Spiritualna superiornost: o študiji, ki je raziskovala tanko mejo med duhovnostjo in narcizmom

Tako osebno v uvodu začne enega od svojih blogov na temo 'Ego in druge nevšečnosti' na Psychology Today psihologinja, profesorica, avtorica in raziskovalka Roos Vonk. Njena raziskovalna pot je bila od tu dalje začrtana.

"Ideje budističnega učitelja Chogyama Trungpe o tej temi so bile podlaga za vrsto študij, ki sem jih opravila s svojo študentko Anouk Visser o pojavu duhovnega narcisizma."

O tej pasti je pisalo že več novinarjev, vendar ni bila nikoli empirično raziskana, zato sta v ta namen raziskovalki razvili vprašalnike, s katerimi sta merili, v kolikšni meri se ljudje vidijo kot duhovno superiorne v primerjavi z drugimi.

Svoje udeležence sta med drugim prosili, naj označijo svoje strinjanje z izjavami, kot so: 'Bolj se zavedam, kaj je med nebom in zemljo, kot večina ljudi' in 'Svet bi bil boljši, če bi tudi drugi imeli vpogled, kot ga imam zdaj jaz'.

"Vprašalnike smo posredovali različnim skupinam, vključno z učenci šol čuječnosti in šol energijskega usposabljanja, kjer se udeleženci učijo 'brati avro' ali 'zdraviti čakre'."

Hipotezo, da je duhovna superiornost povezana s samospoštovanjem in s skupnostnim narcizmom, je raziskava pričakovano potrdila. Močno se je nakazala tudi vzročna povezava s težnjo, da sebe vidimo kot vodnika za druge, kar na primer razkriva močno strinjanje s trditvijo 'Z drugimi ljudmi sem potrpežljiv, ker razumem, da je potreben čas, da dobimo spoznanja, ki sem jih sam že pridobil', pa tudi, da si pripisujemo posebne psihične sposobnosti, na primer: 'S svojimi mislimi lahko vplivam na svet okoli sebe'."

'Superiornost' dela z energijami

V vseh študijah, ki so jih izvedli, se je izkazalo, da so učenci energijskih šol dobivali višje ocene duhovne superiornosti kot vse druge skupine. Prepričani so bili celo, da so 'boljši' od drugih tudi pri lastnostih, ki so sicer v domeni šol čuječnosti (to je: biti v stiku s svojimi čustvi in telesnimi izkušnjami), ne pa tudi v šolah dela z energijami.

"Morda energijske šole privlačijo ljudi, ki že verjamejo, da imajo nadnaravne sposobnosti, in se zato vidijo kot nekaj posebnega. Poleg tega lahko že samo usposabljanje okrepi njihovo samozavest na tem področju: Za razliko od mnogih drugih sposobnosti, ki jih je mogoče meriti z objektivnimi standardi uspešnosti, se tu namreč zdi le malo verjetno, da bi ljudje med energijskim usposabljanjem lahko spoznali, da vendarle niso nadnaravno nadarjeni," je neprizanesljivo jasna Roos Vonk.

Spiritual training, rather than "quieting the ego", boosts spiritual superiority feelings. https://t.co/FeCuwMkXM7 pic.twitter.com/pHfFO1XuuF

— Rolf Degen (@DegenRolf) July 7, 2020

Nizozemska umetnostna zgodovinarka Mariëlle Hageman je razdelila vse svoje imetje in za tri leta odšla v budistični samostan v Nepalu. Naslov njene knjige Buddhas Everywhere-and How I Didn't Get Enlightened (Bude vsepovsod - in kako nisem postala razsvetljena) pa razkrije, kakšen je bil rezultat njenega duhovnega 'podviga'. V svojem pisanju jasno razgali, kaj se je dogajalo v ozadju častitljive duhovne šole, ki je bila polna učečih se veščin nenavezanosti, ob tem pa so nenehno samo opravljali in spletkarili, da bi se prikupili častnemu menihu. Vse to pod pretvezo duhovne nuje.

Decentriranje in past ega

Duhovni narcizem lahko spodkoplje vsako duhovno učenje in tudi vsako religijo. Vzrok zanj pa ni filozofija sama, temveč to, kar ljudje iz nje naredijo.

"V naših študijah so učenci iz šol čuječnosti res pokazali manjšo stopnjo duhovne superiornosti. To je morda povezano s tipom učenca, ki ga privlačita čuječnost in meditacija. Poleg tega gre tu upoštevati, da tipičen program čuječnosti vključuje izrecno pozornost na našo instinktivno naravo in skušnjave, ki so povezane z egom, kar je sestavni del procesa decentriranja. V šolah čuječnosti se udeleženci skratka naučijo biti pozorni na pasti ega."

To je potrebno, ker, kot pravi Trungpa:

"Ne glede na prakso ali učenje ego vedno čaka v zasedi, da bi si prisvojil duhovnost za svoje preživetje in privid uspeha. Takoj ko opazite napredek v svojem razvoju, vaš ego skoči ven: 'Poglejte, kako mi gre odlično!'"

In ko vam nato drugi ljudje rečejo nekaj o tem, kako samovšečni in vzvišeni ste postali (kar se je zgodilo tudi med nekdanjim fantom in raziskovalko), lahko vaša domnevna duhovna spoznanja v hipu postanejo tudi obramben zid: 'Ti tega tako ne moreš razumeti.'

Samo ljudje, kot vsi drugi

Čeprav so omenjene raziskave jasno razkrile suverenost in vztrajnost motiva potencialnega samopoveličevanja pri iskalcih duhovnih resnic, pa je njihovo osnovno sporočilo, da je tudi v kontekstu energijskih učenj mogoče umirjati ego. Pri tem izpostavljajo izhodišča za duhovne učitelje, ki naj bi učence podučili o ego pasteh, tako da bi ti zares lahko ostali na 'pravi' duhovni poti, ki po mnenju raziskovalke ni nič drugega kot prebujanje, torej neposreden stik z resničnostjo, kakršna je tukaj in zdaj, vključno z vsem tistim, kar nam ni všeč.

"Misli o lastni domnevni superiornosti pa vendarle kažejo le, da ste samo človek, kot smo vsi, z egom, ki hrepeni po priznanju in potrditvi," še pravi raziskovalka in nadaljuje: "Prav z opazovanjem misli in občutkov duhovnega narcisa v sebi - torej s sledenjem njegovim vzorcem in dinamiki, namesto da bi se pretvarjali, da ste vse to že premagali - boste odkrili, kje zares ste."

Potreba po boljšem počutju ali potrditvah našega ega je univerzalna in del našega nezavednega sistema. Te potrebe so instinktivne in v nas trdno vgrajene; samodejno uravnavajo naše odzive, kot sta prehranjevanje in pitje. Nezavedni sistem je vedno 'vklopljen', tudi kadar nanj nismo pozorni. Naš zavestni, refleksivni sistem pa lahko deluje le ob zadostni pozornosti.

Vsakemu se lahko zgodi

Sporočilo omenjenih študij skratka ni nekakšno 'sramotenje' ljudi, ki so stopili na pot duhovnega razvoja, temveč je zgolj opomnik na pasti ega, ki sicer prežijo na nas tudi v siceršnjem življenju.

To isto se namreč lahko zgodi tudi glasbenikom in umetnikom, političnim voditeljem ali ljudem, ki se vzpenjajo po karierni lestvici.

In njihove zgodbe so si nenavadno podobne.

Ljudje najprej postanejo zelo uspešni po zaslugi pristnega navdiha in avtentičnosti. Njihovo delo pritegne pozornost, občudujejo jih in hvalijo. Ravno zaradi svoje pristne strasti žanjejo priznanje in pogosto postanejo vzor drugim. Žal je prav to pogosto začetek konca. Uspeh zaživi svoje življenje in postane cilj sam po sebi, človek pa takrat izgubi svojo pristnost in stik s svojo notranjo željo.

Uspeh in hvaležnost v določenem trenutku neizogibno prebudita človekov ego, ki pravi: 'Tole je prijetno, hočem še več tega!'

Ko uspeh prevzame ego, avtentičnost uide skozi vrata.

"Uspeh je velika odgovornost, če v življenju nimamo notranje skromne drže," raziskovalka na tem mestu citira neimenovanega duhovnega iskalca.

Zdi se, da je notranja skromnost med ljudmi, ki uspejo, tista lastnost, ki je resnično redka.

"Ker smo vsi ljudje, se moramo zavedati, da naša nečimrnost vedno tiči nekje v ozadju in je pripravljena našo resnično predanost ter trenutke jasnosti in vpogleda hipno spremeniti v mizerno ego potovanje. Takoj ko se to zgodi, pa cilji, za katere si prizadevamo, nenadoma postanejo zelo zelo majhni. Premajhni, da bi navdihnili druge, in celo premajhni, da bi zadovoljili svoj ego."