Doc. dr. Robert Oravecz | 31. 1. 2022, 10:41

"Nam gre res tako dobro, da se v narcistični nedotakljivosti ne zmoremo soočiti s trpljenjem drugih?"

Osebni arhiv Robert Oravecz

Pred leti me je dr. Tone Kregar zaprosil za prispevek k razstavi z naslovom »Pisma in puške« Muzeja novejše zgodovine v Celju. Tone ni vedel, da sem se v svoji doktorski disertaciji posvečal vzporednicam med poslovilnimi pismi samomorilcev in slovenskih talcev, ki so bili ustreljeni med drugo svetovno vojno. V tistem času sem začel graditi novo obdobje svojega življenja in je bil ta tekst prvi, ki sem ga napisal po daljšem obdobju.

Pred dnevi sem v Metropolitanu objavil kolumno o holokavstu. Po objavi običajno objavim še link na moji facebook strani, da je zapis dostopen tudi tistim, ki ne spremljajo Metropolitanov spletni žurnal. Sedaj, po objavi kolumne o holokavstu, ki se meni osebno zdi pomemben tekst, opažam veliko skromnejši odziv kot na ostale vsebine.

Pod vplivom medlega odziva na tekst o holokavstu sem se odločil, da ponovno objavim tekst, ki je bil svojčas dosegljiv le manjši publiki, ki je obiskala razstavo.

Že v kolumni o holokavstu sem se dotaknil vprašanja, ali je slovenska družba občutljiva na trpljenje ljudi in ali je zmožna tolerirati soočanje s trpljenjem drugih posameznikov. Izpovedi mojih pacientov, ki so se pred mano srečevali še z drugimi strokovnjaki suportivnih poklicev, govorijo o tem, da pogosto prihaja do odklonilnega odnosa do travmatskih doživetij, trpljenja, bolečin drugih. Tekom svojega usposabljanja za psihiatra (in tudi kasneje med opravljanjem svojega poklica) sem se neredko srečeval z »drugotenjem« oseb, ki so kazali znake duševnih motenj.

Prav te dni berem o tem, kako je slovenska država zelo birokratska, odklonilna do iskalcev azila. Pred leti sem poslušal angleškega forenzičnega strokovnjaka, ki je usposobljen za prepoznavanje posledic trpinčenja in mučenja, kar je pomemben element prepoznavanja upravičenosti do azila. Pri nas se tovrstne forenzične ekspertize v procesu sprejemanja odločitve o pravici do azila sploh ne izvajajo.

Sprašujem se, ali nam mogoče gre zares tako dobro, da v svoji narcisistični nedotakljivosti nimamo kapacitet, da bi se soočili s trpljenjem drugih, ki niso imeli ali nimajo takšne sreče kot mi, in: ali so naše predstave o preteklosti tako zacementirane, da ne prenesemo diskurza, ki bi prinašal drugačne glasove v naša življenja. Radikalizacija mladih, ki so se rodili okoli osamosvojitve kaže na to, da je naša generacija storila neko napako pri predelavi ti. »problematične« zgodovine. Iz realnosti je postal mit, ki je prepojil kosti druge in sedaj že tretje generacije.

Ne morem se otresti skrbi, da se nam bo, v kolikor se ne bomo ničesar naučili iz zgodovine, ta ponovila.

  • V nadaljevanju objavljamo tekst z omenjene razstave v celoti.
Poslovilno pismo - brv, ki premosti dimenzijo življenja in smrti

Naslov razstave metaforično zrcali neizogiben in skrajno dramatičen odnos dveh posameznikov, po eni strani tistega ki pritiska na sprožilec in tistega, ki še lahko napiše poslovilno pismo, preden mu nasilno končajo življenje. Povezuje ju dogodek, ki je po nekem čudežu, vsaj za enkrat izven vesolja izkušenj naše generacije.

Čeprav se imam za raziskovalca, ki sem pisal znanstvene tekste tudi o poslovilnih pismih samomorilcev in domoljubov, ustreljenih med Drugo svetovno vojno v Sloveniji, me ta trenutek, ko se lotevam pisanja tega teksta, obhajajo vtisi, slike in izkušnje, ki so daleč bolj čustveno obarvani in osebni, vendar me spremljajo vsa leta in nenehno bogatijo skladovnico, iz katere se trudim oblikovati svoj odnos do sočloveka, subjekta mojih raziskav, ter človečnosti in spoštovanje do življenja in žrtev. Česarkoli in kogarkoli že.

Te čustveno obremenjene izkušnje se skrivajo v ozadju vseh mojih znanstvenih refleksij, včasih jih celo prepoznam v kakšni svoji tezi, vendar sem se začel zavedati korenin teh svojih predpostavk šele po soočanju z grozotami v vojni na tleh Hrvaške in BiH, kot so mi to prenesli begunci in žrtve vojnega nasilja.

Zgodba se začne daleč pred mojim rojstvom, s I. in II. svetovno vojno, prekrajanjem srednje -evropskih meja, izročanjem judovskega prebivalstva v milost in nemilost Nemcev, z atrociteti nad madžarsko manjšino v Vojvodini ob koncu II. svetovne vojne, vendar se udejani šele leta 1980, v času bližajoče se Titove smrti. V tistem času sem večkrat sanjal, da me vojaki v neprepoznavnih uniformah pripeljejo pred strelski vod, privežejo za steber in me usmrtijo z ustrelitvijo. Ni nobene predhodne zgodbe, zasliševanja, mučenja ali sodbe. Le zagrabijo te in povsem brezčutno, pa vendar odločno, da niti ne upaš nasprotovati, pripeljejo na neko zaprto dvorišče. Obrazov ne vidim, le črno grlo puškinih cevi. Občutek, ki se ob tem prebuja, je žalost. Nikakor ne strah, le žalost, v kateri se zrcali nesmiselnost takšne nasilne, vsiljene smrti. Vedno se prebudim v trenutku ko izstrelijo salvo. V grozi, odvzetosti celotnega telesa zaradi pretirane zadihanosti,v temi, ko ne vem, kje sem. Šele po določenem času mi prileze v zavest spoznanje, da sem živ in sem v neki bolj sprejemljivi stvarnosti.

Scena, srhljivo podobna zaključnem prizoru v filmu Katin, Andrzeja Wajde. In zanimivo, niti iz filmskih prizorov ne morem priklicati obraze rabljev, le žrtev. Generala, ki se, kot žival, ko začuti smrt, poskuša iztrgati iz rok rabljev in mladega častnika, ki se pripravi na smrt, nato pa odpove pištola eksekutorja in še enkrat mora čakati na strel, ne da bi lahko upal v čudež.

Nekega rablja se spomnim le iz dokumentarca "Druga svetovna vojna v barvah", ko nekje na Balkanu, možakar v telovniku, zasukanih rokavov, tako da se vidi tetovaža na podlahteh, s hudo vnemo obeša lepo oblečene meščane. Eden od njih seže po zanki in jo popravi, da mu lepše leži okoli vratu, očitno oba popolnoma identična z vlogo, kar jima je dodelila zgodovina. Oba sta brez dvoma, nasprotovanja in ambivalence, vpletena v tragičen diskurz, ki od nekdaj lebdi nad človeško usodo.

V obliki znanstvenega diskurza sem se trudil opisati smisel pisanja poslovilnih pisem, ki so tako tragična podobna ena drugi in kar je še bolj tragično, da so poslovilna pisma obsojenih na smrt tako podobna zapisom samomorilcev. Tragično, vendar ne presenetljivo, saj vse te ljudi žene k pisanju neka odtujena sovražna sila, ki jim krati pravico do življenja. Poslovilna pisma niso le dokumenti, vendar dejanja, s katerim posameznik lahko ustvarja ali trga medosebne vezi, se trudi ustvariti nekakšen medosebni most, ki mu omogoča vsaj virtualno preživetje v zavesti tistih, ki ostanejo za njim. Brv, ki premosti dimenzijo življenja in smrti; obenem pričevanje. Pričevanje o pogumu in drži teh ljudi, o duhu, ki jih povezuje in jim pomaga sprejeti nesprejemljivo. Vir žalovanja in ustvarjanja neke sprejemljive zgodbe v katerem žrtev ne izgine, njegove zadnje besede so vir njegovega obstoja v preživelih.

V mojih nočnih morah groza kulminira v spoznanju "da me ne bo več". Da bom izginil brez sledu, brez kakršnega koli smisla, saj niti ne vem, zakaj in kdo me strelja.

Tako, kot je ustvarjanje poslovilnih pisem dejanje, je odločitev eksekutorjev, ali bodo omogočili pisanje poslovilnih pisem svojim žrtvam, dejanje z moralnim predznakom, ki po eni strani predpostavlja nekakšno identifikacijo s položajem žrtve in obenem dejanje, ki daje nekakšno legitimnost temu početju. Takšna so tisočletna pravila vojne, ki upoštevajo civilizacijsko precipitacijo vseh preteklih eksekucij. Danes ti, jutri morda jaz.

Po drugi strani je pojav Katina, Treblinke, Teharja, Barbara rova prikrivanje dejanja, zanikanje storjenega, ustvarjanje vseobsegajoče skrivnostnosti, civilizacijskega zla, ter razčlovečenje žrtev v njihovi množičnosti, nemoči in razgaljenosti, industrializaciji morije, obenem pa tudi umor duše vseh tistih, ki so bili kakorkoli vpleteni v ta dejanja. Priznanje nelegitmnega dejanja, umora. V filmu Andrzeja Wajne se vzorno zrcali vsa tista napetost, ki se ustvari ob zanikanju, nesprejemanju, prelaganju odgovornosti. Le ekshumacija, soočanje s smrtjo, identifikacija žrtev in storilcev odpre pot k žalovanju ter potencialno tudi k spravi. Če se še najde kdo, ki prizna, da je storil zločin.

Dan Bar-On govori o neizpovedljivem s strani žrtve in nerazpravljivem s strani vseh drugih, predvsem storilcev. Skrivnost, ki vije nad morijami, prepoved pripovedovanja sporoča storilcem, da se je zgodilo nekaj, kar se ne bi smelo zgoditi. Krivda, kot pristna negativna predstava o samemu sebi, nujno nastopi ob tem, da nekdo spozna, da je storil nekaj, kar je proti civilizacijskim pravilom. Nato pa sta samo dve poti:

Prevzemanje odgovornosti, priznanje primernega statusa žrtvi, torej "kesanje", prinese s seboj možnost konstruktivne predelave dogodka, da ta postane preteklost. Takšno dejanje prebudi zaupanje, da se kaj takšnega nikoli ne bo več zgodilo. Podoben proces se je odvil v Nemčiji, tekom 60-ih let, ko je simbolično dejanje Willi-ja Branta, ki je pokleknil pred poljskimi žrtvami nacizma prebudil proces predelave nacistične zgodovine. Še lepša pa je zgodba Južno-afriške republike, kjer je delo Komisije za resnico in spravo preprečilo nasilje med črnimi in belimi prebivalci po padcu apartheida.

Druga pot je neskrajno regresivna, ko nesprejemanje odgovornosti in prikrivanje dogodkov vodi v razvoj neučinkovitih, izrazito napetost zbujajočih in nezrelih množično-psiholoških dogodkov. Te mehanizme prepoznavamo v fenomenih neonacizma, političnega ekstremizma, družbenih delitev.

Marek Edelman, eden med redkih, ki so preživeli vstajo v varšavskem getu, opisuje, kako je mimo njega odšlo v gotovo smrt 400.000 varšavskih židov. 400 000 človeških bitij, med njimi najbrž tudi veliko Einsteinov, Menuhinov, Bernsteinov, Freudov ... brez sledu. Kot da nikoli ne bi obstajali. Na njihovem mestu je ostala le praznina - neobstoj, le čevelj, zobna ščetka, proteza, ki nakazujejo njihov obstoj. Ponekod pa še to ne. Vrzel v prihodnosti. Gorivo za sovražnost in previdnost.

Obenem pa tudi spoznanje, da je človek sposoben storiti nekaj, kar presega naše predstave o stvarnosti, nekaj, kar je proti civilizaciji. Pa vendar ... zgodila se je Ovčara, Manjača, Lora, Srebrenica ... Očitno se nismo nič naučili, čeprav bi se lahko. Od tistih, ki so se ..., ki so se učili od žrtev, od tistih nemočnih, nagih ljudi, z rokami, zvezanimi za hrbtom, ki bodo čez nekaj trenutkov prenehali obstajati v imenu neke religije, ideologije, diktature.

Hanna Krall je med pisanjem njegove biografije vprašala dr. Mareka Edelmana, kako lahko živi s tako bolečim spominom na vse tiste mrtve ljudi. Na kar on reče ,... "da, ... v zrcalu smrti sem se naučil neizmernega spoštovanja življenja."

 

 

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.