"Kako si?" je eno najpogostejših vprašanj v vsakdanjem življenju. In skoraj enako pogost je odgovor: "Dobro sem, hvala."
Izrečemo ga sodelavcem, znancem, sosedom in celo bližnjim prijateljem. Pogosto brez razmisleka, skoraj avtomatično. Takšen odgovor je preprost, vljuden in nam omogoča, da se izognemo daljšemu pogovoru o svojih občutkih. Toda psihologi opozarjajo, da lahko nenehno prikazovanje popolne slike o sebi dolgoročno vpliva na naše odnose, počutje in celo poklicno življenje. Ne gre za to, da bi morali vsakomur razlagati svoje težave, temveč za vprašanje pristnosti in čustvene iskrenosti.
Ko popolnost postane zid med ljudmi
Ljudje se med seboj ne povezujejo le skozi uspehe, ampak tudi skozi ranljivost. Če vedno ustvarjamo vtis, da je v našem življenju vse pod nadzorom, drugim nehote sporočamo, da ne potrebujemo pomoči, podpore ali bližine. Psihologi opozarjajo, da lahko oseba, ki vedno deluje popolnoma zadovoljna in brez težav, sčasoma postane drugim manj dostopna. Podobno kot popolno urejeni profili na družbenih omrežjih lahko ustvarja vtis, da njeno življenje ni povsem resnično. Posledica je lahko večja socialna oddaljenost in občutek osamljenosti ravno takrat, ko podporo najbolj potrebujemo.
Zakaj pretirano "vse je v redu" ne pomaga niti v službi
Dolga leta je v poslovnem svetu prevladovalo prepričanje, da je treba vedno delovati samozavestno, optimistično in brez težav. Toda v praksi lahko stalno prikazovanje, da brez težav obvladujemo vse naloge, deluje tudi proti nam. Če nadrejenemu vedno sporočamo, da je vse pod nadzorom, lahko dobi vtis, da dodatna pomoč, sredstva ali podpora niso potrebni. Ljudje, ki nikoli ne omenijo preobremenjenosti ali izzivov, pogosto ostanejo spregledani, medtem ko tisti, ki znajo jasno predstaviti svoje potrebe in ovire, lažje pridobijo podporo ali nove priložnosti.
Potlačena čustva ne izginejo
Po mnenju psihologov se težava pojavi tudi takrat, ko svoje resnične občutke nenehno skrivamo za nasmehom. Če smo pod stresom, utrujeni ali zaskrbljeni, telo in možgani to zaznavajo. Kadar pa si ne dovolimo teh občutkov priznati niti v pogovoru z drugimi, jih pogosto potisnemo v ozadje. To ne pomeni, da bodo izginili. Pri nekaterih ljudeh se lahko sčasoma pokažejo kot kronična utrujenost, tesnoba, razdražljivost ali občutek čustvene izčrpanosti. Strokovnjaki poudarjajo, da je prepoznavanje lastnih občutkov pomemben del skrbi za duševno zdravje.
Preberite še:
- 3 nevarnosti nenehnega pretvarjanja, da smo srečni
- Lažni pozitivizem narašča, ste tudi vi med tistimi, ki ga širijo?
- Toksična pozitivnost: biti optimističen ni vedno najboljša rešitev
Tudi partnerski odnosi potrebujejo iskrenost
Največji vpliv ima lahko navada "dobro sem" v najbližjih odnosih. Če partnerju, družinskim članom ali najbližjim prijateljem nikoli ne povemo, kaj nas skrbi ali obremenjuje, lahko sčasoma ustvarimo čustveno razdaljo. Druga oseba lahko dobi občutek, da ji ne zaupamo ali da je ne potrebujemo. Odnosi namreč ne temeljijo le na skupnih opravilih in vsakodnevnih obveznostih, temveč tudi na deljenju skrbi, dvomov in občutkov.
Kako odgovoriti bolj iskreno, ne da bi se pritoževali?
Psihologi poudarjajo, da iskrenost ne pomeni, da moramo vsakemu mimoidočemu razlagati svoje težave.
Veliko bolj koristno je, da avtomatični odgovor zamenjamo z nekoliko bolj pristnim.
Namesto "Dobro sem" lahko rečemo:
- "Kar pestro je zadnje dni, ampak gre."
- "Malo sem utrujen, vendar se stvari premikajo v pravo smer."
- "Imel sem naporen teden, a se znajdem."
- "Lahko bi bilo bolje, a sem v redu. Hvala, ker si vprašal."
Takšni odgovori ohranijo osebne meje, hkrati pa ustvarijo prostor za bolj pristen stik.
Ni treba, da ste vedno v redu
Sodobna družba pogosto spodbuja podobo človeka, ki je vedno uspešen, produktiven in dobre volje. Toda strokovnjaki opozarjajo, da je sposobnost priznati utrujenost, negotovost ali težave pravzaprav znak čustvene zrelosti. Ko si dovolimo biti bolj iskreni do sebe in drugih, ne pokažemo šibkosti. Pokažemo, da smo ljudje. In prav v tej pristnosti pogosto nastanejo najtrdnejši odnosi, večje zaupanje ter občutek, da v težkih trenutkih nismo sami.
