Vse skupaj se ji je sicer zdelo nenavadno, a šlo je za osebo, ki ji je zaupala ... Resnica jo je do konca potrla.
Leta po sinovem izginotju se je Veri zdelo čudno, da dobiva samo pisma in listke, nikoli pa klicev ali sporočil prek družbenih omrežij. "Mama, ko prebereš pismo, ga raztrgaj in zažgi," je pisalo v vsakem novem pismu, ki ga je Vera Ivanovna prejela od svojega sina. Vera je živela v majhnem ruskem mestu in s sinom Arkadijem je že 20 let komunicirala le prek kratkih pisem. Pošiljala mu je denar in darila, kadar jo je za to prosil. Vsa ta leta pa svojega sina ni videla niti enkrat.
"Moram se takoj skriti"
Leta 1996 se je postavni 29-letni Arkadij Mustjukov vrnil iz vojske. Bil je priljubljen med dekleti, a ni mogel najti službe. Njegovo zasebno življenje je bilo precej zapleteno. Pred vojsko je bil v zvezi z Ino, s katero je imel sina. Nato se je v njegovem življenju pojavila Antonina Loginova, osem let starejša ženska z dvema otrokoma iz prejšnjega zakona. Arkadij je stalno nihal med eno in drugo žensko. Nato je nenadoma izginil.
"30. septembra sem postala zaskrbljena, moj sin se ni vrnil domov," je povedala Vera Ivanovna za ruske medije. "Začeli smo ga iskati, klicali sorodnike, a ga nismo našli. Dva tedna pozneje pa sem našla sporočilo na ograji: ‘Mama, zašel sem v težave. Vtaknil sem nos tja, kamor ne bi smel. Moram se takoj skriti.’"
Vera je pozorno pogledala sporočilo. Rokopis je bil skoraj zagotovo sinov. V nemirnih 90. letih so ljudje izginjali brez sledu. Bolje, da se skriva, kot da bi ga pokopali, si je mislila. Antonina Loginova je potrdila to razlago. "Rekla je, da je bil moj sin priča umoru dveh kriminalnih šefov in da se je zato moral skriti. Razumela sem, da je v nevarnosti," je povedala Vera.
Kmalu je prišlo novo pismo: "Mama, pošlji mi nekaj denarja - milijon rubljev za pot na Daljni vzhod." (danes približno 200 evrov). Vera je takoj zbrala denar, si ga sposodila od prijateljev in poslala prek Antonine. Sin jo je v pismih prosil: "Mama, ne prijavljaj mojega izginotja, nikomur ničesar ne povej, ne hodi na policijo. Če me najdejo, me bodo zaprli, in v zaporu me bodo ubili. Zaradi teh ljudi se skrivam." Na sinovo prošnjo Vera ni šla na policijo. Tako sta nadaljevala "dopisovanje."
"Ne bom te klical"
"Sin me ni pozabil, redno mi je pošiljal sporočila," je povedala Vera. To niso bila prava pisma, le majhni listki, iztrgani iz zvezkov. "Antonina mi jih je prinašala vsakega petega v mesecu. Pisala sem mu, kako sem. Vedno sem ga spraševala, kdaj bo prišel domov, a je odgovarjal: ‘Ne morem se prikazati. Vpleteni so veliki igralci. Izgubil bi vse.’"
Vera mu je pošiljala pakete: klobase, konzervirano meso, kondenzirano mleko. Vedno mu je dodala približno 200 evrov iz svoje pokojnine. Včasih tudi več, enkrat je sin trdil, da je razbil avto in je potreboval denar za popravilo. Od leta 2012 se je pogosto pritoževal nad zdravjem in Vera mu je pošiljala zdravila ali denar. Vse to je šlo prek Antonine. Če se sprašujete, zakaj Vera ni posumila, je razlog ta, da je Antonina trdila, da vse preda skupnemu prijatelju, ki to potem dostavi Arkadiju. In tudi pisma so prihajala po istem kanalu. "Ko sem prejela sinovo pismo, mi je bilo lažje pri srcu," je pripovedovala Vera. A leta so minevala, svet pa se je spremenil, prišli so mobilni telefoni in internet. Toda Arkadij je vztrajal: "Mama, oprosti, ne bom te klical. Ne morem. Saj ti zadostuje, da si piševa, kajne?" Poleg tega jo je prosil, naj po branju vsa pisma zažge, da ne bi ostal noben dokaz. "Kasneje sem ga začela prositi, naj me vendarle pokliče. In potem, novembra 2015, so pisma nenadoma prenehala prihajati," se spominja Vera.
Preberite še:
- Dosmrtni zapor za uglednega odvetnika, ki je umoril ženo in sina
- Švedinjo oprostili suma dolgoletnega zadrževanja sina v ujetništvu
"Nikoli se ne bo vrnil"
In potem je januarja 2016 prejela klic z neznane številke. "Ali ste vi teta Vera? Ne čakajte več sina. Nikoli se ne bo vrnil," je rekla glasno in hladno. "Tonja ga je ubila. Pokopala ga je v stari hiši."
Poklicala jo je Antoninina prijateljica Jelena. Pozneje je pričala pred preiskovalci, da ji je Tonja priznala umor in jo prosila, naj najde nekoga, ki bo Veri telefoniral in se pretvarjal, da je njen sin. "Skoraj 20 let je prihajala k meni, pila čaj, jedla pri meni in mi lagala v obraz!" je bila pretresena Vera. A kar je najbolj šokiralo, preiskovalci niso sprožili postopka proti Antonini, saj je primer zastaral. Ženska pa krivde ni zanikala.
"Prvi dve leti sva živela normalno," je Antonina povedala za Komsomolsko pravdo. "Moja otroka iz prvega zakona sta bila še majhna, hči pet, sin osem let. Arkadij je delal in prinašal denar domov. Potem pa je začel piti." Ko ga je poskušala odvaditi alkohola, je postal nasilen. "Leta sem ga poskušala nagnati. Grozil mi je, da me bo ubil. Posilil je mojo 13-letno hčerko!" je šokirano priznala. "Delala sem ponoči, on pa je ostajal doma z otroki. Po hčerkinem vedenju sem vedela, da se je nekaj zgodilo. Bala se ga je. Spali smo oblečeni, pripravljeni zbežati."
Usodni pretep se je zgodil oktobra 1996. "Prišel je pijan, razbijal po vratih, kričal. Bala sem se, da bo razbil okna. Ko sem odprla vrata, me je napadel, me podrl in začel daviti. Padla sem na njegovo orodje in zgrabila prvo stvar, kar sem imela pri roki, bilo je kladivo. Udarila sem ga po glavi … potem še enkrat, še večkrat. Bila sem v šoku. Bala sem se, da bo vstal in me ubil. Bila je izbira: ali jaz njega ali on mene," je povedala Antonina. Telo je zavila v odejo in ga odvlekla v klet, kjer ga je pozneje pokopala.
Ko so po letih odkrili resnico, Antonina ni več živela tam, hiša je bila porušena. Arkadijevo telo so res našli v kleti. "Najpomembnejše je, da sem vzgojila svoja otroka. Imam vnuke. Moji otroci so normalni ljudje," je izjavila.
Zakaj ni bila kaznovana za umor?
"Ker je bil zločin storjen leta 1996, bi morala biti kaznovana po takratnem kazenskem zakoniku," pojasnjuje nekdanji tožilec in preiskovalec Jevgenij Zobov. "Zastaranje za umor brez oteževalnih okoliščin je bilo 10 let, z oteževalnimi pa 15. Če se storilec skriva, zastaranje miruje - a v tem primeru se ni skrivala, dejstvo umora pa je bilo ugotovljeno šele po poteku roka. Za prevaro pa je rok še veljal, zato so jo lahko kazensko preganjali."
Povzeto po: portal Stil
