3 napačni (in en dober odziv) odraslih, ko imajo opravka z otrokom, ki jeclja

Jecljanje je še vedno slabo razumljeno. O tem nihče zares ne piše, še manj pa govori.

Gre za nadvse kompleksno vprašanje. Od tega, zakaj ljudje jecljajo in kaj bi lahko bili vzroki, pa vendar so slike možganov jasno pokazale, da imajo jecljajoči drugačne možgane (sodeč po povezavah v beli možganski materiji) od nejecljajočih.

Raziskave kažejo, da se jecljanje praviloma pojavi pri otrocih, ko so ti stari okoli 33 mesecev. S težavo zatikanja v govoru beležijo pri 5-8 % predšolskih otrok, med katerimi je več dečkov kot deklic, okoli 3 % njih pa bo jecljalo tudi v odraslosti.

Vzroki do dandanes še vedno niso povsem jasni, se pa strokovnjaki za govor strinjajo, da jecljanju do neke mere botruje genetika, možganska disfunkcija, otrokov temperament in različni stresorji.

Zatikanje govora v otroštvu lahko ob ustreznem ravnanju okolice in starše tudi izzveni – in to brez ali z le malo pomoči logopedov.

Vedno pa žal ni tako.

Zgodovina tako pozna kar nekaj slavnih ljudi, ki so jecljali. Med njimi so bili: britanski premier Winston Churchill, kralj George VI, igralec James Earl Jones, ameriški predsednik Joe Biden in pevec Mel Tillis.

Precej manj slaven je primer 13-letnega Lennyja Rutterja iz Sheffielda v Veliki Britaniji, katerega mama Helen je bila več let igralka. Ko je tekom odraščanja svojega sina lahko neposredno opazovala (in izkušala na lastni koži), s kakšnimi izzivi se soočajo jecljajoči otroci (in posledično njihovi zaskrbljeni starši), se je odločila o tem napisati otroški roman.

Za YouTube kanal STAMMA je povedala: »Hotela sem napisati zgodbo, ki bi jo lahko prebral tudi Lenny. O nekom, ki jeclja tako kot on. Ker takšne zgodbe še ni bral. In potem sem razmišljala, da bi morda lahko v tej zgodbi uživali tudi drugi ljudje.«

• Celotnemu intervjuju lahko prisluhnete spodaj.

Helen Rutter je svoje vtise, želje spodbude in hrepenenja uspela strniti v zabaven roman Fant, ki je vse spravljal v smeh, namenjen otrokom med 8. in 12. letom.

Da bi lažje vzpostavila distanco do tematike, je za potrebe knjige Lenny postal 11-letni Billy Plimpton, ki je bil prvemu sicer zelo podoben, kasneje pa je lik zaživel sebi lastno (knjižno) življenje, v katerem zaradi govorne hibe sprva pocenjen akter postane pravi pravcati junak in to vsemu, tudi neustreznim odzivom okolice navkljub.

4 najbolj tipični odzivi odraslih

Billy Plimpton o neustreznih odzivih odraslih, ki niti ne vedo, kako bi se vedli okoli otroka z govorno napako, spregovori takole.

… obstajajo štiri glavne kategorije odraslih:

1. Spodbujevalci

Imajo mirne, smejoče izraze in neprestano govorijo reči, kot so: ’nadaljuj’, ’zanimivo’ in ’razumem’. Spodbujevalci so okej. Čeprav znajo biti nadležni, ko gredo predaleč in govorijo reči, kot so: ’globoko zajemi sapo’ in ’sprosti se’. Če nekomu, ki ima očitno težave, rečeš, naj se sprosti, je enako, kot bi nekomu, ki ga lovi tiger, vpil: ’Teci hitreje!’ Saj bi, če bi lahko.

2. Bralci misli

To je najbolj razširjena kategorija in po Billyjevem mnenju zelo nadležna. Veliko odraslih to pogosto počne otrokom, tudi tistim,ki ne jecljajo, slednji pa še posebno. To je kategorija odraslih, ki mislijo, da natanko vedo, kaj jecljajoči skuša povedati, in zato ’uslužno’ končujejo stavke namesto njih. Običajno rečejo nekaj povsem napačnega.

»Jaz večinoma nadaljujem z njihovo verzijo pogovora, ker se mi ne da poskusiti znova. Enkrat sem končal tako, da sem moral iti na stranišče, čeprav me ni tiščalo lulat. Gospa, ki je prodajal vstopnice za kino, je očitno mislila, da bom vprašal: »Mi lahko prosim, poveste, kje so stranišča?« Jaz pa sem hotel dejansko vprašati: »Mi lahko, prosim, poveste, kje lahko kupim pokovko?« Odpeljala me je naravnost do stranišč, čeprav je tam bil velikanski znak in puščica, zato se mi je zdelo, da moram vstopiti. Na koncu nisem niti kupil pokovke. Mami sem povedal, da sem si premislil, ko sem zdrsnil nazaj na svoj sedež in mi je rekla, da sem ’čuden tič’.«

To je druga reč, ki se zgodi, kadar jecljaš. Ljudje mislijo, da si ali neumen ali pa čuden.

3. Šaljivci

To je najbolj nadležna kategorija.

»Odrasli, ki ne vedo, kaj naj storijo, zato se odločijo, da me bodo ’za šalo’ posnemali. Verjemite mi, to se dogaja veliko pogosteje, kot bi si mislili. Oni dan sem šel v trgovino in sem starca z rjavim klobukom moral prositi, če mi s police lahko vzame čokoladno mleko. Odgovoril je: »S-s-s-seveda lahko!« In potem se je zasmejal, saj je mislil, da je nadvse smešno. Ni mi jasno, zakaj bi odrasli storil kaj takega. Skoraj preveč begajoče je, da bi bilo moteče. Kljub temu pa sem se počutil slabo.«

4. Čakalci

Najboljša kategorija in hkrati tista, ki bi jo morali preizkusiti vsi, kadar naletijo na jecljajočega.

To so nadvse redki ljudje, ki z veseljem čakajo in bodo počakali tako dolgo, dokler traja, da jecljajoči pove, kar se je namenil povedati.

»Očitno je, da nekateri čakalci niso dobri. Ne bi verjeli, kako očitno je, ko neko čaka, toda tega resnično noče početi. To je težko. Najraje bi jim rekel: »Ne skrbite. Le pojdite in počnite, karkoli bi že raje počeli. To ni zabavno za nobenega od naju.« Toda ne rečem tega, kajti potem bi trajalo še dlje kot tisto, karkoli že skušam spraviti iz sebe.«

Fant, ki je vse spravljal v smeh

Billy Plimpton ima visokoleteče sanje: ko odraste, hoče postati slaven komik. Že zdaj pozna veliko šal, a se mu zdi, da mu na poti stoji velika težava: jecljanje. Billy sprva meni, da se bo s to težavo najlažje spopadel tako, da … nikoli ne spregovori niti besede. Tako otroci na njegovi novi šoli ne bodo slišali, da jeclja. Toda kmalu ugotovi, da to NI najboljši način, kako se spopasti s težavami. (Če nič drugega, je zelo težko povedati šalo, ne da bi izustil eno samo besedo.)

Ko si Billy utira pot k slavi, se mu zgodi veliko zabavnih (in nekaj manj zabavnih) reči. Na koncu bo izvedela vsa šola … Če mislite, da lahko ustavite Billyja Plimptona, vedite: Kmalu bo stresel šalo na vaš račun!