Moč dobrih del

Bil je eden tistih neugodnih trenutkov, katerega se boji vsak novopečeni starš. Moja hči, ki se je s trebušnimi krči ponavadi spopadala že od tretje ure popoldne pa vse do ene ure zjutraj, se je tisti dan odločila, da bo s kričečim jokom, ki je navzočim deloval kot, da bi jo v vozičku namakala v kislini in ne v najbolj mehkih odejah, spravljala v obup svojo novopečeno mamo že ob poldnevu.

Zdelo se mi je, da moja deklica joka že leta, čeprav je bila stara komaj dva meseca. Vzela sem jo iz vozička in jo nemočno zibala, mimo so se sprehajali ljudje in razen nekaj tistih, ki jim je jok paral ušesa, preprosto zrli skozme. Potem pa se je zgodilo, do mene je s pomirjenim nasmehom pristopila ženska - popolna neznanka - in storila nekaj, kar je tisti dan rešilo moj razum in me naučilo lekcijo o prijaznosti, ki je za vedno postala del mojega življenja.

Položila je roko na mojo ramo. "Ne bo trajalo celo večnost", je rekla. "Verjamem, da se vam zdi to ta trenutek nemogoče, toda stvari se bodo obrnile na bolje. Nehala bo jokati in vi se boste lahko naspali." In potem je pomirjujoč nasmeh te od boga (oziroma nakupovalnega središča) poslane dobre duše prav počasi izginil na tekočih stopnicah, ki so jo popeljale nadstropje višje.

Njen dotik in nasmeh sta bili res majhna stvar. Če bi jo merili v fizikalnih enotah, bi lahko rekla, da mi je gospa poklonila nano delček prijaznosti in vendar je naredila name velik vtis. Ta ženska me je videla, mene in moje 'težave', pa čeprav samo za trenutek. Vzela si je čas ter mi pokazala, kaj pomeni biti dober in pozoren.

Pokazala mi je tisto lepo stran človeka, ki nam jo danes ta hektični čas vse prepogosto zna 'ukrasti'. Minutka, ki jo je namenila meni, je z menoj ostala več kot desetletje.

V človeški naravi je, da si želimo početi dobre stvari in prispevati k boljšemu svetu, vendar lahko danes dobrodelnost v senci raznih izzivov hitro obesimo na klin. Pomislite, gotovo ste se že hoteli udeležiti prostovoljnjega dela, pa niste našli dovolj časa, da bi to storili, gotovo ste že hoteli donirati v dobrodelni namen, pa tisti mesec v družinskem proračunu niste našteli dovolj denarja, gotovo ste hoteli vsem mimoidočim polepšati dan z nasmehom, a ste se ustrašili, da vas bodo razumeli narobe.

Naj vas potolažim, ni potrebno, da se dobro delo, ki bo polepšal dan vam in tistemu, ki mu je namenjen, meri zgolj v giga odmerkih. Pravzaprav je dobro delo lahko hitro kot nasmeh, izgovorjena beseda, telefonski klic ali poslano sporočilo.

Dobro delo je lahko sporočilo na mestu, ki ga boste poslali prijatelju, ki se v teh prazničnih dneh ne počuti praznično, lahko je vaša pomoč materi, ki se na stopnicah železniške postaje muči z vozičkom v eni roki in otrokom v drugi in to kljub temu, da se vam mudi v službo, dobro delo je lahko praznično in dobrodelno obarvan HOFERJEV Nasmeškotek, ki ga tik pred blagajno dodaste k vašemu nakupu.

To zadnje dobro delo šteje celo dvakrat. Z njim boste nasmeh narisali vašemu kuštravcu, ki vas z risbico pred vrati čaka doma in nato še enemu kuštravcu, ki si svojo mamico prav tako želi doma pričakati z risbico, le da je žal nima s čim narisati.

Protipomenka empatije je apatija. In vendar nasprotje delati dobro, ni delati slabo, temveč narediti nič. Ko govorimo o dobrem delu, šteje čisto vsako dejanje, pa naj bo še tako minimalistično - pridržana odprta vrata na vhodu, vljuden pozdrav šoferju na mestnem avtobusu -, saj gradi most med vami in drugo osebo. In ta most pripoveduje pomembno zgodbo: 'Vidim te.' To je v času, ko ljudje večino našega časa gledamo v ekran mobilnega telefona in ne v obraze ljudi, neprecenljivo.

Sama nisem pretirano dobra pri opravljanju običajnih prostovoljnih delovnih izmen (moj izgovor, da mi potem preprosto zmanjka časa za mojo družino, mi boste morali šteti ko primernega) ali v zbiranju denarja za dobrodelne namene, tako da odtečem petkilometrski maraton (priznam, moja športna kondicija je povsem na psu).

Zato pa mojo dušo božajo naslednje lepe geste: vsak dan poskušam nekomu prenesti sporočilo, da občudujem in cenim njegovo delo. 

Zelo rada pozdravljam, lepo in vljudno. Gledati nekoga v oči, mu pokloniti nasmeh, ali pa kompliment v trenutku skuje utrinek, ki nas - čeprav samo za trenutek - na lep način poveže.

Brez izjeme pozdravljam vse sosede, znance, včasih tudi popolne neznace. Pozdravljanje je vsakodnevna pomirjujoča terapija, ki zna kot čudežni obliž pokrpati raztrgan dan.

Na avtobusu sedež vedno odstopim starejšim. Opazujem ljudi in če le zmorem, se odzovem na njihov očiten ali neočiten klic na pomoč (še enkrat hvala, draga neznanka, ki si pred štirinajstimi leti uspela 'slišati' mojega).

In kot ste uspeli razbrati v vlogi tiste bolj 'lene' sorte dobrodelneža, prispevke za dobre namene najraje doniram spotoma, tako čisto spontano, med vsakodnevnimi opravki.

Moč dobrih del je neprecenljiva, počutje pa, kaj naj vam rečem, če bi bila maratonka, bi me sedaj slišali: 'Kot takrat, ko pritečeš v cilj!'