Si predstavljate, da izveste nekaj takega? Tudi Slavica si ni, v trenutku se ji je zamajal svet.
Zgodbo je objavila spletna stran yumama.mondo,rs in takoj je pritegnila veliko pozornosti. Zdaj že odraslo Slavico je namreč njena mama kot dojenčico "podarila" svoji svakinji Anđi, ki vrsto let ni mogla zanositi. Obe sta se zavezali k molčečnosti, a Slavica je po naključju izvedela resnico.
To dejanje ni bilo posledica prisile, temveč dogovora dveh žensk, ki sta se imeli radi, trpeli skupaj in želeli zaščititi družino pred bolečimi skrivnostmi. Tisto, kar se je leta zdelo neverjetno vsem, ki so slišali zgodbo, je bilo dejstvo, da sta se svakinji zavezali molčati in sta svojo skrivnost čuvali desetletja.
Slavica, otrok, okoli katerega je nastala ta zaobljuba, je kasneje o svojem življenju napisala roman "Rojena, preden sem bila spočeta", v katerem je glavni lik prav ona. Njena življenjska zgodba se začne v majhnem kraju Istok, v srcu Metohije, v kraju močnih družinskih vezi, visokih moralnih norm in tradicije, ki globoko zaznamuje življenja ljudi. V 60. letih prejšnjega stoletja je bil Istok okolje, kjer so bile družinske vezi izjemno trdne, hkrati pa je družba strogo gledala na ženske, ki niso mogle roditi. Ženska brez otrok je veljala za nepopolno, nesrečno, celo manj vredno. Slavičina posvojiteljica oziroma ženska, ki jo je imela za mamo, je bila mlajša svakinja, ki se je deset let borila z neplodnostjo. V želji, da bi postala mama, je obiskovala zdravnike, pomoč je iskala povsod, tudi v pravoslavnih samostanih.
"Moja mama, ki me je vzgojila, Anđa, se je ob poroki vselila v družinsko hišo mojega očeta pred drugo svakinjo, žensko, ki me je rodila in ki je bila mlajša. Ta se je deset let zdravila zaradi neplodnosti in ni mogla sprejeti, da ne more postati mama. Takrat je hodila k zdravnikom, v samostane, povsod se je pozanimala, kdo bi ji lahko pomagal. Moja mati je videla, kako trpi in kako zelo si želi otroka."
Ko ni ostalo veliko upanja, se je zgodilo nekaj nepričakovanega, ponudba, ki je vsem spremenila življenje. Druga žena, Slavičina biološka mati, je videla, kako njena svakinja trpi. Nekega dne ji je rekla: "Ne morem te več gledati, kako trpiš. Jaz ti bom pomagala." Tako sta se dogovorili: ena bo rodila otroka za drugo in to bo ostala skrivnost znotraj družine. Šlo je za dejanje ljubezni, žrtvovanja in solidarnosti.
Njun odnos med nosečnostjo je bil poseben, poln nežnosti in medsebojne skrbi. Ena ženska je nosila otroka, druga pa je skrbela zanjo, kot bi skrbela za svojo lastno nosečnost - da se zdravo prehranjuje, da ne skrbi, da je mirna in srečna. Ko se je Slavica rodila, je bila zelo majhna, a je preživela svojo prvo življenjsko bitko. Nato pa je nastopilo najtežje - trenutek, ko ena ženska rodi otroka, druga pa ga vzgaja.
Ženski sta živeli v isti hiši, ločevala ju je samo stena. Slavičina mama, ki jo je vzgojila, Anđa, je jokala nad zibelko, ker ni mogla dojiti otroka, ki si ga je tako želela. Druga mama, tista, ki jo je rodila, je imela mleko - a je ni mogla nahraniti, ker se je zavezala, da otrok ni več njen. Zdravniki so pomagali, da je Anđa lahko hranila Slavico. Dogovor je bil jasen: Anđa bo otroka vzgajala popolnoma po svoje, kot da ga je rodila sama.
Ko je "teta" pravzaprav mama
Slavica je odraščala v prepričanju, da je ženska, ki jo je rodila, pravzaprav njena teta. Z biološko materjo si ni bila blizu, kar je skrivnost še utrdilo. Resnica je prišla na dan mnogo pozneje, popolnoma po naključju. Ko je morala za šolo dvigniti rojstni list, je sama odšla na občino. Tam so se uslužbenke spogledovale, zakaj je prišla brez staršev. Ko je videla imena v dokumentu, je takoj začutila, da nekaj ne ni v redu. "Uslužbenke so se prerivale, videla sem, da nekaj ni v redu. Potem so me vprašale, katera od obeh mi je mati. Druga ženska, ki je vedela resnico, je poskušala rešiti situacijo. A meni je bilo že takrat jasno, za kaj gre. Vedela sem, da Anđa ni ženska, ki me je rodila."
Preberite še:
- Znana Slovenka šokirala s srce parajočo zgodbo iz otroštva: "Pri njej sem lahko jedla in se najedla"
- Center za socialno delo zamolčal pretresljivo resnico staršem posvojenih fantkov
Ko je prišla domov, je močno objela svojo mamo Anđo. Čutila je potrebo, da se ji tiho zahvali za to srce, za vso njeno skrb in ljubezen, kljub temu da je ni rodila. Kmalu so se preselili v Jagodino in zapustili družinsko hišo, kjer je ostala njena biološka mati, ki jo je klicala teta. O tem nikoli več niso govorili, čeprav je Slavica poznala resnico.
Kasneje v življenju je Slavica jasno razlikovala svoja čustva do obeh žensk. Smrt Anđe, ki jo je vzgojila, jo je prizadela veliko bolj kot smrt biološke matere. Kot sama pravi: "Biološka mati, ki sem jo klicala teta, je imela dobro srce. A Anđa, ki me je vzgojila, me je imela rada dvojno. Iz tiste silne želje, ker ni mogla roditi, me je zasipala z nežnostjo in ljubeznijo. Bila sem res srečen otrok."
Iz vsega, kar je doživela, se je rodila potreba, da svojo zgodbo pove. Tako je nastal roman "Rojena preden sem bila spočeta". Slavica je tako zapisala zgodbo, ki ni le osebna - gre za zgodbo o ljubezni, ki je bila močnejša od javnega mnenja in kakršnihkoli pravil.
