Pretresljiv uvid v življenje ženske, ki je postala pojem solidarnosti in človekoljubja.
"Telo lebdi v neskončnosti, ki me objema z vseh strani, mehka in ljubeča in varna. Končno varna. Nad mano oblaki, pod oblaki galebi, pod galebi jaz. Morje se z valovi mehko zaganja v obalo in v daljavi slišim šumenje. Voda mehko obliva moje telo, me ljubkuje kot dojenčka, podpira kot starko. Lepo je – zaradi tega, kar je, in zaradi tega, česar ni. Ostri opilki bolečine, ki se je vsa leta kopičila v mojem telesu, se raztapljajo v mlačni slanici. Končno – pretekli tedni so bili nevzdržni."
Uvodni zapis v (avto)biografijo Anite Ogulin izpričuje vse, kar se bo pred bralcem razgrnilo na straneh, ki sledijo.
Ljubezen do življenja, četudi se ta neusmiljeno izteka, in neizmerna zdravilna moč narave v navezi z najbližjimi in ’plemenom’ resnično varnih ljudi, katerega sredino je našla šele v poletju in na jesen življenja, so edini zares kos travmam otroka. Otroka, ki je toliko hudega pretrpel, in otroka, ki je trnju navkljub odrasel v veliko humanitarko.
Svojo trpko preteklost je nazadnje obrnila celo v svojo prednost. Iz taistih travm je namreč črpala izkušnje. "Samo pogledala sem otroku v oči, in že sem začutila, kaj preživlja. Vse, kar sem doživela in preživela sama, je v meni prebudilo nepremagljivo empatijo do vsakega, ampak res prav vsakega človeka."
Na sončni strani Alp danes ni človeka, ki ne bi slišal za Anito Ogulin, pa vendar tudi tisti, ki smo jo osebno poznati, mnogo tega, kar je s pomočjo veščega peresa novinarja Vasje Jagra uspela preliti na papir, nismo vedeli. Ker o tem ni govorila.
Ni govorila o sebi, vedno je govorila o drugih. O pomoči potrebnih. O pozabljenih, lačnih, pretepenih, spregledanih, obupanih, zlorabljenih in globoko travmatiziranih.
Ena od njih
Da je bila nekoč tudi ona ena njih, le da takrat ni bilo Anit, ki bi ji lahko priskočile na pomoč, je spoznanje, ki globoko zareže.
Anita je na koncu postala to, kar je najbolj potrebovala, ko je bila sama eden od teh otrok. In kot je sama večkrat povedala, to ni bilo le njeno poslanstvo. To je bilo njeno življenje.
"Zadala sem si, da bom skušala pomagati prav vsakemu trpečemu otroku, ki ga bom v življenju srečala. V zameno sem v teh odnosih dobila toplino in potrditve, ki sem jih pogrešala v primarni družini. To se mi zdi nadvse poštena kupčija. Eni prodajo dušo hudiču, jaz sem jo zastavila ljubezni."
Njeno humanitarno delovanje se je začelo že zelo zgodaj.
"Poleg razdeljevanja potrebščin in živeža vaškim revežem in sirotam ter pozneje še učne pomoči sošolkam in sošolcem sem sčasoma prevzela dobršen del maminih nalog. Veliko znanja, ki sem ga v poznejših letih uporabljala na taborih in v kolonijah v organizaciji Zveze prijateljev mladine Moste – Polje, pa sem si pridobila na letovanjih za slepe in slabovidne v okviru društva Karel Jeraj, v katerega sta bila vključena oče in mati."
V šoli odličnjakinja, ki je na skrivaj pisala pesmi, doma pa skupaj z bratom redno pretepena in neprestano sramotena.
"Pogosto sva razmišljala o drugih otrocih. Imeli so prijazne starše, nikoli niso bili tepeni, pa čeprav so ušpičili še večje neumnosti, kot sva jih midva. In pogosto sva drug drugega spraševala, kaj je z nama narobe. Pomagala sva vsakemu sošolcu, ki je karkoli potreboval, pomagala ostarelim. Rasla sva združena v radovednosti in strahu pred okolico, v ljubezni in mržnji do staršev, v upanju na otroštvo po otroštvu."
Prav Anitin starejši brat je morda, a le do neke mere, postal vir njene nerazložljive notranje moči – pozitivne identifikacije, kot rečejo psihologi, pa vendar je bil tudi on takrat samo otrok. Krhek in prestrašen. "Bivanjsko skrivenčen kot jaz – kako ne bi bil, ko pa se hrustanec še ni niti prav zatrdil, že je bil deležen vzgoje po načelu ’upogniti, dokler je še mlado’."
A če vir njene očitne notranje moči, ki se je napajala iz vira čiste ljubezni in z njo empatije, ni bil zgolj njen brat, sotrpin bridkega odraščanja v ruralni čustveni in materialni puščavi, kaj je potem bilo tisto, kar na primeru Anite rek ’ranjeni ljudje ranijo ljudi’ razgali za navaden kliše?
O ranjenih ljudeh
Na tiskovni konferenci ob predstavitvi Anitine biografije ’Tako zelo vas imam rada’ je prav z namenom, da bi temu vprašanju prišel do dna, nekdo zastavil vprašanje, ali je pri ohranjanju izjemne osebnostne zdravosti vsej travmi navkljub morda kakšno vlogo odigrala vera, a je bil soavtor knjige, Vasja Jager, glede tega jasen: "Z Anito sva tudi o tem govorila in odgovor je ne."
Anitina primarna družina je bila namreč ateistična, oba starša sta bila del partizanskega odpora, kar je na vasi, kjer so vsi razen njih hodili v cerkev, še doprineslo k razkoraku z okolico. In ko se je Anita z nemalo muk ločila od nasilnega moža, da bi tako dobesedno rešila sebe in svojo dojenčico, ’zloslutnemu krakanju’ zatohle vaške srenje ni bilo ne konca ne kraja.
Ločitev je bila v tistih časih tako tabu kot velik greh. Zoper njih, ’brezmadežne’, tiste, ki so ’hodili v cerkev in vztrajali skupaj do poslednjega diha. V dobrem in slabem, včasih pa tudi v slabem in še slabšem. Bog živi dolino šentflorjansko’.
"Nikoli mi niso odpustili, nikoli me niso sprejeli. Lahko bi postala predsednica države ali Združenih narodov, lahko bi izkoreninila lakoto iz sveta ali vzpostavila večni mir – zanje bi bila še vedno kurba. Do zadnjega jim je v očeh gorelo sovraštvo do mene. Če bi lahko, bi me verjetno že zdavnaj zažgali."
Od otroštva globoko ranjena, kot ženska in mati pa potem s strani okolice po slovenceljsko še zasramovana, ji je navkljub vsemu uspelo izpolniti obljubo, ki si jo je dala kot deklica, in nato ne le doseči, temveč tudi preseči svoje otroške sanje. Sanje o tem, da bo pomagala prikrajšanim, še posebno otrokom, kar je počela celo življenje. Dobesedno do zadnjega diha.
Za svoje delo je prejela številna priznanja in odlikovanja, pokopana pa je bila z vojaškimi častmi v prisotnosti predsednice republike, premiera in župana.
Zlato srce
"Bil sem prepričan, da je njena življenjska zgodba bolj ali manj običajna, pač delno oblačno z občasnimi padavinami in kakšno strelo, sicer pa nič hujšega," v spremni besedi med drugim zapiše soavtor knjige Vasja Jager, ki Anite, razen kot ime, obraz s televizije in blagovno znamko, ni osebno poznal.
Da nič od tega ne bi moglo biti dlje od resnice, je spoznal kmalu tekom njunega virtualnega druženja. Oseben stik je bil zaradi njene hude bolezni takrat namreč odsvetovan.
Vasjo je Anitina zgodba tako pretresla in osupnila, da jo je v nekem trenutku kar vprašal, namreč, kako je mogoče, da ob vsem tem, kar je pretrpela s strani ljudi, ’teh ni zasovražila in postala nekakšen Hitler’.
In v tem svojem čudenju gotovo še zdaleč ne bo edini. Pa vendar.
Zgodovina pozna nemalo ljudi, ki so izkazali nepredstavljivo psihološko odpornost in moč v najbolj krutih, povsem nečloveških okoliščinah.
Kot je davno tega rekel Carl G. Jung: "Nobeno drevo ne more zrasti v nebesa, če njegove korenine ne segajo v pekel", izjemni Viktor Frankl pa: “Kdor ima zakaj živeti, lahko prenese skoraj vsak kako.”, je Anita ena od takšnih ljudi. Vsemu navkljub je namreč srce v njej ostalo živo tako, da je nazadnje sama postala kot eno samo veliko ... zlato srce.
V (avto)biografiji Anita o ljudeh ozkega uma in trdega srca, ki praviloma ne prenesejo drugačnosti, pokončnosti in samosvojosti, govori kot o ranjenih ljudeh. Tako si je verjetno govorila, ker je želela tudi do njih ohraniti nekaj empatije. In morda je tako tudi lažje 'osmislila' in nato odmislila pritlehne podlosti, ki jih je bila z njihove strani neprestano deležna.
Pa vendar vsi ranjeni ljudje ne postanejo takšni.
Za to, da nekaterim ljudem življenje skameni srce in v njih ugasne vsako sled luči, gre namreč iskati v več dejavnikih, ne le preživeti travmi. Vsi ranjeni ljudje namreč ne hodijo skozi življenje in kar tako zadajajo rane na vse strani in konce. Tega pravzaprav ne počne večina globoko ranjenih, ki jim je Anita desetletja pomagala, in tega ni počela Anita.
Bila je svetel primer globoko ranjenega človeka, a vseskozi z živo utripajočim srcem.
"Ko mi je bilo hudo ..."
Raziskovalci o tem, kako travma v otroštvu vpliva na razvoj empatije pri otrocih, sicer še niso rekli zadnje besede.
Študija iz leta 2023 je sicer pokazala, da travma in pomanjkanje spodbud lahko zaustavi normalen razvoj empatije pri predšolskih otrocih, po drugi strani pa je študija iz leta 2018 odkrila, da odrasli, ki so izkusili zgodnjo otroško travmo, praviloma izkazujejo višje ravni empatije kot tisti, ki teh izkušenj nimajo.
Kako je to mogoče?
Pri iskanju odgovorov na to enigmo se gre morda spomniti na priznanega britanskega psihologa Johna Bowlbyja, ki je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja postregel z odmevno teorijo o pomenu varne navezanosti otroka na primarnega skrbnika. Od takrat naprej namreč vemo tudi, da tozadevno prikrajšani otroci včasih uteho vendarle uspejo najdeti tudi drugje.
“V stiski sem se zatekala k živalim z naše kmetije. To so bili moji ljubljenčki, in kadar mi je bilo hudo, sem hodila k njim po tolažbo, vzela sem zajčka v naročje, se šla cartat k psu. Saj so bili hudi, ti naši psi, čuvaji, pa tudi čuteča bitja; jaz vedno pravim, da so to plemenite, modre duše, in temu primerno jih imam rada. Vse, kar živi, imam rada.”
Potreba po ljubezni in negi namreč ni omejena zgolj na človeški kontekst, temveč se lahko sekundarno izrazi tudi skozi odnos z ne-človeškimi spremljevalci.
Za mnoge globoko travmatizirane otroke lahko prav živali, ki neobsojajoče in brezpogojno ljubijo, predstavljajo nadomestek za varno navezanost, ki je niso bili sposobni vzpostaviti njihovi skrbniki.
In znano je, da prav to lahko nato uspe ohraniti razvojno zdravost otroka, še posebno empatije in sočutja, hkrati pa predstavlja potencialen most za ustvarjanje varne navezanosti tudi v odnosih z ljudmi kdaj kasneje, ko se to spet zdi dovolj varno.
Za Anito se je most najprej gradil v odnosu z bratom, sledila so redka otroška prijateljstva, prav vse pa je nato spremenilo rojstvo hčere.
Svoje izjemno plodovito življenje je na koncu sklenila obkrožena z mnoštvom ljudi, ki so jo imeli radi. In ona njih.
Med njimi so bili njeni bližnji, ljudje iz razvejane mreže pomoči, ki jo je tekom let postavila na noge, mnogi njeni varovanci in predvsem ljudje, s katerimi se je zadnja leta lahko zares veliko smejala, pela in plesala.
Več o tem v zelo osebni biografiji Anite Ogulin: ‘Tako zelo vas imam rada'.
- Preberite si tudi: Skrivnost Anite Ogulin razkrita: "Bila sem noseča, ko me je premikastil"
