Zakaj nekateri ljudje hitreje izgorijo? (Stresni delovni pogoji ne vplivajo na vse enako)

Vas služba izmozga? Vas prevzame groza že ob misli na delo? Vas je za službo vseeno? Izgorelost se pojavi, kadar smo predolgo izpostavljeni stresu na delovnem mestu, lahko pa zavzame tudi druge dele našega življenja, piše Verywellmind. Splošni simptomi izgorelosti vključujejo občutke izčrpanosti, praznine in nezmožnosti soočanja z vsakodnevnimi življenjskimi opravili. Če jih ne naslovimo, nas lahko izgorelost pripelje do točke, ko življenje postane skoraj neznosno.

Izgorelost je pojav, ki ga strokovnjaki preiskujejo od 70. let prejšnjega stoletja. Najprej so verjeli, da je stanje vezano izključno na poklice, ki se osredotočajo na pomoč drugim, v zadnjih 50 letih pa je postalo jasno, da prizadene posameznike na različnih kariernih področjih. Izgorelost je danes videna kot multidimenzionalni konstrukt, ki nastane kot posledica dolgotrajnega izpostavljanja stresu, povezanim z delom. Toda zakaj nekateri ljudje izgorijo, drugi pa vzdržijo zahtevna delovna mesta? 

Osebnostne značilnosti lahko pojasnijo, zakaj enaki stresni delovni pogoji ne vplivajo na vse ljudi enako. Giacomo Angelini z univerze v Rimu se je odločil preučiti, kako pet osebnostnih značilnosti (FFM - velikih pet faktorjev osebnosti) sovpada z višjo dovzetnostjo za izgorelost. Odkril je, da višje imamo ravni nevroticizma in nižje ravni sprejemljivosti, vestnosti, ekstravertnosti in odprtosti, prej bomo izgoreli. 

Sprejemljivost se nanaša na kooperativnost, tolerantnost, zmožnost odpuščanja ter izogibanje konfliktom, pritisku in tekmovalnosti. Vestnost pomeni, da smo organizirani, disciplinirani, delovni in sledimo pravilom. Visoka ekstravertnost nas dela družabne, asertivne, zgovorne in samozavestne, nevroticizem pa odraža naša negativna čustva, tesnobo in obrambne mehanizme, ki niso dobri za naše delovanje. Odprtost se kaže kot intelektualna radovednost, pripravljenost za nove izkušnje in sprejemanje drugačnosti. 

Zakaj nekateri ljudje izgorijo in drugi ne, se je spraševal tudi prof. Daniel J. Fose, ki se je pri svoji raziskavi prav tako obrnil na velikih pet faktorjev osebnosti. Ugotovil je, da je čustvena izčrpanost povezana z nizko ekstravertnostjo in visokim nevroticizmom - to v praksi pomeni, da naše napetosti in frustracije izhajajo iz strahov, da ne bomo mogli slediti svoji pretekli delovni uspešnosti, zato se ovijamo v osamo in svojih občutkov ne delimo z drugimi ljudmi, medtem ko se soočamo s tesnobo. 

Med izgorelostjo pogosto izkušamo depersonalizacijo, ki pa se ujema z visokimi ravnmi nevroticizma in nizkimi sprejemljivosti, zato se distanciramo od svojega dela, nalog, klientov in sodelavcev. Posledično nas začnejo obdajati tesnobne misli o tem, kaj si o nas mislijo drugi in kaj so njihovi motivi, nič več nismo naklonjeni sodelovanjem. 

Bolj kot izgorevamo, slabše se počutimo v svoji koži. Zazdi se nam, da smo nesposobni in da ne dosegamo svojih ciljev, kar nas potiska še v večjo tesnobnost. Na izgorelost najbolj vplivata ekstravertnost, torej koliko smo odprti do drugih, asertivni in samozavestni, in nevroticizem, ki nam pove, koliko smo nagnjeni k negativnim čustvom. Manj kot smo samozavestni in bolj kot smo tesnobni, večji udarec nam bo predstavljal prekomeren stres na delovnem mestu.

Izgorelost je sistemska težava in kot takšno bi jo morali tudi obravnavati, pravi prof. Fose. Imeti nekaj dni počitnic ni dovolj. Delodajalci morajo poskrbeti za okolje, ki ljudem ne bo nalagalo prekomernega stresa, delavci pa se morajo naučiti, kako postavljati meje in prepoznati, kdaj se začnejo pojavljati znaki izgorelosti, ter poiskati primerno pomoč.