Piše, kot misli in misli, kot govori: "Čeprav sem odraščala na Gorenjskem, sem doma na Primorskem"

Ana Schnabl je v zadnjih petih letih podpisala kar tri med bralci dobro sprejete knjige, ki so izšle pri Beletrini. Po kratkoprozni nagrajeni zbirki Razvezani in romanesknemu prvencu Mojstrovina je pred bralci topot roman Plima, ki se pretvarja, da je krimič, a vendarle ni. Ker je iskanje storilca postranski posel romana, so v ospredju lahko razkošni in naporni človeški značaji, duhovite domislice, igre jezika in seveda slovenska obala, nad katero je glavna protagonistka razočarana, a jo vendarle ljubi.

Schnablova se prebija tudi na tuje trge: njeni prvi knjigi sta bili doslej prevedeni v nemščino, srbščino in angleščino, v kratkem pa se Mojstrovini obeta še prevod v italijanščino. Schnablova je kmalu po izidu Plime za dva meseca odpotovala na literarno rezidenco na Dunaj, čemur sta sledila še krajši obisk Tirolske in enomesečna rezidenca v prestižnem Literarisches Colloquium Berlin. Upa na nove pisateljske oddihe. Ker se poznava že nekaj časa, se bova v pogovoru tikali.

Imaš raje oseko ali plimo?

Rada imam plimovanje. Ko sem bila zelo majhna, sta me nižanje in višanje morske gladine navdihovala in plašila hkrati, verjetno zato, ker ju nisem razumela. No, moje navdušenje ni usahnilo niti po tem, ko mi je oče razložil, za kaj tu pravzaprav gre. Nasploh imam tak odnos do vseh naravnih ali nebesnih pojavov: lahko razumem oziroma vem, kaj jih povzroča, pa me še zmeraj fascinirajo. V odnosu do njih ne čutim niti kančka cinizma, kar je, jasno, precej osvobajajoče.

Plima je te dni poplavila ulice Pirana in drugih obalnih mest. Metafora česa je zate plima?

Razkošja, pri čemer beseda "razkošje" zame nima samo pozitivnega pomena. Razkošje mi pomeni tudi pretiranost, neko prestopanje robov ali meja, ki ga doživljam kot klavstrofobično. Naslova romana tako nisem izbrala po naključju. Čeprav ima roman Plima precej trdno romaneskno strukturo oziroma zgodbo, pa hkrati tudi ves čas grozi, da bo kar razpadel. Na eni strani zaradi drvečega toka zavesti glavne protagonistke, ki vse opazi, nato pa še premisli vse, kar opazi, na drugi strani pa zaradi igrivega jezika, katerega pomeni na kakšnih mestih nastajajo sproti. Če strnem: Plima je razkošna, razkošna pa je, ker je klavstrofobična in obratno. Ni pa vse samo darkness&death, Plima je tudi duhovita, obešenjaška in sem ter tja celo ljubezniva.

Za vas smo na našem Facebook profilu Metropolitan pripravili NAGRADNO VPRAŠANJE. Pogoji nagradne igre so znani, odgovor pa najdete v tem članku, ki ga pravkar prebirate.

Zakaj si se kot Gorenjka v romanu Plima preselila na Primorsko?

Mogoče zato, ker se ne doživljam kot Gorenjko. (smeh, op. p.) Ampak resno, slovenska obala je teritorij, ki sem ga izbrala za prizorišče svojega odraščanja. Med svojim petim in verjetno šestnajstim letom sem tam preživela večino poletij, s pasom med Lucijo in Piranom sem bila tako povezana, da sem imela v Luciji celo svojo frizerko. Imela pa sem tudi prijateljčke, morje, sonce, gore sladoleda, salmonelo, prosti čas. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bom iz svojih spominov in izkušenj privlekla zgodbo, ki se odvija na Obali.

Želela si napisati kriminalko, ampak si napisala pretanjen psihološki roman. Ali razkrivanje plasti človekove duše spominja na iskanje zločinca?

Mislim, da ne. Zločinec ali zločinka je točno določena oseba v prostoru in času, točno določeno gibalo, če temu tako rečem, človekova duševnost pa nima enega jedra, enega gibala, ki jo giblje. Človekova duševnost je kompleks in trditi, da ji lahko pridemo do dna – kakor se lahko dokopljemo do imena storilca –, bi bilo zelo pretenciozno in lažnivo hkrati.
Mislim, da sta psihološki in kriminalni roman tako pogosto v španoviji samo zato, ker naj bi bilo motivacijo, vzroke za zločin mogoče literarno prepričljivo prikazati. Da pa to vendarle ni tako preprosto, da torej sploh ni lahko pojasniti, kaj se v običajnem človeku zgodi, da nad nekom drugim zavihti nož, denimo, dokazuje niz sodobnih krimičev. V njih kot zločinci nastopajo sociopati ali psihopati – pripravni so, ker se zdi, da jih kot tiste absolutno tuje ni treba razlagati, marveč zadošča nekaj puhlic o njihovi brezčutnosti. 

No, jaz nisem ustvarila sociopatov in psihopatov, ampak čisto običajne ljudi. Kako sem rešila zagato s prikazovanjem motivacije za "zločin", pa si lahko še vedno preberete. (smeh, op. p.)

Pišeš v Kamniku. Kako kraj, v katerem živiš, vpliva na tvoj ustvarjalni proces?

V Kamniku, ki ima sicer velik potencial, se dobesedno nič relevantnega – vsaj ne zame – ne dogaja in to so tako rekoč idealni pogoji za moj ustvarjalni proces. Poleg tega mestece obkrožajo gozdovi in hribi, kar razveseljuje tako mene kot moji psici. Ko kdaj pa kdaj pregledujem svoje odločitve, vedno znova ugotovim, da je bila selitev v Kamnik ena izmed boljših. Pravo mesto bi mi verjetno pojedlo veliko več energije – prevoz, nočno življenje, kompulzivna druženja, kulturni dogodki – in eno redkih mest, ki bi jim hotela to energijo podariti, bi bilo, pardon klišeju, Los Angeles.

Kdo je tvoja idealna bralka oz. bralec?

Oseba, ki noče ostati ista.

Kaj te trenutno ustvarjalno vznemirja?

Avtofikcijski roman, h kateremu se bom vrnila marca oziroma aprila, ko se mi bo zanj sprostilo več časa. Takrat se bom lotila tudi dveh kratkih zgodb oziroma novel, ki me preganjata že lep čas, pa se mi zdi, da sta končno dozoreli v celoto – vsaj v moji glavi. Predvsem me vznemirja misel na pomlad, ko bom zaključila nekaj delovnih projektov in bom, upam, spet pisateljica.

Koliko osebnega spustiš v svojo prozo? So naša življenja lahko snov za literaturo ali jih je treba dopisati?

Ena od mojih dobrih prijateljic, na Dunaju živeča pisateljica, prevajalka in tolmačka iz ruščine Maša Dabić, je nekega lepega dne pristala v romanu Superheldinnen (Superjunakinje) svoje dobre prijateljice, avstrijske pisateljice Barbi Marković; Barbi v knjigi opisuje nenavadni dogodek, ko se je z nekaj dekleti dobila v mestu in so na eni izmed ulic kmalu naletele na, če se spomnim prav, tipa z razbito glavo. Ker je Maša tisti večer nastopala v zboru, ki med drugim prepeva stare jugoslovanske pesmi, je imela v nahrbtniku jugoslovansko zastavo, s katero je hotela tipa nemudoma prevezati. V knjigi je jugoslovanska zastava postala brisača ali nekaj, saj je bilo treba omejiti jugonostalgijo. Tudi razbiti tip, se je izkazalo, je bil namreč rojen v Jugoslaviji. Če torej povzamem: naša življenja so primerna snov, a jo je treba vedno literarno obdelati. Torej lagati. Prirediti tako, da se iz dogodkov izcimi zgodba, ki jo želimo povedati.

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del