52-letna surferka o pravici do staranja: "Zakaj mi je VSEENO, kako stara sem videti!"

Polly Green je za spletno stran TinyBudda napisala zanimiv blog, ki bo nagovoril in dal misliti mnogim. V nadaljevanju ga (skrajšanega) povzemamo.

50 (in še nekaj pomladi) stara Polly Green živi v priobalnem mestu Kerala v Indiji, kjer se poleg vodenja svoje šole osebne rasti za starejše ženske Other Side Channeling Academy ukvarja z jogo, po novem pa ponovno tudi s surfanjem na visokih valovih. Slednje je še posebno pomembno, saj je surfanje pred desetletjem opustila potem, ko ji je surf med nesrečnim padcem skoraj izbil vse zobe.

V Keralo je pred dvema letoma prišla zato, da bi se posvetila študiju pri učitelju asthanga joge. Potem pa je v Kerali namesto zgolj 10 tednov zaradi pandemije ostala kar dve leti.

In kot se je izkazalo, je Kerala pravi raj za surfanje.

»Moja vrnitev k surfanju je potekala počasi.

Za svoj 50. rojstni dan sem si podarila deset ur učenja surfanja.

Odločila sem se, da je najbolje, če spet začnem kot začetnik, se spomnim osnov in ponovno vzpostavim samozavest na surfu.

Indijec, star okoli trideset let, ki je bil v moji surferski učni skupini, me je vprašal: »Koliko ste stari?«

»Petdeset,« sem mu odgovorila.

»Upam, da bom takrat, ko bom v vaših letih, tudi jaz še vedno surfal,« mi je odgovoril.

Vem, da je bil njegov odgovor mišljen kot kompliment, a je v meni vseeno zbudil preizpraševanja o tem, zakaj je sploh tako pomembno, koliko sem stara.

Dve leti kasneje sem iz začetnice prešla v bolj izkušeno surferko.

Medtem ko sem po jutranjem surfanju srebala vroči chai ob cesti neke ribiške vasice, me je nek starejši indijski gospod s sivimi lasmi vprašal, »Koliko pa ste stari, gospa?«

»52,« sem mu odgovorila.

Čeljust mu je od osuplosti vidno upadla, ko je rekel: »Sem mislil, da jih imate vsaj 70. Zares slabo kožo imate.«

Ja, to se je res zgodilo.

In ni se zgodilo prvič.

Vsakič, ko se je zgodilo, me je za nekaj časa ustavilo in mi vzelo vetra izpod mojih jader.

Uauu, resno, kako je mogoče, da sem videti, kot bi bila stara sedemdeset let, počutim pa se, kot bi jih imela zgolj petindvajset?

Če sem iskrena, mi genetika zares ni ravno namenila lepe kože. Skupaj s svojo veliko ljubeznijo do sonca, pri čemer sem zunaj v naravi preživela večji del svojega življenja, me je ’obdarila’ s kožo aligatorja.

O tem, koliko sem v resnici stara, sem lagala do sredine svojih štiridesetih.

Na svoj 46. rojstni dan pa sem ženski, ki me je vprašala, koliko sem stara, rekla, da jih imam 40, pa se je zasmejala in me vprašala, ali jih nimam v resnici 60.

Ampak ta chai-možakar me je naenkrat spreobrnil v drugo smer.

Kaj pa, če bi vsem začela govoriti, da jih imam 85, sem si mislila, ko sem spet sedla na svoj skuter, da bi se odpeljala domov. Ta ideja me je vzradostila in naenkrat sem se počutila opolnomočeno.

Namesto, da bi se počutila osramočeno zaradi stanja svoje kože, sem se odločila, da jim vsem po vrsti vrnem s svojo lastno malo potegavščino.

Nič več mi ni bilo mar, kako sem videti, in v svoj videz sem vložila še manj truda.

Kaj mi mar zunanjost, ko pa se navznoter počutim ČUDOVITO.

Šest dni na teden prakticiram jogo, čisto vsak dan pa tudi surfam.

Dvajsetletniki na plaži me zdaj pozdravljajo in redno komentirajo: »Zares odlično surfate. Danes ste ujeli res nekaj velikih valov!«

In nehali so me spraševati, koliko sem stara.

To zgodbo sem želela deliti, ker se ne morem nehati spraševati: zakaj nam ni dovoljeno, da bi se starali?

Zakaj bi nas moralo biti sram, ker je naša koža videti stara in uvela?

Zakaj ne bi smeli imeti gub in sivih las in jih ponosno nositi?

Takšno je pač naše telo.

Stara se.

Zakaj ne bi smeli biti videti toliko stari, kot v resnici smo? Ali v svojem primeru: celo veliko starejši?

In zato sem se odločila, da se vsemu temu zoperstavim.

Zdaj ponosno nosim svoja leta, sem v prvih surferskih vrstah in iskreno povem, kako je na stvari.

Pravico imamo, da se staramo.«

Polly Green je mogoče spremljati tudi na družbenih omrežjih: na Twitterju, Instagramu in Facebooku.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord