Priznani strokovnjak za vzgojo brez dlake na jeziku: "Že 15 let govorim, da je eAsistenta treba ukiniti"

Sebastjan Kristovič je profesor, predstojnik in raziskovalec na Univerzi Alma Mater Europaea in tudi direktor Mednarodnega inštituta za psihoterapijo in uporabno psihologijo. Doktoriral je s področja logoterapije in že vrsto let različnim ciljnim skupinam predava vsebine predvsem s področja vzgoje.

Že dodobra smo zakorakali v novo šolsko leto in z enim največjih strokovnjakov za vzgojo pri nas smo se pogovarjali o šoli, šolskih obveznosti, preveč vpetih starših in premalo odgovornih ter samostojnih otrocih. Celih generacijah takih otrok, pravzaprav.

Novo šolsko leto prinaša nove obveznosti otrokom in tudi njihovim staršem. Starši so danes močno vpeti v šolski sistem, vse jih zanima, z vsem hočejo biti na tekočem, o vsem imajo mnenje. Se vam zdi prav, da so danes starši tako močno vpeti v šolski svet svojega otroka? 

Jaz to vidim kot zelo problematičen simptom, pri katerem se dela trojna škoda. Starši po eni strani izčrpavajo sebe, po drugi strani posegajo v avtonomijo vzgojno-izobraževalnih ustanov in po tretji strani – ki je najbolj pomembna – s tem 'mikromenedžiranjem' posegajo tudi v otrokovo avtonomijo. Otrok je ves čas spremljan, nadzorovan, ves čas nekdo tišči in sili vanj, zato ne more graditi občutka odgovornosti, svoje lastne identitete, samostojnosti. 

Če podam povsem praktičen primer, kje se vse skupaj že začne. Otrok pride iz vrtca in kaj naredijo starši? Začnejo ga intervjuvati, spraševati, kako je bilo, kaj so jedli, s kom se je igral … Nič čudnega ni, da otrok poda zelo skope odgovore, toliko, da starše zadovolji in da ima mir. Tudi razvojno gledano otrok še nima v zadostni meri razvitih možganov, da bi znal vse to ustrezno racionalno sprocesirati. Pustimo otroke, da zadihajo, pustimo jim ta notranji svet in ne silimo ves čas vanje. Otrok ima svoj notranji svet domišljije, ustvarjalnosti, kreativnosti, namišljenih prijateljstev … Dajmo jim malo miru, da se sami zaigrajo, da lahko sploh razvijejo en notranji dialog s seboj, to je sploh pomembno pri predšolskih generacijah.

Kako takšen nadzor dolgoročno vpliva na otroka?

V vzgoji sta dva temelja – samostojnost in odgovornost. Kar je otrok zmožen in sposoben narediti sam, bi mu morali dovoliti, da naredi sam. Odgovornost pa pomeni prevzemanje posledic za svoja dejanja, za tisto, kar bi moral narediti, pa nisem. Mi otroke danes sistemsko vzgajamo za nesamostojnost in neodgovornost. Simptome vidimo na vseh ravneh. Sem univerzitetni profesor, in ko grem po hodniku, srečujem – starše! Mame urejajo sinovom prijave na fakultetah, študentske domove, študentske kartice in pogosto pozneje tudi njegov partnerski odnos. Uboge punce, ki bodo dobile te mamine sinčke. Pravzaprav je to že zelo resen generacijski problem, kriza moškosti je očitna. Moški je tisti, ki mora dati ženi varnost, trdnost, gotovost, da uredi in poskrbi. On bi vedno moral biti del rešitve, in ne del problema. Zato je ta formacija osebnosti tako pomembna. Sin, ki je nezdravo navezan na mamo, posledično ni mogel razviti lastne identitete, ker njegovega "jaza" pravzaprav brez maminega "jaza" ni. Takšen fant, moški, še sam ne ve, kaj pomeni biti partner, oče, odgovoren do žene in otrok.

Tega ni mogoče dovolj poudariti, ker se je pri nas permisivna vzgoja sistematično vpeljala v vse pore družine, vzgoje in izobraževanja, otrok je postal epicenter sveta. Na šolah za starše se vedno izpostavi, da je središče mladih mamic vedno otrok. Središče bi vedno moral biti partnerski odnos, otroci so samo trenutni sostanovalci, ki bodo odšli, partner pa bo ostal. Posledice tega so zelo raznovrstne in resne, vplivajo tudi na razvoj etičnega čuta.

V kakšnem smislu?

Mlade danes vzgajamo po logiki: uživaj in imej se fajn. Včasih so nam starši rekli, naj v šoli pozorno poslušamo, ubogamo učiteljico, naj bomo pridni. Danes pa ves svet odraslih skrbi, da naši otroci uživajo in se imajo fajn. Etični čut pa je v tem, da človek v življenju ne dela samo stvari, ob katerih uživa, ampak da dela tisto, kar je prav. 

Če se vrneva malce nazaj k šoloobveznim otrokom in nadzoru njihovih staršev. Sistem eAsistent je že en tak primer, ki staršem omogoča, da – če malce pretiravamo – oceno otroka izvedo še pred otrokom. Je to prav?

Že več kot 15 let govorim, da je treba eAsistenta ukiniti. To je povsem napačno, strokovni zdrs, ki je degradiral odnos in zaupanje med staršem in otrokom. Če podam primer – otrok dobi slabo oceno, gre domov, se sprašuje, ali povedati staršem ali ne. Vzame si še en dan, se sekira, zbira pogum, ima dialoge sam s seboj. Na ta način se oblikuje čut odgovornosti. Mi smo pa otroke prav tega sistematično oropali. Še domov ne pridejo, pa imajo starši že vse informacije servirane. Otrok je oropan notranjega dialoga in samorefleksije.

Danes se zdi, da so otroci bolj zaposleni kot kadarkoli prej, poleg šole ima skoraj vsak še obšolske dejavnosti in mnogokrat se njihov delovni dan zaključi zvečer. Do tega ste precej kritični ...

Danes smo otroke prisilili, da ne morejo biti več otroci. Že v predšolskem obdobju jih vseskozi nekam vozimo, morajo trenirati, se dokazovati, tekmovati. Moje strokovno stališče je, da otrok do 2. ali 3. razreda ne bi smel imeti nobene obšolske, kaj šele obvrtčevske dejavnosti. Otrok mora biti popoldan doma, da se umiri, da si sam strukturira igro. 

Samo poglejte ta zanimivi paradoks: pri šestih letih jih vozimo na dejavnosti, to so novi geniji, Mozarti in Ronaldi. Če zavrtimo čas deset let naprej – koliko jih ostane? Nobeden ali pa eden na generacijo. Imamo pa generacije melanholičnih, iztrošenih 15-letnikov, ki jim je vsega dovolj. Takrat, ko bi morali hoditi na štadione in trenirati, jih prepuščamo telefonom in Instagramom, pri štirih do petih letih, ko bi morali biti doma, jih pa vozimo vsenaokrog. 

Večkrat ponavljam, da moramo danes postati varuhi otrokovega otroštva. Pustimo otrokom, da so lahko otroci, ker bodo na žalost še prehitro odrasli. 

Nekateri starši bodo rekli, da je treba za vrhunske uspehe pričeti navsezgodaj trenirati. Vi sami ste bili vrhunski športnik in iz prve roke pravite, da to ne drži ...

Sam sem bil vrhunski športnik, član slovenske reprezentance z dosežki na  svetovni ravni. Trenirati sem začel šele v 6. razredu. Vse raziskave kažejo, da zgodnja specializacija v športu negativno vpliva na poznejše rezultate. Nič ne bomo zamudili - jaz mislim, da ravno obratno. Sam sem se vozil na trening sedem kilometrov daleč, z BMX-om, poleti, pozimi, v dežju, v snegu.

Zakaj? Ker sem to res želel in največja kazen je bila, če mi je oče rekel, da ne smem na trening. Motivacija ni prišla od staršev, ravno obratno. Vse sem naredil, da sem lahko šel na trening. Vzgib mora priti od otroka, in to je res žalostno, da starši neke svoje frustracije in cilje, ki jih sami niso dosegli, poskušajo uresničevati prek otrok. Vedno svetujem – če otrok v predšolskem obdobju izrazi željo po neki dejavnosti, počakajmo leto, dve ali tri. Zakaj bi ga morali vpisati takoj in zdaj? Če je želja prava, bo z vsakim dnem večja. Če imajo starši doma res genija, verjemite mi, ne bodo ga mogli ustaviti, tudi če bodo to namenoma hoteli.