne bi imeli še posebnih težav slediti tej modri mantri, ko gre za ljudi, ki so jim blizu. Starši, na primer, to neprestano počnejo za svoje otroke (in namesto njih).

Prav tako pa tudi ni malo strastnih sodelavcev in vodij timov, ki jim je še posebno mar za boljši razvoj dogodkov, rezultatov, izboljšav znotraj podjetja, a so vajeti dogodkov v rokah nadrejenih, ki tega uvida morda (še) nimajo.

In ker je od zunaj (in s strani), še posebno, če smo opremljeni z več življenjskih izkušenj, lažje videti, kam stvari peljejo, nas bo seveda imelo, da bi skočili h kletkam z opicami in preprečili, da bi te v svoji norčavosti iz njih pobegnile in naredile škodo v zasebni zbirki porcelana bradate ženske.

Problem takšne akcije ima seveda več plati. 

Ta ni zgolj v tem, da bi tako aktualnega dreserja ’opic’ prikrajšali za izkušnjo, ki bi ga za naprej pripravila k prevzemanju tako nujne odgovornosti in osebne rasti, temveč tudi zato, ker bi 'medtem, ko se vi ukvarjate z opicami, ki niso vaša domena, predolgo puščali lačne leve, ki pa so v vaši domeni'. In posledice slednjega (pa naj so vaši nameni še tako plemeniti) so lahko neskončno hujše.

Najmanj, kar se lahko zgodi, je, da bi vaši levi s togotnim rjovenjem nato do konca vznemirili ostale cirkuške živali, vznemirjene živali pa bodo le težko popolno izpeljale svojo točko večerne predstave.

Dreser opic ima v cirkusu le eno nalogo, ta je, da poskrbi za svoje opice. Akrobati v cirkusu imajo le eno nalogo, ta je, da popolnoma obvladajo svoje trike in to nato pokažejo na predstavi. In vaši levi? Brez vas bodo ti ostali lačni, lačni levi pa lahko postanejo zelo nevarni. V skrajni sili lahko požrejo tudi kakšno opico, katere pobeg na streho cirkusa vas je še pred nekaj trenutki tako zelo skrbel.

A zakaj jim kosa teletine ne bi čez rešetke porinil skrbnik slonov, ko je ravno v bližini? Ker ima ta svoje delo. Slone je nakrmil, jih očistil, jih oščetkal in z njimi še enkrat odvadil večerno točko.

Vaši levi pa niso 'njegove opice’.

Pomagaj si sam

Modrost reka ’Ni moj cirkus, niso moje opice’ se nazadnje zrcali v spoznanju, da ljudem, ki jim želimo pomagati, najbolj pomagamo tako, da jim dovolimo, da si pomagajo sami.

Če namesto njih prevzamemo nadzor nad situacijo, jih oropamo priložnosti, da bi rasli in napredovali.

Naučiti se morajo močno držati ročaj biča v svojih rokah. Bič je njihova sposobnost samonadzora in občutek, da se imajo v oblasti, jih bo opolnomočil ne glede na posledice.

Cirkus je sprememba. Je notranje zorenje. Je naša osebna preobrazba. Dresura opic pa je delo, ki se v resnici začne ZNOTRAJ nas.

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del