N.Z. | 14. 6. 2022, 09:00

Zahodnjaki ne odpustijo, oni se samo opravičijo

profimedia

Odpuščanje je pomemben aspekt vsakršne spiritualne poti. Biblija, talmud, koran ali sutre – vse te knjige pogosto omenjajo odpuščanje, pa vendar ljudje to vidijo in prakticirajo drugače kot Havajčani.

Havajski koncept odpuščanja (z besedami učitelja Etua) pravi:

»Odpustiš. Pozabiš incident. Zapomniš si le, kar si se naučil. Zapomniš si, kar potrebuješ, da bi ustvaril svoje lastno vesolje takšno, kot si ga želiš.«

V zahodnjaški kulturi pa potem, ko sta se npr. mož in žena močno sporekla, velja, da se bosta potem drug drugemu opravičila in tako pomirila.

In potem se teden dni kasneje spet zgodi prepir in mož ženi očita: »Vidiš, spet si takšna, kot si bila prejšnji teden.« In žena odgovori: »Kaj pa ima to s tistim prejšnjim tednom? Še vedno mi zameriš, ker sem imela takrat prav.«

Nobeden od njiju v resnici ni zares odpustil tistega, kar se je zgodilo pred tednom dni.

Ker nista mogla pozabiti, nista zares odpustila.

Odpuščanje po havajski ’huni’ pa pomeni, da moramo postati ’pono’, t. j. vzpostaviti harmonijo z drugim človekom. Resnični ’pono’ se ne more zgoditi, če rečeš, da si odpustil drugemu ali situaciji. Zgodi se, ko oprostiš in izpustiš (torej pozabiš). Ko resnično pustiš to za seboj.

Na tem mestu je pomembno poudariti, da IZPUSTITI, odpustiti ali pozabiti ni v konfliktu z modrostjo (in izkušnjo). Celo v starih časih je veljalo, da v kolikor vam je nekdo storil kaj slabega ali vam prizadejal krivico, ste to odpustili. In potem ste se s stanja ’pono’ lažje odločili, kakšen odnos boste odslej gojili s to isto osebo, pa tudi, ali je vajin odnos sploh možen.

Odpuščanje mora biti tudi obojestransko, so prepričani Havajčani, medtem ko na Zahodu verjamemo, da se mora ena od strani nekomu opravičiti, druga pa to opravičilo le sprejeti.

To je običajno videti takole …

Ena osebe reče »Oprosti mi«, medtem ko si druga misli »Seveda ti je zdaj žal, ti p*** …!«

V takšnem kontekstu so iskreni odzivi na opravičilo nadvse redki.

Havajčani pa verjamejo, da je ’zadevo’ najbolje zaključiti s stavkom »e kala mai i au«, kar pomeni: »Prosim, oprosti mi, če sem ti storil kaj žalega.«

Na ta način prevzamemo odgovornost, druga oseba pa se mora odzvati z akcijo. Tako se odprejo energetske povezave. In namesto enostranskega priznanja krivde in obžalovanja situacija spodbuja dvosmerno komunikacijo. Na nek način ’e kala mai i’aus’ v resnici pomeni: »Žogica je zdaj na tvoji strani igrišča.«

Havajčani tudi verjamejo, da je mogoče odpustiti VSE. Brez izjeme. Celo najbolj srhljiva dejanja. Pa vendar je bil pravni sistem starodavnih Havajev hiter in krut. Nekatera kriminalna dejanja so kaznovali s smrtjo, za druga pa so bili posamezniki lahko tudi izločeni iz skupnosti. In vendar je bilo tudi v teh primerih mogoče pričakovati odpuščanje med vpletenimi deležniki. Havajčani namreč sveto verjamejo, da pestovanje zamer in neodpuščanje najbolj škodi prav njim samim.

Povzeto po blogu na psychologytoday

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.