N.Z. | 8. 5. 2023, 06:00

Najboljše delate, ko ste pod časovnim pritiskom? Samo zdi se vam tako.

profimedia

»Ni res, da najbolje delamo, ko smo v stresu in lovimo roke,« je prepričan raziskovalec kroničnega odlašanja dr. Deacon Joseph Ferrari.

»Z raziskovanjem kronične prokrastinacije se ukvarjam zadnjih 35 let in pogosto slišim, da ljudje trdijo, da ’najbolje delajo pod pritiskom’,« piše dr. Ferrari. »Dela se lotim tik pred zdajci in zvečer, ob 23. uri, se motiviram tako, da mi poskoči adrenalin, pravijo. Ampak nič od tega ni res. Vse je navadna samoprevara in izgovor.«

V nadaljevanju nato opozori na študije, ki jih je vodil pred več kot dvajsetimi leti.

V eni takšnih se je razkrilo, da pri delu pod časovnim pritiskom (ko časa za dobro opravljeno nalogo že zmanjkuje) ’zamudniki’ naredijo več napak, naloge ne dokončajo in z njo tudi sicer ne opravijo bolje od tistih, ki z opravilom niso odlašali. »Ko pa smo jih povprašali, kako se njim zdi, da so nalogo opravili, so bili vsi po vrsti prepričani, da jim je šlo dobro. Še več. Prepričani so bili, da jim je šlo bolje od tistih, ki niso delali pod časovnim pritiskom.«

Pa si raziskavo poglejmo podrobneje.

V dotični študiji iz leta 2001 so sodelovali študentje, ki so se raziskovalcem pridružili v laboratoriju po tem, ko so jih na testih prepoznali kot tiste, ki odlašajo, ali tiste, ki z delom ne odlašajo. Sodelujoči o rezultatih teh testov niso bili obveščeni.

Udeležencem raziskave so nato dali nalogo, da zrišejo serijo krogov (od največjega k najmanjšemu) na list papirja, nato pa so morali v vsakega od teh krogov narisati še X in to kar največ, kolikor so jih lahko v omejenem času, ki jim je bil na voljo. Dr. Ferrari je ’izdelke’ nato ocenil glede na številčnost napak (nepopolnih X-ov ali X-ov, ki se niso nahajali znotraj kroga). Od sodelujočih je zahteval še dodatno opravilo, pri čemer je med risanjem krogov zaposlil njihovo kognitivno spominsko funkcijo.

Izkazalo se je, da so odlaševalci v omejeno odmerjenem času naredili več napak in izrisali manj krogov od ne-odlaševalcev. Odlaševalci v primerjavi z ne-odlaševalci prav tako niso bili sposobni dobro regulirati svoje izvedbene veščine.

To, kar se dr. Ferrariju zdi zanimivo, pa ni to, da so se odlaševalci slabo odrezali pod pritiskom, temveč to, da sami tega niso bili sposobni uvideti. Prav zares so bili prepričani, da so z nalogo opravili bolje kot ne-odlaševalci.

Pa sklep?

»Odlaševalci nikakor ne delajo dobro pod časovnim pritiskom, samo mislijo, da je tako,« je bil še jasen dr. Ferrari.