Presenetljivo drugačen pogled na človeško zgodovino (z Gaeberjem in Wengrowom)

Ena od vidnejših osebnosti gibanja Okupirajmo Wall Street (Occupy Wall Street) in profesor antropologije David Gaeber je umrl v začetku septembra 2020, star 59 let, le nekaj več kot tri tedne potem, ko sta skupaj z britanskim arheologom in profesorjem primerjalne arheologije Davidom Wengrowom po več kot desetletju dela na njej končala knjigo Pričetek vsega.

»Na njej sva začela delati nekako zato, da bi si popestrila ’resnejše’ akademske obveznosti – skoraj nekako igrivo sva kot antropolog in arheolog poskušala na novo vzpostaviti razpravo o zgodovini človeštva, vendar s sodobnimi dokazi,« v predgovoru knjige piše Wengrow. »Pravil ali rokov si nisva postavljala. Pisala sva tedaj, ko nama je ustrezalo in ko sva za to čutila navdih, vse bolj in bolj pa je to postajalo vsakodnevni pojav. V zadnjih letih pred zaključkom, ko je projekt pridobival na zagonu, sva se pogovarjala tudi dvakrat ali trikrat na dan. Pogosto sva izgubila pregled nad tem, kdo se je česa domislil ali našel nov niz dejstev in primerov; vse to je romalo v ’arhiv’, ki je hitro prerasel obseg ene knjige.«

Rezultat njunega plodnega intelektualnega potovanja na koncu ni bil le skupek, temveč prava sinteza.

»Do konca sva prišla tako, kot sva začela, v dialogu, z osnutki, ki sva si jih nenehno izmenjevala, ko sva brala iste vire, si jih delila in o njih razpravljala, pogosto do poznih nočnih ur,« se spominja Wengrow, nato pa v posvetilu soavtorju dodal: »David je bil veliko več kot antropolog. Bil je aktivist in intelektualec z mednarodnim ugledom, ki je poskušal živeti po svojih prepričanjih o socialni pravičnosti in osvoboditvi.«

In takšna je tudi knjiga, za katero je Anthony Doerr, avtor knjige Vsa ta nevidna svetloba, vzneseno povedal:

»Navdušujoča serija vpogledov v to, kako 'konvencionalna pripoved o človeški zgodovini ni le napačna, ampak povsem nepotrebno dolgočasna'.«

Odmik od evropskih mislecev

Avtorja sta s pomočjo zadnjih izsledkov raziskav na področju antropologije in preučevanja arheoloških ostankov zgodnjih človeških naselbin z vsega sveta pod vprašaj postavila splošno sprejeto tezo o nastanku in razvoju civilizacij, ki temelji na splošno sprejeti ideji, da se je človek po fazi lova in nabiralništva sčasoma ustalil v poljedelstvu in živinoreji, kar naj bi bil pogoj za nastanek kompleksnejših družbenih ureditev, torej tudi nastanka kraljevin in držav.

V njunem izvirnem in izvrstno dokumentiranem delu o preteklosti človekove civilizacijske evolucije beremo avtorjeva preizpraševanja o izvoru družbene neenakosti, nato pa smo priča vrnitvi k vrsti srečanj med evropskimi kolonialisti in intelektualci med ameriškimi staroselci v 17. stoletju, ki razkrivajo veliko več, kot smo bili doslej pripravljeni priznati.

»Ugotovila sva, da lahko z natančnim preučevanjem teh dogodkov pridemo do presenetljivo drugačnega pogleda na zgodovino, vključno z izvorom kmetovanja, lastnine, mest, demokracije, sužnjelastništva in same civilizacije,« pojasnjujeta avtorja, ki največji preboj v procesu njunega odkrivanja tančic z neznane zgodovine pripisujeta prav odločitvi, da se odmakneta od evropskih mislecev, kakršen je bil na primer Rousseau, in se raje posvetita vidikom staroselskih mislecev, ki so jih navdihovali.

Avtorja nas tako med drugim izpostavita prav eni takšnih, vplivnejših kritični misli na račun evropske družbe 17. stoletja, izpod peresa obubožanega francoskega aristokrata Louis-Armanda de Lom d’Arceja, baron de la Hontan, in ust bistrega vendatskega državnika po imenu Kandiaronk (kar pomeni ’pižmovka’, Francozi pa so mu nadeli vzdevek ’Le Rat’ ali ’podgana’).

Zlodej nad vsemi zlodeji

Kandiaronk in drugi staroselski Američani, ki so Francijo videli od blizu, naj bi po pisanju Hontana njegove sodobnike namreč:

• … nenehno zbadali zaradi pomankljivosti in neurejenosti, ki so jih opazili v naših mestih kot posledice uporabe denarja. Z njimi nima smisla razpravljati o tem, kako koristna je lastnina pri delovanju družbe, saj se norčujejo iz vsega, kar o tem poveš. Skratka, niti se ne prepirajo ali borijo drug z drugim, niti drug drugega ne obrekujejo; rogajo se umetnosti in znanosti, posmehujejo se različnim družbenim položajem, ki so jih videli pri nas. Imajo nas za sužnje in pravijo, da smo uboge duše z ničvrednim življenjem. Trdijo, da se ponižujemo, ko se podrejamo enemu človeku (kralju), ki poseduje vso oblast in ga ne veže noben zakon, temveč le njegova lastna volja.

Lahontan nato nadaljuje: »Mislijo, da je nesprejemljivo, da bi ena oseba imela več od druge in da naj bi bogate bolj spoštovali od revnih. Skratka, trdijo, da bi nam bolje ustrezal vzdevek ’divjaki’ kakor njim, čeprav jih mi tako imenujemo, saj v naših dejanjih ni prav ničesar, kar bi kazalo na kakršno koli modrost.«

Staroselski Američani, ki so imeli priliko videti francosko družbo od blizu, so odkrili ključno razliko v primerjavi s svojo družbo.

»Medtem ko v njihovi družbi ni bilo nikakršnega jasnega načina, kako bi se premoženje lahko pretvorilo v oblast nad drugimi (kar je seveda tudi pomenilo, da razlike v premoženju niso imele kaj dosti vpliva na individualno svobodo), je bilo v Franciji povsem drugače. Oblast nad lastnino je bilo mogoče neposredno preliti v oblast nad drugimi ljudmi,« pojasnjujeta Gaeber in Wengrow.

Ali, kot je njega dni povedal Kandiaronk, Lahontan pa je povedano povzel v svojih Dialogih:

»Šest let že razmišljam o stanju evropske družbe, pa še vedno ne najdem ničesar, pri čemer ne bi ravnali nečloveško. Iskreno sem prepričan, da bo tako vedno ostalo, dokler vztrajate pri razločevanju ’mojega’ in ’tvojega’. Trdim, da je to, kar imenujete denar, zlodej nad vsemi zlodeji, tiran Francozov, vir vsega zla, prekletstvo duš in klavnica vsega živega. Domišljate si, da je mogoče živeti v državi denarja in vendarle ohraniti dušo, je podobno, kot da bi bil prepričan, da lahko ostaneš pri življenju na dnu jezera. Denar rodi razkošje, pohoto, spletke zvijače, laži, prevare, neiskrenost – vse najslabše vedenje na svetu. Očetje prodajajo otroke, možje žene, žene varajo može, bratje morijo brate, prijateljstva so lažna – vse zaradi denarja. Povej mi, ali v luči vsega tega nimamo Vendeti prav, ko zavračamo vsak stik s srebrniki – jih ne želimo niti videti?«

Miti in predpostavke

Navedeni izvlečki so zgolj drobec iz zajetnega mozaika zbranih misli, na novo raziskanih dejstev in novejših izsledkov raziskav iz celega sveta, ki pred očmi bralca knjige Pričetek vsega razgalijo mite (nepreverjenih) predpostavk:

• da je obstajala neka ’prvotna’ oblika človeške družbe,
• da je bila njena narava v osnovi dobra ali slaba,
• da je obstajal čas pred neenakostjo in politično zavestjo,
• da se je zgodilo nekaj, kar je vse to spremenilo,
• da ’civilizacija’ in ’kompleksnost’ nujno pomenita izgubo človekovih svoboščin,
• da je participativna demokracija naravna v majhnih skupnostih, vendar se ne more razširiti na kaj takega kot mesto ali nacionalna država.

»Zdaj vemo, da stojimo pred miti,« sta v zaključnem stavku knjige povsem jasna avtorja, na bralcu pa je, da njunemu epohalnemu delu ob priliki da priložnost in se prepriča še sam.

»Večina naše zgodovine nam je za vedno izgubljena. Naša vrsta, Homo sapiens, obstaja že vsaj 200.000 let, za večino tega časa pa se nam bolj ali manj niti ne sanja, kaj se je dogajalo.«

Mnenja (in odzivi)

O knjigi Pričetek vsega – Nova zgodovina človeštva so povedali:

»To ni knjiga. To je intelektualni užitek. Niti enega poglavja ni, ki ne bi (igraje) preobračalo ustaljenih intelektualnih prepričanj.« – Nassim Nicholas Taleb, avtor knjig Črni labod in Tvegati lastno kožo

»Fascinantno in prelomno branje, ki sili k razmišljanju. Knjiga, ki bo sprožila razprave v prihodnjih letih.« – Rutger Bregman, avtor knjige Človeštvo

An indigenous view of the coloniser as presented in the words of Kandiaronk in Graeber and Wengrow's book #TheDawnOfEverything

People do not have to live how they do. They have a choice. pic.twitter.com/sxJsmoPuej

— Anarqxista Goldman (@Anarqxista) November 4, 2021

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del