Zgodba Viktorja Frankla: iskanje smisla v kaosu (ekstremne travme)

Eksistencialni psihiater, nevrolog in iznajditelj logoterapije Viktor Frankl (1905–1997) je živel izjemno življenje. 

Na lastni koži je izkusil vso grozo antisemitizma, preganjanja, brutalnosti, ekstremnih fizičnih zlorab, podhranjenosti in čustvenega ponižanja. Prav skozi te izkušnje, torej izgubo vsakršnega človeškega dostojanstva, pa tudi življenj njegove žene, staršev in brata, se je porodila njegova filozofija o naravi človeka, ki pravi, da 'človeško vedenje poganja iskanje smisla'.

Osnove svojega eksistencialnega pristopa k psihološki praksi je Frankl sicer oblikoval že pred drugo svetovno vojno, njegova osebna trpka izkustva v koncentracijskih taboriščih pa so njegovo mnenje potrdila. "Ljudje zmorejo prenašati stiske in trpljenje le z iskanjem smisla in poslanstva v življenju."

Frankova teorija je bila na nek način dramatično preizkušena s tragedijami njegovega življenja.

Po drugi svetovni vojni je Frankl oblikoval sodobno psihološko teorijo s predavanji na več kot 200 univerzah, avtorjem 40 knjig, objavljenih v 50 jezikih, in prejemom 30 častnih doktoratov. Njegove ideje in izkušnje, povezane z iskanjem smisla, so vplivale na teoretike, praktike, raziskovalce in laike po vsem svetu.

Brez smisla ni volje

Franklov koncept noodinamike in homeostaze je osrednja ideja, ki pojasnjuje razmerje med Franklovim notranjim in zunanjim kaotičnim svetom ter njegovo poznejšo potrebo po ustvarjanju smisla v kaosu.

Franklov boj za razumevanje svojega življenja, njegova potreba po iskanju odgovorov in iskanju smisla v takem boju je prežemalo vse njegovo življenje, najmočneje pa se je izkristaliziral prav v času njegovega bivanja v koncentracijskih taboriščih med letoma 1942 in 1945.

Frankl je pisal, razpravljal in učil o načelih in strategijah za pomoč ljudem pri iskanju smisla v njihovem življenju. Sčasoma se je tako izpostavilo nekaj psiholoških strategij, ki jih je Frankl tudi osebno uporabil med bivanjem v koncentracijskih taboriščih.

Poznavalci Franklove zapuščine danes tako govorijo o naslednjih osmih strategijah:

• 1) ustvarjalno iskanje smisla,
• 2) služenje drugim,
• 3) protislovne izkušnje,
• 4) zavezanost odločitvi, da bomo zasledovali zadane cilje,
• 5) duhovna povezanost,
• 6) dojemanje nesmiselnih nalog skozi smiselno lečo,
• 7) ustvarjanje in stremenje k doseganju zadanih ciljev, 
• ter nazadnje 8) ohranjanje brezpogojnega odnosa moči.

V nacističnih taboriščih so (psihično in fizično) preživeli le tisti, ki so si zmogli zastavi cilje v prihodnosti, za katere so si zadali, da jih bodo izpolnili.

Človekovo duševno zdravje, v nasprotju s splošnim ljudskim mnenjem, v resnici temelji na določeni stopnji napetosti: napetosti med tistim, kar je človek že naredil in tistim, kar bi še moral doseči. Frankl je na osnovi lastnega izkustva dokazal, da je človeka potrebno izzivati z možnim namenom, ki naj ga (še) doseže, če naj bi ta iz kaosa, v katerem se znajde, izšel živ in zdrav. Le tako je mogoče zdramiti človekovo voljo do smisla iz njenega latentnega stanja.

Človek v resnici ne potrebuje ravnovesja, torej homeostaze ali stanje brez napetosti, temveč noodinamiko, t.j. duhovno dinamiko na polarnem napetostnem polju, kjer je na enem polu smisel (namen ali cilj), ki ga je potrebno izpolniti, na drugem polu pa je človek, ki ga zmore doseči. Za duševno higieno človek skratka nujno potrebuje prizadevanje in boj za kakšen cilj, ki ga je vreden.

Naj povedano ponazorimo z nekaj resničnimi anekdotami iz Franklovega življenja.

Ustvarjalnost kot rešilna bilka

V obdobju dveh let in pol je Frankl živel in preživel štiri koncentracijska taborišča: Theresienstadt, Auschwitz, Dachau in Türkheim.

Življenje v koncentracijskem taborišču Theresienstadt je bilo trdo in polno vsakodnevnega trpljenja, pa vendar je v Franklu živo ostajalo v spominu, kako so Judje v taborišču poskušali ohraniti svoje življenje smiselno in zabavno.

Otroci in umetniki so slikali, igralci so nastopali pred množicami, glasbeniki so igrali glasbo, ki je povzdignila ljudi, učenjaki pa so imeli predavanja.

Frankl je prav tam prišel do spoznanja, da mu je sodelovanje pri teh ustvarjalnih prizadevanjih zagotovilo smisel na mestu, ki je bilo primarno namenjeno zgolj ustvarjanju trpljenja.

Frankl je v sodelovanju v teh mali ustvarjalnih oazah prepoznal obrambno strategijo smiselnega preusmerjanja pozornosti, kar mu je nato pomagalo preseči kaos taistega okolja in psihično pobegniti iz njega v sodelovanje z nečim pomembnim. Prav vsakodnevno trpljenje je pomagalo ustvarilo občutek noodinamike, angažiranost v ustvarjalnem iskanju pa je Franklu pomagala doseči občutek (notranje) homeostaze.

Do enako pomenljivega spoznanja je pozneje prišel v enem od podtaborišč v Dachauu.

5. marca 1945 je k Franklu pristopil glavni zdravnik Kaufering, Madžar, ki je bil Franklu naklonjen, in ga povprašal, ali bi odšel v Türkheim, kjer bi lahko delal kot zdravnik.

Frankl je bil sprva skeptičen, saj ni zaupal taboriščnim uradnikom, še posebej, ker je obstajala možnost, da bi ga s prevaro odpeljali v taborišče smrti. Potem pa se je vendarle odločil za odhod, saj je globoko v sebi čutil, da bodo imeli njegovo trpljenje, življenje in smrt vsaj nekaj smisla, če bo zadnje trenutke svojega življenja preživel v skrbi za bolne jetnike. Kar se je nato tudi zgodilo, noodinamika pa je Franklovo bivanje v nepredvidljivem okolju dodatno osmislila v njegovih prizadevanjih za pomoč drugim, naj si bo fizično ali pa v dajanju upanja in čustvene tolažbe.

Zjutraj mučenje, zvečer koncert

Znano je, da so jetnike taborišča Theresienstadta dnevno mučili in poniževali.

Frankl se v svojih knjigah tako med drugim spominja, kako so ga nekega dne poklicali v policijski zapor, ki ga je vodil Gestapo, kjer mu je častnik SS-a ukazal, naj napolni vedro z vodo, steče do kompostnega kupa in zlije vodo na vrh kupa. Ker pa je bila kompostna kopica veliko višja od Frankla, ta seveda ni zmogel doseči vrha, da bi nalogo opravil tako, kot mu je bila zaukazana. Posledica je bila, da ga je oficir pretepel, nato pa mu ukazal, naj vajo ponovi. Mučno opravilo je nato moral ponavljati znova in znova več ur.

Frankla so na koncu morali zaradi izmučenosti odvleči nazaj v jetniške prostore.

Žena Tilly mu je najprej očistila vseh 32 ran, ki jih je zadobil med mučenjem, da bi ga nato, še istega večera, zato da bi mu dvignila duha, odpeljala na džez koncert.

In prav ta kontrast je Franklu omogočil fascinanten nov uvid. Takole ga je opisal:

"Nasprotje med nepojmljivim jutranjim mučenjem in večernim džezom je bilo tipično za naš takratni vsakdan – z vsemi njegovimi protislovji lepote in ostudnosti, človečnosti in nečlovečnosti."

Frankl je ponovno našel smisel v ukvarjanju z ustvarjalnimi iskanji, pa tudi v protislovju svojih izkušenj. Izkušnja trpljenja je ustvarila občutek noodinamike in z ukvarjanjem s pomembnimi dejavnostmi, kot so umetnost, kultura in glasba, je ustvarila olajšanje (s preusmeritvijo pozornosti). Lahko bi celo rekli, da je prav izkustvo protislovij trpljenja in smiselnosti celo povečalo občutke noodinamike, kar je na koncu še ojačalo občutek smisla.

Duhovna razsežnost

Naj na tem mestu omenimo še eno (izmed mnogih v knjigah popisanih) izkustvno, ki je Frankla povezalo z duhovnimi razsežnostmi življenja, s pomočjo katerih je nato našel novo moč, notranjo odpornost in smisel.

Taboriščni pazniki so jetnikom radi nalagali nesmiselna, a fizično težka opravila. Tako je Frankl nekoč moral kidati sneg na taboriščnem dvorišču.

Medtem ko se je spraševal o smiselnosti trpljenja in namenu takšnega življenja, je v nekem trenutku 'zaslišal zmagoviti DA'. V istem trenutku je pogledal navzgor in v daljavi zagledal kmečko hišo, v kateri se je prav takrat prižgala luč.

Luč, ki se je prižgala, je sinhronicitetno sovpadala z njegovim notranjim glasom, ki je zatrjeval, da življenje vendarle ima smisel. Prav ta dogodek je Franklu pomagal povrniti željo po nadaljevanju življenja.

Frankl se je takrat, torej v tistem trenutku, odločil, da bo nadaljeval s ponovnim pisanjem knjige, ki jo je pred tem izgubil v Auschwitzu in ki bo kasneje naslovljena z Zdravnik in duša.

Frankl je po koncu vojne priznal, da mu je prav povezava z duhovno razsežnostjo dala občutek namena in ga ohranila pri življenju.

Rešilne sanje in fantazije

Frankl je v taborišču opazil, da se jetniki zatekajo fantazijski svet, medtem ko zasledujejo relativno majhne cilje, kot je: priti do hrane, boljših oblačil ali pa se zgolj ogniti kazni.

Pa vendar Franklu pri čustvenem soočanju z izjemno zahtevno življenjsko situacijo ti majhni cilji niso bili dovolj. Ugotovil je, da mu največ pomena v življenje vrača osredotočenost na prihodnost in prihodnje cilje.

In prav to spoznanje je pozneje postalo eno osrednjih načel njegove eksistencialne teorije.

Franklu se je porodilo, ko je bil priča lastni in tuji 'neskončni majhnosti težav bednega življenja'.

Vsled trpljenja, medtem ko se je trudil, kako dobiti kruh z obrokom ali kos žice, da bi si zavezal čevelj ali pa kako pridobiti Capoja (zapornika z dodatnimi privilegiji, ki je deloval kot delovodja) na svojo stran, da bi mu zagotovil varnejšo službo, je Frankl opazil, da sanjari o svoji prihodnosti. O tem, da bo nekoč stal na ploščadi dobro osvetljene predavalnice in predaval o psihologiji koncentracijskega taborišča.

Prav te sanje, sanje o prihodnosti, so nato postale njegov cilj in Frankl je spoznal, da je ravno osredotočanje na prihodnji cilj, namesto na situacijo, ki je ne more spremeniti, njegova glavna strategija samoobvladovanja in posledično preživetja.

Frankl je zapisal, da se mu je v tistem trenutku 'nekako uspelo dvigniti nad situacijo, nad trpljenje trenutka'.

Doseganje smisla v kaosu

Velik del Franklovega pristopa k iskanju ciljev kot sredstva za doseganje smisla v kaosu se je utrdil, ko je s svojimi nasveti skušal pomagati samomorilnim zapornikom.

Za zapornike je bilo življenje polno vsakodnevnega trpljenja in končanje življenja se je kazala skoraj kot preveč vabljiva možnost. V danih okoliščinah je bilo to tako sprejemljivo, da je med taboriščniki veljalo nepisano pravilo: ne poskušajte ljudem preprečevati, da bi izvedli proces samomora.

Frankl je neredko pristopil k taboriščnikom, za katere se je vedelo, da v sebi že pestujejo misli na samomor, in jim v pogovorih z njimi poskušal pomagati odkriti cilj, za katerega bi bilo smiselno še živeti. Frankl je vedel, da mora biti ta cilj edinstven za to osebo in usklajen z njegovimi osebnimi vrednotami. Včasih se je izkazalo, da so to njihovi otroci, včasih pa je šlo za nek projekt, ki so ga pred tem začeli (in jim je bilo iz nekega razloga pomembno, da to tudi dokončajo). Karkoli je že bilo, je Frankl to pomagal ljudem (sredi njihovega največjega brezupa) ponovno najti.

Ko je Frankl z ljudmi govoril o iskanju smisla (še tako grozljivi situaciji navkljub), naj bi pogosto citiral Friedricha Nietzscheja: "Kar me ne ubije, me naredi močnejšega."

Preživijo le notranje najmočnejši

Frankl je v življenju taborišča opazil nekaj, kar daje misliti še dandanes.

Ugotovil je, da v taborišču (pre)pogosto umirajo prav fizično močni ljudje, za katere bi sicer pričakovali večjo možnost preživetja.

Frankl se je spraševal o razlogih za ta pojav in ugotovil, da čustveno in psihično preživetje v okolju, ki ga ni mogoče spremeniti, pogosto ni odvisno od fizične, temveč od notranje moči.

Prav sposobnost ohranjanja smisla (neizprosnemu okolju navkljub) se je izkazalo za pomemben gradnik čustvene odpornosti, ki je ljudi ohranila pri življenju.

Celotno študijo si lahko preberete na www.ncbi.nlm.nih.gov

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del