Nedavno je izšla osebnoizpovedna knjiga še ene preživelke otroške travme, ki pa je vendarle drugačna od vse številnejših podobnih pričevanj v našem prostoru.
Kronološko epizodni izpovedni del, ki je pisan v berljivo romanesknem stilu, je srčika knjige, ki bo nagovorila srce vsakega bralca. Kratka poglavja izbranih utrinkov iz življenja travmatiziranega otroka, ko ta s svojo bolečino ostane sam, pa spremljajo še krajše poljudno-znanstvene razlage s skrbno izbranimi citati, ki bralcem, v kolikor ti želijo dogajanje razumeti, razložijo, kaj se v otroku po doživeti travmi zgodi.
"Travma je v psihološkem smislu za otroka velik šok. Če se otrok v takšnem trenutku po uteho lahko zateče k odraslemu, bo travmatičen dogodek, pa naj so to izkušnja zlorabe, nasilja, nesreče ali bolezni, morda to lahko brez hujših kasnejših posledic varno predelal. Morda celo osmislili, zagotovo pa vsaj integriral. Ko pa to ni mogoče in otrok s tem ostane sam, nastopi posebne vrste psihološka stiska. Šele razvijajočim se otroškim možganom namreč niso na voljo isti psihični obrambni mehanizmi kot odraslim. Otroci tudi življenjsko in torej izkustveno niso dovolj opremljeni, da bi vedeli, kaj jim je v takšnih trenutkih storiti. Ker se sami ne zmorejo čustveno regulirati, saj se morajo tega šele naučiti, se nezavedno zatečejo v najbolj primarne obrambne mehanizme. Ti so namreč edini, ki so otrokom sploh že na voljo. In eden od takšnih je ravno disociacija," ve povedati avtorica knjige, ki je tudi dolgoletna novinarka, Nataša Zupanc.
O tem, kaj je disociacija, govorijo prav znanstvene razlage, ki v knjigi spremljajo nadvse osebno zgodbo. "Ta se najprej pojavi kot nenavadna zasanjanost, otopelost, skoraj nekakšen trans. Gre za stanje, ki nikakor ni lastno zgolj travmatiziranim otrokom, ampak tudi odraslim, ki so soočeni z nečim zelo hudim, npr. v vojnih razmerah, nesrečah in smrti bližnjih."
Na spektru
Knjiga V očeh kobre zato ni zgolj pričevanje o zlorabi in nje posledic, temveč tudi psihološka (samo)analiza primera. Disociacija namreč obstaja na spektru, knjiga pa nas kronološko vodi vse višje in višje na tem spektru.
"Vsi ljudje disociiramo. Disociirati znajo že dojenčki. Disociacija je tudi le ena od več deset povsem naravnih obrambnih mehanizmov psihe. Najbolj znane takšne obrambe so verjetno potlačitev, zanikanje, projekcija in humor, šele zadnja leta pa se govori tudi o drugih. Odkar se več pogovarjamo o travmi, zdaj beseda nanese tudi na disociacijo. Travma in disociacija sta namreč tesno povezani," razlaga avtorica.
"Drži pa, da za disociacijo nismo vsi enako dovzetni. Otroci se v disociacijo pogosteje zatekajo kot odrasli, ker jim bolj razvite sekundarne obrambe še niso na voljo. Razlike v dovzetnosti za disociacijo in z njo sposobnost samohipnoze pa se – tako kot pri vseh človeških sposobnostih - razlikujejo tudi med posamezniki. Nekateri so tudi po mnenju stroke brez dvoma bolj talentirani. Ti bodo v trenutkih, ko je zares hudo, v disociativni umik zapadli hitreje in močneje kot drugi. Ko govorimo najbolj ekstremnih oblikah disociativnih izkustev načeloma velja, da so ta posledica najhujših od najhujših travm. Kar drži. Drži pa tudi, da za disociacijo bolj talentirani posamezniki, potrebujejo ’manj’ travme, da zapadejo v najbolj ekstremna disociativna stanja, manj dovzetni pa veliko več za isti učinek. Ni vse tako zelo enoznačno."
V očeh kobre imamo opravka z enim od takšnih posameznikov, ki pa jih je veliko več, kot se je nekoč verjelo. Če vsi disociiramo in jo to povsem normalno ter običajno - kar se nam lahko zgodi že ob poslušanju nam ljube glasbe, s čimer za nekaj trenutkov pozabimo na vse okoli sebe, ali ob večurni vožnji na enolični avtocesti na avtopilotu -, je vsak deseti, po nekaterih podatkih pa celo vsak peti, že izkusil (ali še izkuša) disociacijo višje na spektru, ekstremno in kronično disociacijo pa izkuša vsak stoti. Še pred desetletji se je namreč verjelo, da je ekstremna disociacija redkejša od 1 na milijon.
Povsem običajni ljudje
"Skrajna disociacija, čemur so diagnostiki do leta 1994 rekli multipla osebnost, potem pa ime spremenili v ustreznejšo disociativna identitetna motnja, je neverjetno neopazna. Samo v Sloveniji je več kot 20.000 ljudi s to motnjo, pa praktično nihče ne ve, da ti obstajajo. Še več. Zaradi amnezije, ki je glavni sestavni del klinične slike, ti ljudje zelo pogosto niti sami ne vedo. Veliko teh ljudi živi povsem običajna in funkcionalna življenja, občasna nenavadna izkustva, ki bi motnjo lahko nakazovala, pa sproti izrivajo iz zavesti. Kar so se s pridoma naučili že kot otroci," pripoveduje Nataša Zupanc.
"Posttravmatska simptomatika in spremljajoče motnje čustvovanja, kot so depresija in anksioznost, nekatere disociativce pripeljejo tudi v stik s strokovnjaki duševnega zdravja, ki pa bodo kompleksno disociacijo spregledali, če ne bodo povprašali tudi o potencialnem travmatskem ozadju simptomatike. Neredko se tako zgodi, da so ti ljudje deležni napačne diagnoze, med katerimi so celo shizofrenija in bipolarna motnja, s tem pa tudi napačnega zdravljenja. Disociacija s travmatskim ozadjem se namreč ne zdravi z zdravili, temveč s psihoterapijo."
Zanimivo je, da zdravil v obliki farmacevtskih pripravkov, ki bi zavirala disociacijo, sodobna znanost ne pozna. Ker je disociacija le eden od mnogih, povsem normalnih in ljudem potrebnih obrambnih mehanizmov, pa gre verjeti, da tudi nikoli ne bodo obstajala.
"Predstavljajte si, da bi v družbi zavladalo mnenje, da je humor nekaj nezaželenega. Tudi humor je ena od obramba psihe. Kaj pa, če bi nekdo izumil tabletko, ki bi v vas izničil vsako sposobnost, da se pred tegobami življenja branite s humorjem? Obrambe imamo ljudje z razlogom. Popolnega konsenza o tem, kdaj je nekaj še normalno in kdaj to isto postane patologija, ki se je gre na silo znebiti, pa v resnici ni in nikoli ne bi smelo biti."
Bujna domišljija
Preden je avtorici knjige leta 2018 pod roke prišla v slovenščino prevedena knjiga Nancy McWilliams, ki v zadnjem poglavju knjige Psihoanalitična diagnostika naslovi prav disociativno psiho, je svojo domnevno drugačnost pripisovala zasanjanosti in bujni domišljiji. Tako so si njene nenavadne muhe, kaprice in občasna pripovedovanja o notranjih izkustvih razlagali tudi njeni bližnji. Kar po svoje ni tako daleč od resnice, kot se zdi.
"Sanjarjenje samo po sebi je disociativno po svoji naravi, hkrati je to tudi povsem normalen in naraven dušni proces. Ko je sanjarjanje preveč, torej ko to moti vsakodnevno funkcioniranje ali postane beg iz realnosti, pa temu že rečejo maladaptivna disociacija, kar je ena od možnih disociativnih motenj. Teh motenj je seveda več. Disociativna amnezija, depersonalizacija in derealizacija, najvišje na spektru pa disociativna identitetna motnja. Zanimivo je, da ljudje najvišje na spektru izkušajo tudi vse nižje."
Nenavadno bujnost domišljije, ki bi bila avtorici lastna tudi brez travmatskega ozadja, ni ušla tudi drugim ljudem.
"Spomnim se, da sem nekoč govorila z neko vrstnico iz vasi in se v nekem trenutku zagledala v oblake, ki so risali še posebno impresivno sliko, in rekla, da ’bog’, s čimer sem mislila Silo, ’riše najlepše slike’. Takrat sem res veliko risala, a mi nikoli ni uspelo naslikati tako čudovitih prizorov, kot jih je mogoče videti v naravi. In vrstnica se je ob povedanem čudila ter rekla: ’Česa takšnega še nisem slišala nikogar reči. Ti si res nekaj posebnega, tako kot govorijo ljudje’, jaz pa sem se čudila, kaj tako posebnega je to, da se slikovito izraziš. Tisti ’posebna’ in ’kot govorijo ljudje’ pa me je samo opomnilo, da je na tem očitno nekaj 'čudnega'. Ko na vasi ’ljudje govorijo’, to po mojih izkušnjah ni bilo vedno nekaj dobrega."
Predsodki in zablode
Ker ljudje disociacije ne poznajo, kronična disociacija, ki se začne že v otroštvu, pa lahko postreže z nadvse pestrimi kliničnimi slikami, se te po krivem drži mnoštvo zablod in predsodkov.
To, kar ljudi močno bega, je mnoštvo ’ljudi’ znotraj ene osebnosti. "Tako so včasih mislili. Da v enem človeku živi več osebnosti. Zato so temu tudi rekli multipla osebnost. Ampak danes vemo, da temu ni tako. V resnici gre za eno samo osebnost, znotraj katere pa lahko nastajajo in obstajajo različne identitete ali osebnostna stanja. Da to sploh niso nujno drugi ’ljudje’, postane jasno že, ko boste brali knjigo ali prisluhnili drugim disociativcem. Drugotna identitetna stanja so namreč lahko tudi živali, mitološka in pravljična bitja, celo stvari in pojmi. Za kreativni otroški um v resnici ni omejitev," razlaga Nataša.
"V holivudu tega več kot očitno še vedno ne razumejo. Skoraj ni filma, v katerem bi se disociativec lahko prepoznal. Ko sem v svojih tridesetih, torej že kot odrasla, s prijateljem, ki mi ga je posebno toplo priporočal, prvič gledala kultni film The Fight Club, sem se sama pri sebi neprestano spraševala: Bi to res lahko bilo tako? Je res tako videti navzven? Potem pa sproti ugotavljala: To sploh ni tako. In čeprav gre za odličen film z epohalnim koncem, sem bila prav ob koncu filma najbolj zgrožena. Prijatelju, s katerim sva film gledala, sem v šoku ponavljala, da to sploh ne more biti tako in da, o groza, kaj če bo kdo tam zunaj pomislil, da se je druge identitete, v tem primeru Brada Pitta, res mogoče rešiti na takšen način."
To se je sicer zgodilo, še preden ji je pod roke prišla knjiga McWilliamsove, čemur je nato sledilo več let raziskovanj disociativnih identitet na spletu. "Naj samo povem, da sem kmalu ugotovila, da skoraj ni vredno brati strokovnih člankov in študij, ki so starejši od 15 let, časa pa ne izgubljam tudi z nobenim člankom, ki že v naslovu omenja multiplo osebnost. Ta v resnici sploh ne obstaja. To, kar so ljudje nekoč mislili, da to je, praktično nič ne drži."
Ljudje z disociativnimi identitetami so predvsem povsem običajni ljudje - z resda nadvse živim notranjim življenjem. Stvari, ki jih izkušajo, si ne izmišljujejo, simptomov ne igrajo, nikomur niso nevarni in stanje, ko je enkrat prepoznano, je s terapijo mogoče obvladati ter povsem ozdraviti.
Odzivi in pogum
Odzivi na Natašino knjigo so dober mesec po izidu dobri. Javilo se ji je nekaj psihoterapevtk, ki so knjigo priporočili svojim klientom, pa tudi nekateri bližnji in znanci, od katerih jih je večina poudarjala, kako pogumna je, da je ’takšno knjigo napisala’.
"Verjetno je to res pogum, a o tem sploh nisem razmišljala. Že kot otrok, ki takrat o teh stvareh ni smel ali pa zmogel govoriti, sem si obljubila, da bom nekoč o tem napisala knjigo, v kateri bom vse razložila. In obljuba dela dolg. Najpomembnejša pa je tista, ki si jo nekoč dal sam sebi v trenutkih, ko je bilo najbolj hudo. Da sem verjetno pogumna, da sem to izpeljala in to v prav takšni obliki, je prišlo za mano. 'Kaj pa, če ljudje vseeno ne bodo razumeli', me je zadelo šele, ko je šel rokopis dejansko že v tiskarno. Anksioznost je potem poplnoma prešla, ko je knjiga dejansko prišla med ljudi."
